Evropska avdiovizualna dela

Glede na navedeno dejavnost, ki jo izvaja tožnik, ne sodi med javne službe, tožnik pa tudi ni organiziran tako, da bi javno službo lahko izvajal oziroma tega, da mu je bila dodeljena koncesija za opravljanje javne službe, niti ne zatrjuje. Zato je toženka po presoji sodišča prejemek pravilno uvrstila med prihodke od televizijske dejavnosti. Drži sicer trditev tožnika, da se obravnavani prejemek po ZAvMS-B ne šteje več za prihodek iz televizijske dejavnosti, saj 38. člen ZAvMS po spremembi izrecno našteva prihodke, ki se vštevajo v osnovo za odmero, med njimi pa ni prejemkov, ki jih izdajatelj prejme za sofinanciranje programa od države. Vendar se ta ureditev, kot je sodišče že pojasnilo, v tej zadevi ne uporablja, saj se postopki, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (43. člen ZAvMS-B).

Sprejem ukrepa za zagotovitev odprave nepravilnosti pomeni, da se zavezancu naložijo ravnanja, ki naj jih opravi s ciljem vzpostavitve zakonitega stanja. Ker je ukrep usmerjen v odpravo razlogov, ki so povzročili nezakonitost, je ustrezen ukrep le tisti, ki je z izvršitvijo sposoben doseči zakonito delovanje zavezanca. Iz tega izhaja nadaljnja zahteva, da mora biti ukrep prilagojen naravi in dejanskim okoliščinam konkretne kršitve. Izrek je določen, če je konkretiziran in je razvidno, kakšna obveznost je zavezancu naložena z inšpekcijskim ukrepom. Vsebina odločitve o obveznosti stranke mora biti formulirana tako, da je nedvomno izražena v dispozitivu, saj je le jasen in določen dispozitiv lahko izvršljiv. Iz izreka ni razvidno, katere in kako obsežne spremembe oziroma ukrepe, ki se nanašajo na njegovo delovanje, mora sprejeti tožnica, da bo glede na okoliščine, v katerih je do kršitve prišlo, za naprej odvrnila vsakršno možnost promocijskega umeščenja zdravstvene dejavnosti, zdravstvene storitve ali izvajalce zdravstvene dejavnosti. Glede na izrecno zakonsko določbo, da promocijsko umeščanje izdelkov pomeni kakršnokoli obliko avdiovizualnega komercialnega sporočanja,

Tožnik pravilno opozarja, da se dokazovanje z izvedencem praviloma opravi na ustni obravnavi. Dokaz z izvedencem je primarno ustni dokaz. Toženka je tako s tem, ko dokazovanja ni izvedla na ustni obravnavi (čeprav je tožnik to zahteval), kršila postopek. Tožnik je ves čas postopka ugovarjal temu, da je izvedenec prihodke po pogodbi z Ministrstvom za kulturo in vse prihodke, prejete od občin in knjižene na kontu 7602, opredelil kot prihodke iz televizijske dejavnosti, kar je ugovor, ki se tiče višine osnove za izračun plačila. Zato je zaradi odstranitve dvoma o pravilnosti uvrstitve vseh teh prihodkov v prihodke od televizijske dejavnosti izvedenčevo dodatno zaslišanje na ustni obravnavi potrebno, saj je tožniku potrebno dati možnost, da mu postavlja konkretna vprašanja o uvrstitvi posameznih dohodkov v dohodke iz televizijske dejavnosti, še posebej, ker trdi, da so dohodki nastali zaradi snemanja vsebin za naročnika, njihovega arhiviranja in zaradi storitev osvetljevanja. Toženkina opustitev izvedbe tega dokaza zato predstavlja bistveno kršitev določb postopka.