122. člen ZD

Obveznost, ki je bila izgovorjena s pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja, s smrtjo C.C. ni prenehala, temveč je ta obveznost prešla na njegovega dediča E.E.. V tem primeru pa je potrebno tudi njega upoštevati in mu omogočiti sodelovanje pri odločanju o oprostitvi oziroma plačilu institucionalnega varstva. Ker tožena stranka vsega tega v predsodnem postopku ni ugotavljala, je sodišče prve stopnje utemeljeno izpodbijane odločbe odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Kadar kot dediči preživljalca nastopajo zakonec in potomci, ki so bili pozvani k dedovanju, pride do prenosa pogodbenih obveznosti nanje po samem zakonu, čim izrazijo, da na prevzem pogodbenih obveznosti pristajajo. Zakon za privolitev teh dedičev ne zahteva posebne obličnosti, zato je privolitev k prevzemu obveznosti preživljalca lahko dana izrecno ali s konkludentnim ravnanjem. Za prevzem obveznosti ni potrebno nikakršno nadaljnje formalno dejanje preživljanca ali dedičev preživljalca. Zaradi kasnejše smrti preživljalca ne prenehajo njegove obveznosti, nastale na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, temveč celotno pravno razmerje obstaja še naprej in se z dedovanjem prenese na preživljalčeve dediče. Za prenos ni potrebno preživljančevo soglasje, ker zakon izhaja iz domneve, da je ohranitev pogodbe v veljavi v njegovem interesu in da bo pogodba še naprej izvrševana, kot se glasi in kot je bila s strani pokojnega preživljalca, saj kot prevzemniki obveznosti preživljanja nastopajo njegovi bližnji (zakonec in potomci oziroma posvojenci).

O kršitvi načela kontradiktornosti lahko govorimo le tedaj, kadar ravnanje sodišča povzroči, da stranki ni zagotovljena možnost sodelovanja v postopku. Ker je tožena stranka v omenjeni pripravljalni vlogi le ponovila že prej izražena stališča (ki za obravnavani postopek večinoma niti niso bila pomembna), po razumni oceni ni bilo nobenega upravičenega razloga za dodelitev roka za odgovor. V sporih, povezanih z izvrševanjem preužitkarske pogodbe, se analogno uporabljajo nekatere določbe, ki urejajo pogodbo o dosmrtnem preživljanju. To pa ne velja za določbo 122. člena ZD. Uporabiti je tako potrebno splošno pravilo o prenosu pogodbenih obveznosti v primeru dolžnikove smrti, po katerem s smrtjo dolžnika (ali upnika) preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika.

Do ureditve pogodbe o preužitku v OZ so se glede razveze zanjo analogno uporabljala pravila ZD, ki so urejala pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

Sporna pogodba ima elemente pogodbe o dosmrtnem preživljanju in preužitkarske pogodbe. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da razlog neizpolnjevanja sporne pogodbe ni na strani toženk.

Ker uporaba splošnega pravila o dedovanju pogodbenih obveznosti vzpostavlja ustrezno ravnotesžje med položajema strank preužitkarske pogodbe v primeru prevzemnikove smrti, analogna uporaba pravil, ki veljajo za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pa bi pomenila vse prej kot zanemarljivo omejitev lastninske pravice prevzemnikovih dedičev in neutemeljeno neuravnotesženost pogodbe v korist preužitkarja, ni razlogov za sklep, da za primer smrti prevzemnika med izvrševanjem preužitkarske pogodbe ne velja 359. člen ZOR in da gre zato za prikrito pravno praznino.

Ker je pogodba o dosmrtnem preživljanju v celoti odplačna, je neutemeljen zahtevek za vračilo s to pogodbo prenesenih nepremičnin v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Pri presoji odplačnosti ali neodplačnosti pogodbe pa se ne upošteva zgolj finančna podpora, temveč tudi vsakodnevna nega in oskrba pokojnega.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju je odplačna pogodba, le da je izročitev premoženja odložena do smrti preživljanca. Takšna pogodba vsebuje tudi elemente aleatornosti, saj ob sklenitvi stranka ne ve, ali bo za svojo izpolnitev prejela ustrezno protivrednost. V zvezi z vprašanjem morebitne neodplačnosti pogodbe je potrebno izhajati iz poslovnega namena strank ob sklenitvi pogodbe in ne iz dejanskega stanja ob smrti preživljanca.

Smrt prevzemnika iz obravnavane izročilne pogodbe ne pomeni tako spremenjenih razmer, da bi to v smislu prvega odstavka 121. člena ZD utemeljevalo razvezo izročilne pogodbe, saj je upiranje tožnice prehodu obveznosti na prevzemnikovega dediča neutemeljeno.

Določilo 122. člena ZD ureja poseben način prenehanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi smrti preživljalca. Ker ni vedno mogoče šteti, da je preživljalčeva obveznost osebne narave, zaradi njegove smrti pogodba ne preneha vedno, ampak lahko preide na osebe iz prvega odstavka 122. člena ZD, če te v to privolijo (drugi odstavek 122. člena ZD). Ker je pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 14.8.1978 prenehala, tožnica uveljavlja zahtevek po tretjem odstavku 122. člena ZD. Vse okoliščine, s katerimi tožeča stranka želi pri sodišču ustvariti prepričanje o neizpolnjevanju obveznosti s strani tožnice in F. Z. ml., sestavljajo civilno dejansko stanje v primeru razveze pogodbe po drugem ali tretjem odstavku 120. člena ZD, ne pa, kadar gre za prenehanje pogodbe po 122. členu ZD. Drugače povedano: čeprav preživljalec preživljanca ne preživlja tako, kot je bilo dogovorjeno, to še ne izključuje njegove volje, da svojo obveznost na takšen način, to je pomanjkljivo, izpolnjuje še naprej. V takem primeru za nadaljevanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju privolitev preživljanca ni potrebna, seveda pa lahko zahteva razvezo pogodbe po drugem in tretjem odstavku 120. člena ZD.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju je obligacijska pogodba čeprav je sicer urejena v Zakonu o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD, členi 117 do 122). Ker se ta pogodba večkrat sklepa med sorodniki in ker premoženje, ki se z njo prenaša, ne sodi v zapuščino, prihaja po smrti preživljanca lahko do sporov med dediči. Do teh pride predvsem tedaj, ko dediči stranka) zatrjujejo, da je bila pogodba deloma darilna in iz tega naslova uveljavljajo dednopravne zahtevke. Ugotovitev o odplačnosti ali neodplačnosti pogodbe je pretežno dejanska ugotovitev, ki je na revizijski stopnji ni več dovoljeno izpodbijati, ker je izpodbijanje dejanskega stanja prepovedan revizijski razlog po tretjem odstavku 385. člena ZPP. Delno materialnopravne narave pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju je le ocena aleatornosti.

Stranki sta se v sporni pogodbi dogovorili, da se izročnina v celoti poračuna z dajatvami, ki jih je toženec do sklenitve pogodbe že dajal očetu, ter z obveznostmi, ki so določene v bodoče. Upoštevaje te ugotovitve, je bil namen pogodbenih strank v sklenitvi odplačne pogodbe. Ker ob sklenitvi pogodbe nobena od strank ni vedela, kolikšne bodo še obveznosti tožene stranke v bodoče, sta sodišči pravilno sklepali, da je imela sklenjena pogodba elemente aleatornosti. Takšna pravna narava sporne "izročilne pogodbe" preprečuje uporabo 110. člena ZD, saj element odplačnosti izključuje možnost presoje, da gre za situacijo, ki jo ureja to določilo. Ker je v pogodbi predviden takojšen prehod premoženja na toženca, ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je urejena v 117. in naslednjih členih ZD.

Če dedič ne prevzame obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju pod enakimi pogoji, se pogodba razveže. Do prehoda obveznosti nanj po 1. odstavku 122. člena Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD) tako ne pride. Kljub specialnim določbam v ZD sodi tudi pogodba o dosmrtnem preživljanju med obligacijske pogodbe. Zanje pa velja splošno načelo obligacijskega prava, da je oblične pogodbe mogoče razvezati z neobličnim sporazumom (68. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

1. Po določbi 2. odst. 67. člena ZOR velja zahteva zakona, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, tudi za vse poznejše spremembe in dopolnitve. Toda po določbi 4. odst. istega člena so veljavni tudi poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. Glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju po določbah členov 117 do 122 ZD (zakona o dedovanju, Ur. l. SRS 15/76 in 23/78) ni mogoče reči, da je stroga obličnost (pismenost in overitev po sodniku) predpisana v kakšnem drugem interesu in ne le v interesu pogodbenih strank. Torej ni pravilno toženčevo revizijsko stališče, da bi tožnik in njegov oče lahko spremenila tožnikove obveznosti preživljanja v denarne obveznosti samo na enako obličen način, kakor je bil predpisan za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju. 2. Pritrditi je treba revizijskemu stališču, da se v primeru razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju vse, kar je katera od strank po pogodbi dala drugi, vrača po splošnih pravilih premoženjskega prava. Zakon o dedovanju, ki v 122. členu ureja razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, namreč

Če ista oseba sklene dve veljavni pogodbi o dosmrtnem preživljanju z različnimi datumi (leta 1977 in 1988), ima prednost tisti od preživljalcev, ki pogodbo izvaja in zlasti, ki vpiše prepoved obremenitve in odsvojitve v zemljiško knjigo.