VSL Sodba I Cp 131/2017

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2014 dalje do plačila (točka I), višji tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo (točka II) in tožencu naložilo, da povrne tožnici pravdne stroške v višini 1.563,17 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila (točka III).

2Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se v sodbi ni opredelilo do ugovora toženca o pravnomočno razsojeni stvari (res iudicata) in glede delnic, ki jih je prodala tožnica, ki so bile njeno posebno premoženje. Protispisna je ugotovitev sodišča, da denar za posojilo izvira iz posebnega premoženja tožnice, ko je bila še poročena. Iz spisa P 165/2011 izhaja, da so bile delnice prodane leta 1999, sodišče pa ne pojasni, zakaj verjame tožnici, da je tožencu toliko denarja posodila. Tožnica je v postopku P 165/2011 predložila dokaz o transakciji iz leta 1999 in to v tolarskih zneskih, saj takrat valuta v EUR še ni obstajala, posojilo pa naj bi bilo dano v EUR. Tožnica je leta 2002 vzela posojilo pri G. banki za nakup hiše v B., pa vendar je sodišče verjelo tožnici, da je tožencu leta 2003 posodila 12.000,00 EUR. Če bi tožnica posodila tožencu denar, bi že leta 2006, ko je kupovala stanovanje na J., toženca pozvala na vračilo posojila, saj je takrat vzela hipotekarni kredit. Fotografije o obstoju izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama v času vložitve tožbe zoper toženčeve otroke so dokaz, kakšen je bil namen potrdila in vložitev tožbe in sicer, da se pridobi premoženjska korist od otrok toženca. Sodba o tem nima razlogov, kar pomeni tudi kršitev načela poštenega sojenja in s tem kršitev 22. in 23. člena Ustave. Tožnica je v postopku P 165/2011 zatrjevala, da je bivša žena P. J. zaradi domnevnega dolga razbila steklo v gostinskem lokalu M. Tožnica je po podpisu potrdila 3. 10. 2011 vložila tožbo zoper otroke toženca in ne zoper toženca in se pri tem sklicevala na potrdilo z dne 29. 3. 2011. Namen te tožbe je bil, da skupaj s tožencem pridobita sporni znesek za poplačilo dolga, ki ga je imel toženec pri R. banki in da zaživita brez dolgov. Tožnica je v postopku P 165/2011 potrdila, da je njuna zveza prenehala leta 2013, ko je toženec dal izjavo, da sta skupaj, kar pa je bilo mišljeno v postopku tožbe z R. banko, ko je z njo 6. 12. 2012 sklenil pogojno sodno poravnavo, ki je stopila v veljavo 17. 12. 2012. Ko je tožnica izvedela za to dejstvo, je s tožencem prekinila razmerje. Iz listinske dokumentacije in zaslišanja tožnice je razvidno, da je tožnica vedela, da je toženec v stiski, zadolžen in brez premoženja. Tožnica je vedela za opomine in tožbo R. banke, tožbo pa je vložila zoper otroke toženca, kar je potrdila tudi na zaslišanju. Tožnica je vedela za vse postopke v zvezi z R. banko s tožencem, tako za opomine in tožbo, ki je bila zoper toženca vložena 12. 9. 2011, saj ji je toženec to povedal kot izvenzakonski partner. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je vsa dejstva v zvezi z dolgom R. banke M. J. izvedel od toženca. Priča je s pritiskom na očeta (toženca) izvedela, kakšen je pravi namen pravdnih strank. Prava volja pravdnih strank ob podpisu potrdila z dne 29. 3. 2011 je bila pridobiti premoženjsko korist od otrok toženca, kar potrjuje tožba tožnice z dne 3. 10. 2011 v postopku P 165/2011, saj je bil v 1. točki postavljen tožbeni zahtevek, da se ugotovi obstoj dolga toženca v višini 12.000,00 EUR, v nadaljevanju ugotovitev, da toženec nima dovolj sredstev in da je darilna pogodba z dne 28. 1. 2009 neveljavna. Pravdni stranki sta želeli na takšen nemoralen način pridobiti dovolj sredstev za poplačilo toženčevega dolga do banke. Terjatev tožnice je nastopila 10. 2. 2009, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, zato je terjatev zastarala 10. 2. 2014 in ne 29. 3. 2016, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Pripoznava dolga je mogoča le do nastopa zastaranja. Tožnica ni uspela z delom zahtevka, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, kar predstavlja znesek 5.819,38 EUR, kar bi sodišče moralo upoštevati pri odmeri stroškov.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodba nima formalnih pomanjkljivosti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da so zato bile kršene toženčeve ustavne pravice do poštenega sojenja. Pritožbeno sodišče se bo do teh pritožbenih navedb podrobneje opredelilo v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6Sodišče prve stopnje se je glede vprašanja litispendence opredelilo v 7. točki obrazložitve sodbe. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožba tožnice v postopku P 165/2011 s sklepom zavržena, vložena pa je bila tudi zoper toženčeve otroke in ne zoper toženca. O tožbenem zahtevku tožnice tudi še ni bilo pravnomočno odločeno. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je bila tudi pravna podlaga tožbenega zahtevka v pravdnem postopku P 165/2011 drugačna, kot jo tožnica uveljavlja v tem postopku, tožba pa tudi ni bila vložena zoper toženca, ampak zoper njegove otroke. Nenazadnje je tožnica v postopku P 165/2011 izpodbijala pravna dejanja toženca, ker je trdila, da ima terjatev do toženca, ki jo sicer uveljavlja v tem pravdnem postopku.

7Potrdilo z dne 29. 3. 2011,¹ ki sta ga podpisali pravdni stranki, podpisa pa sta bila overjena pri notarju, potrjuje obstoj posojilnega razmerja, kot ga v tem postopku zatrjuje tožnica. Tudi njena izpoved in izpoved toženca, ki je izpovedal, da mu je tožnica posodila denar (v višini 8.000,00 EUR), dodatno prepričljivo potrjujeta, da je 15. 7. 2003 tožnica posodila tožencu 12.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožnica imela denarna sredstva, ki jih je pridobila s prodajo dividend in da je ta denarna sredstva dobila še v času trajanja prejšnje zakonske zveze, saj je do razveze zakonske zveze prišlo 25. 11. 2003. Toženec ne zatrjuje, da bi posojilo tožnici vrnil, pavšalno le zatrjuje, da je z določenimi storitvami in nakupi odplačal posojilo, tem navedbam pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Že iz navedb toženca izhaja, da je bil v finančni stiski, zadolžen in brez premoženja, izpovedal pa je tudi, da mu je tožnica denar posodila, kar dodatno potrjuje, da je tožnica imela na razpolago denarna sredstva za posojilo in hkrati, da so bila ta denarna sredstva posebno premoženje tožnice.

8Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, da je tožnica dobila izplačila dividend v SIT, da tožnica izpoveduje, da je tožencu izročila EUR, čeprav je bila takrat uradna valuta SIT, niso odločilne, saj tudi toženec omenja posojilo v EUR, pa tudi drugi dokazi potrjujejo obstoj terjatve, ki jo tožnica uveljavlja v tem postopku. Posebej prepričljiva izpovedba tožnice dodatno potrjuje, da se je toženec vseskozi izogibal vračilu posojila, zato tožba R. banke in darilna pogodba, na podlagi katere je toženec prenesel lastninsko pravico na otroke, predstavljata le dodatna dokaza o razlogih, zaradi katerih je tožnica zahtevala, da ji toženec podpiše potrdilo, da je od nje prejel posojilo.

9Konstrukt, ki ga uveljavlja toženec v tem postopku je, da je podpisal potrdilo iz razloga, ker je na ta način želel pridobiti denarna sredstva od svojih otrok za poplačilo dolga, ki ga je imel do R. banke. Pritožbeno sodišče v celoti sledi logičnim in argumentiranim razlogom sodišča prve stopnje, da se potrdilo nanaša le na pravdni stranki, ne pa tudi na toženčeve otroke. Tudi zapis v potrdilu, da je nepremičnina "v njegovi lasti", čeprav je bila že v lasti njegovih otrok, v ničemer ne spreminja bistva vsebine potrdila, ki je v tem, da toženec priznava tožnici obstoj dolga in zavezo, da bo dolg plačal. Potrdilo pomeni zavezo za toženca in nima pravnih učinkov proti tretjim osebam, zato s takšnim potrdilom toženec od svojih otrok ne bi mogel pridobiti nobene pravne koristi, ker proti njim ne učinkuje. Toženec s podpisom potrdila ni bil prevaran, ni ga podpisal pod prisilo, s potrdilom je le potrdil zavezo, da je dolžan tožnici vrniti posojilo, ki ga je prejel 15. 7. 2003. Glede na že predstavljene dokaze, ki s stopnjo prepričanja potrjujejo obstoj posojilnega razmerja med pravdnima strankama, tožba, ki jo je vložila tožnica zoper toženčeve otroke, ni tisti dokaz, ki bi potrdil tezo toženca, da ni prejel posojila od tožnice.

10Pritožbeno zatrjevanje glede razbitega stekla v gostinskem lokalu ni relevantno, prepričljiva pa je tudi ugotovitev sodišča glede vedenja M. J. o dejstvih v povezavi s potrdilom 29. 3. 2011. Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni vedela, da je toženec lastninsko pravico na hiši prenesel na otroke. Toženec zatrjuje, da se odložni pogoj iz potrdila še ni izpolnil, čeprav je hišo že prepisal na otroke, takšna ravnanja toženca pa le dodatno potrjujejo, da se (je) toženec na vsak način izogiba(l) izpolnitvi svoje obveznosti. Lastninska pravica na nepremičnini (hiši) je bila vknjižena na toženčeve otroke 10. 2. 2009, zato odložni pogoj v potrdilu nima pravne veljave.

11Navedeni dokazi prepričljivo potrjujejo obstoj posojilnega razmerja med pravdnima strankama, zato nakup hiše oziroma stanovanja ter krediti, ki jih je v ta namen pridobila tožnica, ne morejo izpodbiti te dokazne ocene.

12Toženec je 29. 3. 2011 pripoznal dolg, zato je zastaranje začelo teči znova (glej 364. in 369. člen Obligacijskega zakonika), kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, terjatev iz posojilne pogodbe pa zastara v splošnem zastaralnem roku petih let, zato terjatev tožnice ni zastarala.

13Sodišče je tožnici priznalo obresti od dneva vložitve tožbe in ne od 10. 2. 2009, kot je zahtevala, zato je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Z obravnavanjem tega dela tožbenega zahtevka niso nastali posebni stroški. Gre tudi za stransko terjatev, s tem, da je toženec vseskozi (tudi v pritožbi) izpodbijal temelj tožbenega zahtevka in posledično tudi višino glavnice, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici vse pravno priznane pravdne stroške (glej drugi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

14Pritožba ni utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbenih stroških. Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ V nadaljevanju potrdilo.