Triaža napotne listine

Kje se izraz uporablja

• 14.b člen ZPacP – (stopnja nujnosti in uvrščanje na čakalni seznam)

  … določi minister, pristojen za zdravje. (6) Izvajalec zdravstvene dejavnosti lahko opravi triažo napotne listine, in sicer v treh dneh po njenem prejemu. Če se stopnja nujnosti, navedena na napotni listini, in stopnja nujnosti, ki se ugotov …

• 15. člen ZPacP – (čakalni seznam)

  … spremenjena), 10.   šifra zdravstvene storitve, 11.   zdravstveni delavec, ki je opravil triažo napotne listine (osebno ime in šifra), 12.   datum triaže napotne listine, 13.   obstoj medicinske indikacije za uvrstitev pacienta na točno do …

Sodna praksa k 2. člen ZPacP

• VSL Sklep IV Cp 1867/2022

  Višje sodišče v Ljubljani · 3. 2. 2023

  B. B. kot udeleženec v postopku lahko samostojno opravlja procesna dejanja. Utemeljen je zaključek, da bi bila predlagana začasna odredba, ki bi B. B. preprečevala privolitev v medicinski poseg do nastopa bodočega negotovega dejstva, v nasprotju z zdravstvenimi predpisi, na podlagi katerih se B. B. lahko sam odloči za poseg.

• VDSS Sodba Psp 224/2022

  Višje delovno in socialno sodišče · 14. 9. 2022

  Trenutno veljaven javni sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji ne dopušča povrnitve stroškov zdravljenja, ki ga zavarovana oseba opravi kot samoplačnik pri izvajalcih v zasebnem zdravstvu, ki z zavodom nima sklenjene niti koncesijske pogodbe. Zasebnemu zdravniku brez koncesije pooblastilo za izpolnjevanje zelenih receptov ni podeljeno. Ker so javna sredstva za zagotavljanje zdravstvenega varstva že po naravi omejena, je nujna ureditev natančnega obsega storitev z določitvijo standardov in normativov.

• VSRS Sodba VIII Ips 59/2021

  Vrhovno sodišče RS · 17. 5. 2022

  Ureditev na področju zdravstvenega varstva poudarja različen pravni položaj v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe, ki se financira iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, katerega nosilec je toženka in v katero so vključeni javni izvajalci in zasebniki s koncesijo, na drugi strani pa pravni režim zasebne zdravstvene službe, v katero osebe vstopajo kot samoplačniki. Enako velja tudi v tem primeru, saj kljub pravici do nege v socialnovarstvenih zavodih (kot pravici iz obveznega zavarovanja) toženka ni dolžna povrniti stroškov zdravstvene nege tudi v primeru, če to nego zagotavlja institucionalni zavod, ki ima sicer dovoljenje za dejavnost (torej tudi za dejavnost nege), nima pa koncesije za opravljanje te dejavnosti niti ustrezne pogodbe. Zato pri tej presoji ni odločilno samo to, ali je pravica do nege določena kot pravica do obveznega zdravstvenega zavarovanja, temveč tudi kdo jo izvaja – izvajalec v javni ali zasebni mreži. Stroške izvedbe krije toženka le za izvajalce v javni mreži, kamor se uvrščajo tudi zasebniki s koncesijo in sklenjeno pogodbo s toženko. Tožniki, ki so sprejeli nastanitev v zavodu, ki ni imel koncesije (bili so tudi seznanjeni s pogoji na

Sorodni izrazi