VSMB Sklep I Kp 65058/2021

Pritožba zagovornice obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu (sodišče prve stopnje) zavrnilo predlog zagovornika (pravilno zagovornice, saj ga zagovarja odvetniška družba) obsojenega za alternativni način izvršitve kazni s hišnim zaporom, podan dne 30. 12. 2025.

Takšni odločitvi z vloženo pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nasprotuje zagovornica obsojenega. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smeri dovolitve izvršitve kazni zapora v obliki hišnega zapora, podrejeno, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišče prve stopnje v novo odločanje, nadalje podrejeno, da izpodbijani sklep spremeni v smeri dovolitve izvršitve kazni s t.i. vikend zaporom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica prvostopenjskemu sodišču očita, da je dalo preveliko težo retribucijskemu vidiku kazni zapora, ob tem pa zanemarilo vidike specialne in generalne prevencije kazni, predvsem pa resocializacije storilca, ki bi bili učinkoviteje zastopani pri alternativnem načinu izvršitve zapora, konkretno pri hišnem zaporu. Očita mu, da je hišni zapor neutemeljeno štelo za odsotnost kazni, čeprav predstavlja strog in nadzorovan način izvršitve kazni zapora, ki kazen ohrani, le izvrši jo na način, ki je za konkretni primer primernejši in sorazmeren. Hišni zapor ni nagrada ali privilegij kot zmotno meni sodišče prve stopnje, ki s tem hišnemu zaporu odvzema retribucijsko funkcijo.

Tak očitek sodišču prve stopnje ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč predlagani način izvršitve kazni zapora, torej hišni zapor, obravnavalo tako z vidika retribucije, kakor tudi z vidika specialne in generalne prevencije, nenazadnje pa tudi z vidika resocializacije storilca. Pri tem iz izpodbijane odločitve ni razbrati, da bi hišni zapor štelo za odsotnost kazni, celo za privilegij ali nagrado. Sodišče prve stopnje hišnemu zaporu ni odreklo retribucijske vrednosti. Pritožbeni pregled zadeve namreč pokaže, da je predlagani način izvršitve kazni zavrnilo iz drugih razlogov in sicer, ker ne bi zadostil načelu specialne prevencije, niti ne bi vplival na resocializacijo storilca kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

Zagovornica v nadaljevanju pritožbe graja odločitev prve stopnje glede zaključka o neobstoju materialnih pogojev za hišni zapor. Pri presoji nujnosti zavodskega izvrševanja kazni zapora je namreč po njeni oceni zmotno presodilo, da je podana nevarnost obsojenca oziroma možnost ponovitve dejanja. Izpostavlja, da je bil obsojeni v času storitve dejanja in tudi v času večine preteklih postopkov v izrazito neurejenem socialnem položaju. Bil je brez urejenega prebivališča, brez stabilnega socialnega okvirja in ni imel realnih pogojev za urejeno izvrševanje obveznosti. Sedaj si je uredil bivališče in zaposlitev, česar pa sodišče ni zadostno upoštevalo. Oceno njegove ponovitvene nevarnosti je trajno vezalo na preteklo obdobje njegovega brezdomstva in socialnega manjka in s tem povezanega izvrševanja kaznivih dejanj za katera je bil obsojen oziroma glede katerega je v teku kazenski postopek. To po njeni oceni ni prav. Večjo težo bi moralo dati sedanjemu dejanskemu položaju obsojenca in posledicam, ki mu pretijo v primeru zaporne kazni v smislu odstranitve iz delovnega in bivalnega okolja, v smislu izgube zaposlitve, delovnih navad, prihodka in možnosti, da si stabilizira življenje. Vse to bi namreč izgubil zaradi izvrševanja kratke kazni zapora v zavodu. Namesto resocializacijskega učinka bo tako prišlo do nove socialne degradacije obsojenca, to pa bo povečalo tveganje za njegovo nadaljnje protipravno ravnanje. Zaključuje, da bi hišni zapor omogočil generalno in specialno prevencijo in obenem obsojenega usmeril v zakonito in družbeno koristno življenje.

Sodišče mora po petem odstavku 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) pri odločanju o dopustnosti hišnega zapora narediti presojo nujnosti oziroma ne-nujnosti zavodskega prestajanja kazni zapora. Za to presojo je (med drugim) relevantna prognoza možnosti obsojenčevega ponavljanja dejanja v primeru oziroma času izvrševanja kazni zapora na alternativni način (v konkretni zadevi hišni zapor, vsebinsko enako tudi pri t.i. vikend zaporu). Nevarnost ponavljanja kaznivega dejanja namreč narekuje zavodsko prestajanje kazni zapora. Prognozo v zvezi z možnostjo ponavljanja kaznivega dejanja lahko sodišče naredi na podlagi preteklih ravnanj obdolženca in na podlagi njegovih ravnanj tekom odločanja o alternativi. In v konkretnem primeru tudi je. Sodišče prve stopnje je namreč zaključek o ponovitveni nevarnosti obsojenca in s tem nujnosti zavodskega prestajanja kazni zapora podalo na podlagi objektivnih in obstoječih podatkov, ki jih je edine mogoče realno aplicirati na razmere, ki bi obstajale v času obsojenčevega izvrševanja kazni zapora na alternativni način. Po listinsko podkrepljenih ugotovitvah o obsežni predkaznovanosti obsojenega za istovrstna kazniva dejanja (specialni povratnik), da predhodni alternativni način izvršitve kazni zapora v konkretni zadevi (delo v splošno korist) ni bil uspešen (obsojeni je delo v splošno korist kljub podaljšanju roka opravil le v zelo majhnem obsegu), da je v tej zadevi obravnavano kaznivo dejanje izvršil v preizkusni dobi po kar petih sodbah, da predhodni alternativni načini prestajanja kazni zapora v drugih zadevah na obsojenca niso imeli vzgojnega vpliva in da se je tudi tekom prvostopenjskega odločanja obsojeni še nahajal v enem kazenskem postopku zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine je zaključilo, da pri obsojencu ne obstoji pozitivna prognoza, da kaznivih dejanj v primeru predlaganega alternativnega izvrševanja kazni zapora ne bo izvrševal. Zaključilo je, da je zavodski način prestajanja kazni zapora zato nujen. Takšen dejanski zaključek, ki temelji na vseh omenjenih razlogih skupaj in ne zgolj na posameznem kot jih v pritožbi prikazuje pritožnica, je pravilen. Hišni zapor namreč ne bi zadostil načelu specialne prevencije. Pritožbeno zatrjevane osebne okoliščine na strani obsojenca, da se po večletni brezposelnosti v primeru, če ne bo kazni zapora prestajal v zavodu, namerava zaposliti (iz izpisa ZRSZ izhaja, da v času odločanja prve stopnje ni bil zaposlen in zato pritožničino poudarjanje izgube zaposlitve, dohodka ipd. v tej zvezi ne more biti merodajno) in da si je uredil socialne razmere (kako ni pojasnjeno), pri tem na nujnost zavodskega prestajanja zaporne kazni ne morejo vplivati. Gre namreč, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje v točki 16 razlogov izpodbijanega sklepa, za navedbe obrambe, ki nimajo podlage v izkazanem, konkretnem ravnanju obsojenca in jim ni mogoče dati relevantne teže v smislu prevencije in resocializacije. Obsojeni namreč ni zaposlen, čeprav je imel možnost zaposlitve pred nastopom kazni zapora v konkretni zadevi in tako ni izkazal realnosti in resnosti svojih tovrstnih prizadevanj. Glede na to, da obsojeni ni zaposlen, pa so tudi pritožbene navedbe o izgubi zaposlitve, dohodka in poslabšanju socialnih razmer obsojenca zaradi zavodskega prestajanja kazni zapora brez realne osnove.

Po obrazloženem, in ker pritožnica tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost izpodbijanega sklepa, je bilo pritožbo zagovornice zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP) saj tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev (peti odstavek 402. člena ZKP), prav tako ne obstajajo okoliščine za spremembo odločitve v smeri odobritve t.i. vikend zapora, ki ga pritožnica prvič omenja kot alternativo šele v pritožbi.

Obsojeni s pritožbo, vloženo po zagovornici ni uspel, a ga je pritožbeno sodišče glede na slabo ekonomsko socialno stanje (brezposelnost) oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.