36. člen ZD

Oporoka je pravni posel civilnega prava, predpostavke za veljavnost pravnih poslov so določena v OZ. Zahtevek za ugotovitev ničnosti je torej dopusten, čeprav z 61. členom ZD ni predviden.

Od ugotovljene vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, se odbijejo zapustnikovi dolgovi, stroški za popis in ocenitev zapuščine in stroški za zapustnikov pogreb. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je od ugotovljenega premoženja odštelo vse stroške, ki so bili povezani s cenitvijo zapuščine ne glede na to, kdo je za te stroške založil predujem oziroma koga so bremenili. Tisti del premoženja zapustnice, s katerim ni oporočno razpolagala, v primeru uveljavljanja nujnega deleža sam po sebi predstavlja del razpoložljivega dela zapuščine in se kot tak nameni poplačilu nujnega deleža. Pritožnica torej ne more izbirati, iz katerega zapustničinega premoženja se ji bo poplačal nujni delež.

Zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju sploh ni odločilo in pojasnilo, na podlagi katerih oporočnih vsebin katera od dedinj kaj deduje. V tem delu je sklep o dedovanju obremenjen z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Ugotavljanje izhodišč za presojo vprašanja, ali je oporočitelj z oporočnim razpolaganjem prikrajšal nujne dediče, je v prvi vrsti v domeni zapuščinskega sodišča. Preden ni znan obseg zapuščine, sodišče niti ne razpolaga s temeljnim izhodiščem za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža. Predpogoj za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža je tudi jasna vsebina in obseg zapustnikovih oporočnih razpolaganj. Zapuščinsko sodišče zato v konkretni zadevi do pravnomočne rešitve spora o obsegu zapuščine in do pravnomočne rešitve spora o veljavnosti oporok ni moglo celovito pretresati vprašanja prikrajšanja njunega deleža zapustnikovih hčerk. Napotitev na pravdo zaradi spora o tem, ali je bil nujni delež prikrajšan, je bila preuranjena, posledično pa tudi že končana pravda (četudi je bil zaradi nesklepčnosti zahtevek v zvezi s prikrajšanjem zavrnjen) ne predstavlja ovire za obravnavanje tega vprašanja

Pri obračunski vrednosti se upoštevajo tudi darila, pri čemer je v skladu z 29. členom ZD darilo vsako neodplačno razpolaganje. Neutemeljena je navedba, da brezplačna medgenaracijska pomoč zapustnika otroku ne pomeni darila, ki bi se vštevalo v dedni delež. Pod pojem darila je mogoče subsumirati tudi s strani zapustnice zagotovljeno varstvo in prehrano v obliki kosil za tožničina otroka. Glede na ugotovljeni obseg storitve je šlo za neodplačno razpolaganje v korist tožnice in ne le za običajno sorodstveno in solidarnostno pomoč. Tako pri nepremičninah, kot tudi pri vrednostih spornih daril, ni mogoče ugotoviti absolutno pravilne in objektivne vrednosti in gre za oceno, ki je do določene mere subjektivna, mora pa biti oprta na objektivna merila.

Vrednost darila, ki ga je pred zapustnikom umrli zakoniti dedič od zapustnika prejel več kot leto dni pred zapustnikovo smrtjo, se ne upošteva pri obračunski vrednosti zapuščine za izračun nujnega deleža, ker tak zakoniti dedič ni konkretni dedič v zapuščinskem postopku po zapustniku.

Zmotno je zavzemanje revidenta, da je enotno oziroma nujno sosporništvo lahko zgolj začetno in ne tudi naknadno. Institut enotnega sosporništva predpostavlja situacijo iz 1. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, kar pomeni, da se lahko tožniku do konca glavne obravnave (brez toženčeve privolitve) pridruži nov tožnik.

Ustanova nujnega deleža predstavlja omejitev svobode oporočnega razpolaganja, saj oporočitelju onemogoča popolno neupoštevanje zakonitega dednega reda. Privilegirane osebe (t. i. nujni dediči) ne morejo in ne smejo biti prikrajšane ne mortis causa (tj. z oporočnimi razpolaganji) niti inter vivos (z neodplačnimi razpolaganji (darili) zapustnika v času življenja). V primeru, da je zapustnik z oporočnimi razpolaganji ali z darili prekoračil vrednost razpoložljivega dela zapuščine, torej če je načel ali celo izčrpal nujni delež posameznega dediča, govorimo o t. i. prikrajšanju nujnega deleža. V takem primeru se na izrecno zahtevo nujnega dediča, ki je prikrajšan, zmanjšajo oporočna razpolaganja, če pa to ne zadošča, pa se vrnejo tudi darila. Zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril mora nujni dedič zahtevati v zapuščinskem postopku, vendar lahko zapuščinsko sodišče samo odloči le tedaj, če ni sporna dejanska podlaga njegovega zahtevka, v nasprotnem primeru pa je treba dediča napotiti na pravdo. Če ne gre za spor o dejstvih, lahko zapuščinsko sodišče samo odloči o zmanjšanju oporočnih razpolaganj, o vrnitvi daril pa samo tedaj, če so obdarjenci udeleženci zapuščinskega posto

Tožnik, ki navaja, da je nujni dedič, je po 40. členu ZD aktivno legitimiran za vložitev tožbe za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev darila od toženca, toda njegov tožbeni zahtevek materialnopravno ni pravilen. Sodišče druge stopnje je pravilno razložilo, da bi moral tožnik v pravdi najprej zahtevati ugotovitev, da prodajna pogodba z dne 29.8.1996 ni le neveljavna, temveč da prikriva darilno pogodbo, sam zahtevek za ugotovitev, da je pogodba glede 1/-4 neveljavna, pa ni mogoč. Drugi del tožbenega zahtevka, ki mora imeti oblikovalni in dajatveni značaj, pa tudi ni popoln. Tožnik ne navaja celotnega premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, njegovih dolgov in daril dedičem in drugih osebam (28. člen ZD) ter njihove vrednosti, zlasti pa ne navaja oporočnih razpolaganj, ki se zmanjšajo, in šele, če s tem nujni delež ni krit, se vračajo tudi darila (35. do 38. člen ZD ter 46. do 58. člen ZD).

Če zapustnik z oporočnim razpolaganjem in z darili med živimi prekorači vrednost razpoložljivega dela zapuščine, gre po zakonu za prikrajšanje nujnega deleža (1. in 2. odstavek 34. člena ZD). Prikrajšanje nujnega deleža se na zahtevo nujnega dediča odpravi z zmanjšanjem ali odpravo oporočnih razpolaganj (redukcija oporočnih razpolaganj), če se prikrajšanje na ta način ne da odpraviti, pride do vračanja daril (restitucija daril, 35. člen ZD) po predpisanem vrstnem redu in načinu (35., 36., 37., 38. člen ZD). Zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril mora zahtevati nujni dedič v zapuščinskem postopku. Če dejanska podlaga njegovega zahtevka ni sporna, odloči o njegovi zahtevi zapuščinsko sodišče. Če pa je dejanska podlaga sporna, se odloča o tem v pravdi (napotitev zapuščinskega sodišča). Če torej ne gre za spor o dejstvih, lahko zapuščinsko sodišče samo odloči o zmanjšanju oporočnih razpolaganj, o vrnitvi daril pa le, če so obdarjenci udeleženci zapuščinskega postopka in zahtevo izrecno priznajo. V nasprotnem primeru lahko uveljavlja nujni dedič zahtevek za vrnitev daril le v pravdi.

Vračunanje pride ex lege (a le kadar sodediči to zahtevajo) v poštev le za zakonite dediče, za oporočne pa le tedaj, če je oporočitelj tako izrecno določil. Pritožnica je oporočna dedinja; sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je zapustnica izrecno določila, naj se oporočni dedinji v dedni delež vračuna podarjeno (oz. izročeno) premoženje. Nujni dediči tega tudi niso zatrjevali, pa tudi vračunanja niso zahtevali. Zato sodišče vračunanja ne bi smelo opraviti.