17. člen ZD

Nujni dediči so pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi starši in njegov zakonec. Dedi in babici ter bratje in sestre pokojnika pa so nujni dediči le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. Pritožnik, ki je sin zapustničine sestrične, ni nujni dedič, zato njegove navedbe o tem, da imajo dediči, ki so v bivanjski stiski prednost pri dedovanju, za odločitev niso relevantne.

Tretji odstavek 15. člena ZD je namenjen zaščiti zapustnikovih bratov in sester ter njihovih potomcev, ki so v razmerju do zapustnikovih polbratov/polsester z zapustnikom ožje sorodstveno povezani (po obeh zapustnikovih starših in ne le enem), in ne zaščiti zapustnikovega zakonca. V primerih, ki jih ureja 16. člen ZD, ni potrebe po zaščiti skupnih potomcev zapustnikovih staršev, saj ti ne obstajajo. Tako ni razloga, da polrodni otroci ne bi dedovali deleža, ki bi sicer pripadel njihovemu pokojnemu predniku.

Glede na to, da je dedič tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja, za presojo, ali je hči denacionalizacijske upravičenke dedinja po njej tudi glede denacionaliziranega premoženja, ni odločilno, ali je bila živa ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, ampak ali je bila živa ob pravnomočnosti prvega sklepa o dedovanju. Če dedič ni več živ ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, dedujejo to premoženje njegovi dediči.

Pravno nasledstvo po upravičencu je verjetno izkazano, če je vlogo za denacionalizacijo kot dedič dediča vložil bratranec sina upravičenke, saj je upravičenkin sin upravičenko preživel.

Uveljavljanje dedne pravice je možno v okviru treh dednih redov.

Pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca so upravičenci za uveljavljanje pravic iz tega zakona, če je vsaj verjetno izkazano pravno nasledstvo v razmerju do denacionalizacijskega upravičenca.