109. člen ZD

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da mora zakonsko domnevo, da gre pri izročilni pogodbi, pri kateri nista sodelovala preostala dediča, v celoti ali delno za darilo, izpodbiti toženka. Njena pravica je manj verjetna, saj preostala dediča, kljub določenim listinam v sodnem spisu, ki bi lahko kazale na vsaj delno odplačno pogodbo, ščiti zakonska domneva.

Glede na ugotovitve nižjih sodišč, da so bile z izročilno pogodbo zajete tudi sporne nepremičnine, je pravilen zaključek, da te nepremičnine niso del zapuščine, ker premoženje, ki je predmet izročitve in delitve, ne sodi v izročiteljevo zapuščino.

Premoženje, ki je predmet izročilne pogodbe, ne spada v izročiteljevo zapuščino.

Upoštevaje nasprotne dajatve in obveznosti, je zadevna izročilna pogodba po svoji vsebini preužitkarska pogodba, ki je odplačna in tvegana pogodba. Odprava nesklepčnosti tožbe je možna v primeru pomanjkljive trditvene podlage o odločilnih dejstvih v okviru istega tožbenega zahtevka in se ne nanaša na popravo tožbenega zahtevka. Soglasje delno poslovno sposobne mladoletnice ob sklenitvi izročilne pogodbe (ki pomeni odpoved pravici zahtevati nujni delež iz izročenega premoženja), katere pogodbeni stranki sta bila tudi njena starša, brez zastopanja skrbnika za poseben primer in odobritve CSD, nima učinka.

Preživljančevi nujni dediči lahko v primeru prikrajšanja nujnega deleža zahtevajo vrnitev tistega dela predmeta pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki predstavlja darilo in ki bi bil potreben za dopolnitev nujnega deleža.

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je kljub elementu tveganja obstajalo očitno nesorazmerje med dajatvami pogodbenih strank, pri čemer nesorazmerja (pravilno) ni ugotavljalo na podlagi matematična izračunana s primerjavo vrednosti izročenega premoženja in vrednosti prevzemnikovih izpolnitev, ampak na podlagi volje in namena pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe.

Pravne posledice sklenjene pogodbe, njeni učinki med pogodbenikoma in učinki v dednopravnih razmerjih so odvisni od pravne narave sklenjene pogodbe. Pri presoji slednje pa ni ključen samo formalni naziv pogodbe, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov. Pri tem je odločilno, kakšen interes sta pogodbenika zasledovala pri sklenitvi pogodbe oziroma kakšen namen sta hotela s pogodbo doseči.

Pogodbe, ki jo skleneta prednik in potomec, ni mogoče vedno presojati le po določbah 106. in naslednjih členov ZD, predvsem pa ne po njenem naslovu. Odločilno je namreč, kakšen namen sta hotela izročevalca doseči s pogodbo: ali sta hotela podariti svoje premoženje, ali pa sta si želela v starosti zagotoviti pravico do stanovanja, do pomoči in oskrbe kot protivrednost za izročeno premoženje.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaenkrat več razlogov govori za dejstvo, da predstavlja sporno nepremično premoženje skupno premoženje pravdnih strank. Takšen sklep, upoštevajoč tudi aleatorni značaj konkretne pogodbe, temelji na III. členu izročilne pogodbe z dne 22.10.1980, s katerim so se pogodbene stranke med drugim dogovorile, da si izročevalec - toženčev oče zase in za svojo ženo v primeru bolezni in onemoglosti izgovori celotno gospodinjsko pomoč, bolniško nego, zdravila in zdravniško pomoč, ob smrti pa krajevnim običajem primeren pogreb. Narava spornega razmerja je sodišču prve stopnje v obravnavani zadevi narekovala, da se opredeli ne le glede sklenitvene faze pogodbe, ampak tudi glede njenega izpolnjevanja. Zakonska definicija skupnega premoženja namreč vsebuje dve temeljni predpostavki, ki morata biti podani kumulativno: - premoženje mora biti pridobljeno v času trajanja zakonske zveze; - pridobljeno mora biti z delom. Premoženje, ki ni pridobljeno z delom, ne more biti skupno premoženje. Čeprav bi se torej izkazalo, da sta toženec in njegov oče skleni

Pogodba o preužitku je v bistvenem podobna pogodbi o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenje ter je zanjo mogoče uporabljati določbe ZD, ki urejajo to pogodbo.

Stranki sta se v sporni pogodbi dogovorili, da se izročnina v celoti poračuna z dajatvami, ki jih je toženec do sklenitve pogodbe že dajal očetu, ter z obveznostmi, ki so določene v bodoče. Upoštevaje te ugotovitve, je bil namen pogodbenih strank v sklenitvi odplačne pogodbe. Ker ob sklenitvi pogodbe nobena od strank ni vedela, kolikšne bodo še obveznosti tožene stranke v bodoče, sta sodišči pravilno sklepali, da je imela sklenjena pogodba elemente aleatornosti. Takšna pravna narava sporne "izročilne pogodbe" preprečuje uporabo 110. člena ZD, saj element odplačnosti izključuje možnost presoje, da gre za situacijo, ki jo ureja to določilo. Ker je v pogodbi predviden takojšen prehod premoženja na toženca, ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je urejena v 117. in naslednjih členih ZD.

Premoženje, ki so ga zapustnikovi potomci pridobili z izročilno pogodbo, ki so jo tudi vsi podpisali, se ne upošteva pri ugotavljanju vrednosti zapuščine. Zato ima zapustnikov sin pravico do nujnega dednega deleža na denacionaliziranem premoženju, ki ga je zapustnik z oporoko zapustil pritožnicama že po sklenitvi izročilne pogodbe. Ta se na denacionalizirano premoženje ni nanašala.