UPRS Sodba in sklep I U 259/2026

Tožba se zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Toženka je z izpodbijanim sklepom v skladu z osmim odstavkom 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožničino prošnjo za mednarodno zaščito. Odločila je, da Republika Slovenija njene prošnje ne bo obravnavala, saj bo predana Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III¹ za to odgovorna država članica. Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 26. 11. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena oziroma v osemnajstih mesecih, če tožnica samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je tožnica 16. 10. 2025 v Republiki Sloveniji podala prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je na podlagi njenih prstnih odtisov 27. 10. 2025 pridobila podatek, da je bila 28. 9. 2025 že vnesena v evidenco EURODAC kot prosilka za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zato je pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu s točko b. prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnice. Dne 26. 11. 2025 je prejela odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnice.

Toženka je s tožnico v prisotnosti tolmača za angleški jezik opravila razgovor, kjer je slednja poudarila, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti. Pojasnila je, da so tam z njo grdo ravnali. Tako so jo prisilili, da je roko položila na napravo za oddajo prstnih odtisov, čeprav se je zelo slabo počutila in je bruhala. Več kot 14 ur je bila na policijski postaji, kjer je bila brez ustrezne oskrbe, vode in hrane. Bila je noseča, in sicer na podlagi posilstva, ki pa se ni zgodilo na Hrvaškem. Policisti so jo vklenili v lisice in jo telesno preiskali, kar je bilo zanjo zelo ponižujoče. Nato so jo odpeljali v azilni dom. Tam je uslužbenka na silo položila njeno roko na napravo za zajem prstnih odtisov. Po tem so jo odpeljali v drugo sobo, kjer je dobila milo, sok in kolač ter ključ sobe. Čeprav je želela sveža oblačila in odeje, je niso poslušali. Skušala se je pogovoriti s socialno delavko, ki je ni poslušala. Prav tako ji ni bila nudena zdravstvena oskrba, saj ji ni nihče prisluhnil. Zdravnika v azilnem domu ni videla, zato ne ve, ali je bil na voljo. Ves čas ji je bilo slabo in je bruhala. Varnostniku je dejala, da potrebuje zdravnika. Napotil jo je k socialni delavki, ki ji je povedala, da zanjo ni zdravstvene oskrbe. Zaradi nosečnosti in, ker je ocenila, da v tej državi nima prihodnosti, se je odločila oditi v Slovenijo. Nosečnost je bila zanjo veliko breme, saj si ni želela postati mati. Na Hrvaškem je bila en dan. Tam so z njo že od vsega začetka grdo ravnali. Niso se bili pripravljeni pogovarjati o njenih težavah in počutju.

Toženka je na podlagi opravljenega osebnega razgovora zaključila, da prosilka ne more sama izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njene prošnje. Skladno z Uredbo Dublin III mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Hkrati po oceni toženke prosilka ni izkazala nobenih tehtnih razlogov glede sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem sistemu mednarodne zaščite ali drugih relevantnih okoliščin, ki bi lahko vzpodbudile dvom, da bo med predajo ali po njej izpostavljena nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Sklicujoč se na sodno prakso je poudarila, da prosilkine navedbe glede ravnanja policistov ne nosijo posebne teže, saj je pri presoji bistveno, ali sistemske pomanjkljivosti obstajajo v času, ko je prosilka že imela status prosilke za mednarodno zaščito. Dodala je, da je zajem prstnih odtisov obveza držav članic, ki je neodvisna od soglasja prosilca ali tujca. Na podlagi prosilkin izjav je zaključila, da se takrat nikakor ni znašla v hudem materialnem pomanjkanju. Na Hrvaškem je imela zagotovljeno nastanitev v azilnem domu. Če bi tam ostala, bi nedvomno imela tudi dostop do zdravnika, saj so pristojni organi v skladu s pravilnikom dolžni v petih dneh od nastanitve opraviti osnovni zdravniški pregled, kjer bi lahko izpostavila svoje slabo počutje in nosečnost. Na voljo bi imela tudi hrano. Toženka zaključi, da je bilo slabo počutje tožnice neodvisno od sprejema na Hrvaškem, saj je slabo počutje izpostavila tudi ob podaji prošnje v Sloveniji. Poudarila je, da nosečnice in žrtve posilstva nedvomno sodijo v ranljivo skupino tudi po hrvaški zakonodaji, pri čemer iz tožničinih izjav ni razvidno, da bi s svojim zdravstvenim stanjem seznanila pristojne organe. Hrvaško je namreč zapustila še pred zdravniškim pregledom. Ni mogoče pričakovati, da bo ob koncu delavnega dne prosilcem zagotovljen celoten nabor storitev.

Toženka tako ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnica po predaji kot prosilka v Republiki Hrvaški deležna nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočena s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem. Poudarila je še, da Uredba Dublin III v 31. in 32. členu državam omogoča, da ob izrecnem soglasju prosilca, odgovorni članici sporočijo podatke o osebi z namenom, da ji lahko zagotovi ustrezno zdravstveno oskrbo. Da je Hrvaška te zaveze pripravljena spoštovati, je po njenem mnenju razvidno iz njenega odgovora, v katerem pristojne slovenske službe poziva, da jo pred predajo obvestijo o morebitnih psihičnih in fizičnih vidikih ali drugih občutljivih okoliščinah, iz katerih bi lahko izšle težave pri sprejemu. Sklenila je, da jo bo predala omenjeni državi, zato je njeno prošnjo zavrgla.

Bistvene navedbe strank upravnega spora

Tožnica vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da izpodbijani akt odpravi, oziroma podredno, da zadevo po odpravi izpodbijanega akta vrne toženki v ponovni postopek.

V tožbi izpodbija ugotovitev, da v konkretnem primeru ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo kot prosilka ob vrnitvi na Hrvaško podvržena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tam so sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Trdi, da obstoj teh pomanjkljivosti dokazujejo njene izjave na osebnem razgovoru. Izpostavlja še, da je žrtev trgovine z ljudmi. V Srbijo je namreč prišla s pomočjo neke agencije. Ob prihodu so ji vzeli dokumente in jo prisilili v delo. V tem času je bila omamljena in posiljena, pri čemer je zanosila. Zaradi vseh kaznivih dejanj in grozodejstev je podala kazensko ovadbo, ki jo prilaga predmetni tožbi. Da je ranljiva oseba, nenazadnje ugotavlja tudi toženka, nato pa zmotno zaključi, da se na Hrvaško lahko vrne.

Po njenem mnenju presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena le na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, temveč tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da država prosilca ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje ("substantial grounds for believing”), da obstaja realna nevarnost ("real risk”), da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Pri oceni tega je treba uporabiti minimalno stopnjo strogosti, sprejem te ocene pa je relativen, saj je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera, na primer čas trajanja takega ravnanja, fizične in psihične učinke takšnega ravnanja, v nekaterih primerih pa tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika (sodba ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici, 93. in 94. točka). Poudarja, da iz sodbe M.S.S. proti Grčiji izhaja, da je treba prosilcem za azil posvetiti posebno pozornost, saj sodijo v ranljivo skupino posameznikov, ki potrebujejo še posebno zaščito. Ko so enkrat izkazani utemeljeni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost kršitve 3. člena EKČP, mora država, glede na sodno prakso ESČP, pridobiti ustrezne garancije, da posameznikove pravice v državi, v katero naj bi bil predan, ne bodo kršene. Tudi Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v svoji dosedanji praksi večkrat poudarilo, da je pri uporabi prava EU, zlasti Uredbe Dublin III, treba upoštevati tudi varstvo, ki ga nudi Ženevska konvencija in EKČP. To izhaja tudi iz 32. točke uvodne izjave Uredbe Dublin III. V zvezi z ranljivimi osebami izpostavlja še dve odločitvi SEU (Jawo, C-163/2017 z dne 19. 3. 2019. in C.K., in ostali proti Republiki Sloveniji, C-578/16 z dne 16. 2. 2017)

V tožbi poudarja, da je 13. 10. 2025 prekinila nosečnost, kar izkazuje z ginekološkim izpiskom. Zaradi splava in vseh grozljivih dogodkov ima hude fizične in psihične težave. Poleg bolečin po celem telesu, zlasti trebuhu, se sooča tudi z izrazitimi psihičnimi težavami. Ponoči ne more spati. Meni, da bi predaja Republiki Hrvaški lahko poslabšala njeno zdravstveno stanje. Nasprotuje ugotovitvam toženke, da ji bo na Hrvaškem omogočena ustrezna zdravstvena obravnava. To izhaja iz njene osebne izkušnje, pa tudi iz informacij o stanju na Hrvaškem, ki jih prilaga. Nasprotuje tudi zaključku toženke, da se na Hrvaškem ni znašla v hudem materialnem pomanjkanju. Poudarja, da ni prejela oblačil, odej ter hrane (z izjemo soka in kolača). Zdravnika v azilnem domu sploh ni videla. Socialna delavka ji je rekla, da zanjo ni zdravstvene oskrbe. Z njo se niso pogovarjali. Namenoma so jo ignorirali. Sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I U 149/2023 nasprotuje tudi zaključku toženke, da ravnanje hrvaške policije nima nobene teže.

Toženki očita, da ni pridobila nobenih informacij o stanju na Hrvaškem glede prosilcev, vrnjenih v dublinskem postopku. Poudarja, da je ESČP v primeru M. S. S. izpostavilo, da se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite v določeni državi EU, dokazno breme prenese na toženko, ki ima dolžnost presoditi, ali so razmere v državi, kamor bo prosilec vrnjen, primerne. Država mora tako pred vračanjem aktivno preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo ta država spoštovala človekove pravice. Zgolj dejstvo, da je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo njene prošnje ne pomeni, da ji bo zagotovljen dostop do azilnega postopka in da bo resno obravnavana v azilnem postopku. Ugotovitev, da na Hrvaškem ni nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, je po njenem mnenju brez dokazne podlage. Poudarja, da jo je strah, da bo v primeru vrnitve na Hrvaško vrnjena v Srbijo, kjer je bila žrtev trgovine z ljudmi. Meni, da bi toženka morala pred predajo pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe.

Skupaj s tožbo podaja tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1), v kateri navaja, da bi ji bile v primeru izvršitve sklepa pred odločitvijo sodišča zaradi izročitve državi kršene temeljne človekove pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS, s čimer bi ji nastala nepopravljiva škoda.

Toženka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da tožnica zatrjevanih zdravstvenih težav ni izkazala. Tako ni predložila nobenih dokazil, ki bi izkazovala posebej hudo duševno ali fizično bolezen. Hkrati ni izkazala nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja v primeru predaje, ki bi pomenilo nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU oziroma 3. členi EKČP. Vztraja pri tem, da se kot sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu v skladu z ustaljeno sodno prasko lahko izkažejo zgolj okoliščine, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Tožnica v času upravnega postopka ni izpostavila nobenih ravnanj, ki bi dosegala minimalno stopnjo resnosti, zato toženka ni bila dolžna pridobivati informacij o stanju azilnega sistema v Republiki Hrvaški. Kljub temu so opredeli do s strani tožnice predloženih informacij o Republiki Hrvaški, iz katerih po njenem mnenju med drugim celo izhaja, da so prosilci pri dostopu do zdravstvenih storitev na področju duševnega zdravja izenačeni s hrvaškimi državljani.

Dokazni postopek

Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-3687/2025, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo dokazne listine tožnice, in sicer izpodbijan sklep (priloga A2), zapisnik z dne 2. 2. 2026 (priloga A3), ginekološki zapisnik (priloga A4) in informacije o državi (priloga A5) ter jo zaslišalo.

Odločitev sodišča

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožničine prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predana Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje.

O Uredbi Dublin III

V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, pri čemer prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III te uredbe. Med strankama ni sporno, da je tožnico kot prosilko v Centralno evidenco EURODAC 28. 9. 2025 vnesla Hrvaška, ki je na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za njeno obravnavo. S tem je vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje tožničine prošnje, saj je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Republika Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnico, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena tudi obravnavati oziroma dokončati njeno obravnavo.

O sistemskih pomanjkljivostih

Tožnica, ki bo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavana kot prosilka za mednarodno zaščito, izpodbija pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

SEU je že sprejelo stališče, da je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in EKČP (C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).²

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je tako domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,³ ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje⁴.

Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.⁵ Vendar pa je o takšnem dolžnostnem ravnanju države moč govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine⁶. Ta presoja pa mora, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo tako toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema. Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča v obravnavani zadevi pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.⁷

Sodišče ne strinja s tožnico, da njene navedbe, podane v okviru osebnega razgovora, izkazujejo, da je bila na Hrvaškem že izpostavljena nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP in da bo verjetno temu izpostavljena tudi po predaji. Po oceni sodišča njene izjave ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo tam z njo nečloveško ali poniževalno ravnali, čeprav bo predana v postopku mednarodne zaščite in ne v policijskem postopku. Tožnica sicer vztraja, da je hrvaška policija z njo grdo ravnala na policijski postaji, kjer je po lastni navedbi preživela 14 ur. Do teh trditev se je natančno in skrbno opredelila že toženka, ki je predhodno obrazložila, zakaj tožnica sama ne more izbirati države, ki bo vsebinsko obravnavala njeno prošnjo in zakaj so ji bili hrvaški varnostni organi dolžni vzeti prstne odtise (prim. 3. in 4. stran obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sodišče se z razlogi toženke v zvezi s tem v celoti strinja in jih zato na tem mestu ne ponavlja.

V odgovor na tožbene navedbe in tožničino izpovedbo na naroku, v kateri je izpostavila, da so jo hrvaški policisti pred vsemi preiskali, zato ji je bilo neprijetno, dodatne preglavice pa ji je povzročala tudi nosečnost, sodišče še dodaja, da četudi to drži in je objektivno lahko neprijetno, samo po sebi še ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Iz navedb tožnice tudi sicer ne izhaja, da je hrvaške policiste sploh seznanila z dejstvom, da je noseča. Velja poudariti, da je pri pregledu tožnice šlo za policijski postopek, v katerem jo je policija obravnavala kot tujko, ki je nezakonito na ozemlju države. Tako je imela nalogo nadzorovati gibanje oseb, ki nezakonito vstopajo v Republiko Hrvaško, skrbeti pa je morala tudi za varnost, zlasti ob dejstvu (kar priznava tudi tožnica), da se je takrat na policijski postaji nahajalo večje število oseb. Tožničine izkušnje s hrvaško policijo, četudi bi držale, tako niso dovolj prepričljiv razlog za to, da bi bile ob predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku kršene njene človekove pravice. To potrjuje tudi dejstvo, da je hrvaška policija tožnico še isti dan⁸ odpeljala v azilni dom.

Iz tožničinih izjav v upravnem postopku nadalje tudi po presoji sodišča ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu z vidika meril Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M. S. S. proti Belgiji.⁹ Tožnica namreč primerljivih izkušenj nima, saj je v azilnem domu, kamor je bila nesporno nastanjena, ostala zgolj nekaj ur. Zaslišana na sodišču je tako pojasnila, da je tja skupaj z ostalimi prosilci prispela v popoldanskih urah, nato pa azilni dom še isto noč zapustila. Čeprav je v tožbi trdila nasprotno, je zaslišana nadalje potrdila, da je v azilnem domu prejela nekaj hrane, odejo, milo in blazino. Dobila je tudi ključe sobe, v kateri se je nastanila. V azilnem domu so bi ji odvzeti prstni odtisi, pri čemer sodišče glede na njeno izpovedbo pri tovrstnem ravnanju ne vidi prisile. Tožnica je namreč zaslišana pojasnila, da so ji pomagali položiti roko na napravo za odvzem prstnih odtisov, in sicer iz razloga, ker je bila slabotna in se je slabo počutila, kar pa pomeni pomoč in ne prisile. Tožnica nadalje stika z uradnimi osebami ni iskala, saj se je zadrževala v sobi. Ker je navedla, da s socialno delavko sploh ni govorila, niso izkazane tožbene trditve, da se le-ta za njo ni zmenila oziroma, da ji ni nudila pomoči. Tako je govorila zgolj z varnostnikom, ki pa ji je pojasnil, da zdravnik trenutno ni na voljo, kar pa ne pomeni, da ji v kratkem času ne bi bil. Očitno tožnica (nosečnosti navkljub) ni bila v življenjsko ogrožajočem stanju, saj je po lastni navedbi še isto noč odšla proti Sloveniji. S samovoljno zapustitvijo azilnega doma je tako sama povzročila, da ji določene storitve (zdravniški pregled, pogovor s socialno delavko, menjava oblačil, itd.) v azilnem domu (še) niso bile nudene. Hkrati ni zatrjevala, da je z nosečnostjo sploh seznanila uradne osebe, zato je na mestu zaključek toženke, da ji pomoč ni bila nudena tudi zato, ker pristojnim organom ni bilo znano, da jo potrebuje.

V obravnavani zadevi tako ni bila vzpostavljena obveznost toženke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema. Tovrstna obveznost bi se namreč vzpostavila šele na podlagi zanesljive ugotovitve, da je tožnica v času bivanja v hrvaškem azilnem domu zdravstveno oziroma drugo oskrbo nujno potrebovala, ter nadaljnje ugotovitve, da ji ta ni bila nudena. Ker takšnih zaključkov na podlagi njenih izjav ni bilo mogoče narediti, je tožena stranka utemeljeno zaključila, da v postopku ni bilo izkazano, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.

Čeprav tožnica v upravnem sporu tovrstnega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla, je sodišče v nadaljevanju presojalo tožbene očitke glede zatrjevanega obstoja sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Pri tem je upoštevalo predloženo dokazno gradivo (priloga A5) v upravnem sporu, ki je sicer obstajalo že v času odločanja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, a je tožnica uspela izkazati, da ga brez svoje krivde ni mogla predložiti prej (52. člen ZUS-1). Na naroku je namreč izpostavila, da je prava neuka stranka, pri čemer je v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec. Posledično so pravočasne tudi s tem povezane navedbe toženke, ki jih je podala šele v odgovoru na tožbo, saj ob izdaji izpodbijanega sklepa s tovrstnimi navedbami ni bila seznanjena in se o njih ni bila dolžna izreči.¹⁰

Po presoji sodišča sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo iz posplošenih tožbenih navedb, s katerimi se tožnica sklicuje na sodbe nacionalnih (nemških) sodišč. Iz tožbenih navedb je sicer razvidno, da so nacionalna sodišča v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III glede na okoliščine konkretnih zadev (in ne na splošno) upoštevala prisilna vračanja ("push-back") v Bosno in Hercegovino (BiH), vendar po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so le nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnico, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njene prošnje in da jo bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Iz navedb toženke namreč izhaja, da iz aktualnejšega poročila AIDA (Report: Dublin Croatia) z dne 10. 7. 2024, ni razvidno, da bi bili prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, kakorkoli ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Predano osebo tako na letališču sprejme uradna oseba, pri resnejših primerih in, ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Zgovorni so tudi statistični podatki, ki jih izpostavi toženka in, iz katerih izhaja, da je sistem medsebojnega zaupanja med Hrvaško in Nemčijo trden, saj je Nemčija do konca leta 2025 tja vrnila 572 oseb, česar tožnica ne prereka in se kot tako šteje za priznano (212. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Posledično sodišče pritrjuje toženki, da sodna praksa, na katero se s predložitvijo poročila PIC sklicuje tožnica, ne izkazuje siceršnjega stanja v državi, hkrati pa se izpostavljene zadeve nanašajo na tujce in ne na osebe predane v dublinskem postopku.

Odločitve sodišča ne more spremeniti niti tožničino sklicevanje na sodbe ESČP, saj se nanašajo na povsem drugačno dejansko stanje. V zadevi Daraibou proti Hrvaški z dne 27. 1. 2023 je šlo za hudo kršitev pravice do življenja zaradi izbruha požara na postaji mejne policije Bajakovo leta 2015, ki je povzročil hude poškodbe mladega Maročana in smrt treh njegovih prijateljev. Hkrati ESČP v tej zadevi ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III. Enako velja za zadeve S.B. in drugi proti Hrvaški, M.H. in ostali proti Hrvaški in Y.K. proti Hrvaški.

Iz enakih razlogov na tožničin položaj ne vplivajo niti izseki člankov (objavljenih na spletu dne 31. 8. 2021, 20. 7. 2021 in 14. 8. 2020) oziroma poročil Amnesty International report 2021/22, Centra za mirovne študije z dne 18. 12. 2022 ter AIDA 2020, 2021 Update: Croatia” (priloga A5), ki se prav tako nanašajo na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do mednarodne zaščite ter neprimerno ravnanje hrvaške policije z begunci na hrvaški meji, saj bo tožnica v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavana kot prosilka za mednarodno zaščito. Vračanje osebe s tem statusom v BiH ali Srbijo, kar v tožbi izpostavi tožnica, pa ne bi bilo logično, saj mora Republika Hrvaška spoštovati pravila skupnega evropskega azilnega sistema, zato ni verjetno, da se bo to v primeru predaje tej državi zgodilo tudi njej. Hkrati gre za podatke izpred nekaj let, pri čemer je toženki s sklicevanjem na novejša poročila uspelo izkazati, da se je situacija bistveno izboljšala.

O morebitnih drugih okoliščinah, ki bi preprečevale predajo

Iz sodbe SEU v zadevi C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji, na katero se tožnica sklicuje, izhaja, da se, četudi niso podane sistemske pomanjkljivosti, izvršitev predaje prosilca za azil odloži, če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni te osebe s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njegova predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja.¹¹,¹² Navedeno pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP in bi bila zato nedopustna.¹³ Glede na navedeno mora prosilec za azil predložiti objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, pa tega ne smejo zanemariti.¹⁴

Za odločitev, ali je tožnica izkazala zelo hude posledice, je torej treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njeno zdravstveno stanje (1) ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude duševne ali fizične bolezni, v primeru pozitivnega odgovora pa tudi (2) obstoj dejanske in izkazane nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Hrvaško.

Tožnica v tožbi trdi, da ji njene zdravstvene težave preprečujejo predajo Republiki Hrvaški. Poudarja, da je bila v Srbiji žrtev trgovine z ljudmi. Na podlagi posilstva je zanosila, v Sloveniji pa je naredila splav. Navaja, da zaradi vseh grozodejstev trpi hude fizične, zlasti trebuhu, ter se sooča z izrazitimi psihičnimi travmami. V dokaz svojih trditev predlaga zaslišanje.

Po presoji sodišča trditve in predloženi dokazi ne kažejo na to, da njeno zdravstveno stanje ustreza pojmu posebej hude duševne ali fizične bolezni. Sodišče tožnici sicer verjame, da je v Republiki Sloveniji naredila splav. Slednje je izkazano z zdravniškim potrdilom (priloga A4). Prav tako ji verjame, da je zaradi grozodejstev, ki so se ji zgodila v Srbiji, v stresu, pri čemer ji po presoji sodišča ni uspelo izkazati, da so njene trenutne zdravstvene težave takšne, da predaje na Hrvaško ni moč izvesti. Iz njene izpovedbe na naroku namreč izhaja, da trenutno hujših zdravstvenih težav nima. V azilnem domu v Sloveniji je sicer obiskovala terapevtko, pri čemer so srečanja sprva potekala enkrat tedensko, kasneje pa en krat mesečno, kar kaže na izboljšanje njenega zdravstvenega stanja. Zdaj po lastni navedbi terapevtke več ne obiskuje, našla si je tudi delo, kar sodišče (tudi ob odsotnosti zdravniških potrdil, ki bi kazale na hude fizične bolečine ali psihične travme) utrjuje v prepričanju, da ne gre za posebej resno duševno oziroma fizično bolezen, v zvezi s tem pa tudi ne, da bi lahko prišlo do znatnega poslabšanja take bolezni zaradi predaje odgovorni državi članici.

Sodišče hkrati ne sledi tožnici, da bi v drugačno odločitev vodile sistemske pomanjkljivosti hrvaškega zdravstvenega sistema. Tožnica se pri podaji tovrstnih navedb sklicuje na del članka Švicarskega sveta za begunce z naslovom "Situation of asylum seekers and beneficiaries of protection with mental health problems in Croatia", ki se nanaša na dostop do psihološke pomoči¹⁵ (del poročila PIC - priloga A5), pri čemer spregleda, da je bilo poročilo pripravljeno v letu 2021 in kot tako ni aktualno. Enako velja tudi za poročilo Medecens du Monde, ki je del poročila AIDA, saj naj bi bilo objavljeno že leta 2019. Iz aktualnejšega poročila AIDA z dne 20. 1. 2026, na katerega se v odgovoru na tožbo sklicuje toženka, tako nasprotno izhaja, da zdravstveno varstvo prosilcev za mednarodno zaščito izvajata zdravstveni ustanovi v Zagrebu in Kutini, v katerih je določena pristojna ambulanta družinske medicine. V lokalnih zdravstvenih domovih so na voljo tudi specialistične ambulante za ranljive skupine, prosilci pa so v primeru težav lahko napoteni v lokalne bolnišnice v Sisku in Zagrebu, kar kaže na to, da bo tožnici, v primeru, da bi takšno pomoč potrebovala, le-ta zagotovljena. Iz neprerekane ugotovitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da nosečnice oziroma žrtve posilstva kot ranljive osebe, katerim se omogoča dostop do celotnega nabora zdravstvenih storitev, določa tudi Hrvaški zakon o mednarodni in začasni zaščiti. Da je Hrvaška pripravljena te zaveze spoštovati (kar pravilno poudarja toženka v izpodbijanem sklepu), izhaja tudi iz njenega odgovora, ki vsebuje poziv toženki naj Republiko Hrvaško pred predajo obvesti o morebitnih tožničinih psihičnih, fizičnih ali drugih občutljivih okoliščinah. Prav to pa nakazuje na ugotovitev, da se ta država zaveda svojih obveznosti po Uredbi Dublin III.

Glede na ugotovljeno sodišče nima utemeljene podlage za dvom, da Republika Hrvaška ob predaji tožnice ne bi spoštovala prava Unije in temeljnih pravic, priznanih s tem pravom. Dokazna ocena toženke je bila popolna, prepričljiva in celovita, tožnica pa ni uspela izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev ali drugih okoliščin, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanjo pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev toženke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

O zahtevi za izdajo začasne odredbe

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v predlogu konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

Tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da je začasna odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa nujna iz razloga, ker bi bila z izročitvijo Republiki Hrvaški izpostavljena nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja, glede česar se v celoti sklicuje na svoje tožbene navedbe. Hkrati bi izročitev Republiki Hrvaški lahko vplivala na obstoj njenega pravnega interesa za to tožbo, s čimer bi prišlo do kršitve njegovih pravic iz 23. in 25. člena Ustave. Z izvršitvijo izpodbijanega sklepa bi ji tako tudi iz navedenega razloga nastala težko popravljiva škoda.

Sodišče tožničinih trditev o nastanku težko popravljive škode iz razloga, ker bi bila v Republiki Hrvaški izpostavljena nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, ne more sprejeti, saj je takšna možnost v postopku po tožbi ni bila izkazana. Glede trditev, da bi tožnici že sama predaja povzročila težko popravljivo škodo zaradi kršitve ustavnih pravic, pa sodišče opozarja, da je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).¹⁶ Pri ugotavljanju konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, torej ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja škoda, ki naj bi bila težko popravljiva že zaradi tega, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije.¹⁷ Po stališču Vrhovnega sodišča je treba navedene konkretne okoliščine v vsakem posameznem primeru presoditi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni mogoče izhajati iz tega, da je vrnitev v vsako drugo državo iz Republike Slovenije za tujca že škoda, ki bi bila upoštevna kot razlog za izdajo začasne odredbe; tako npr. vrnitev v drugo članico EU ne predstavlja škode, ki bi tujcu sama po sebi grozila in je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati.

Glede na zgoraj navedeno tožnica nevarnosti nastanka težko popravljive škode s podanimi navedbami ni izkazala. Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.
-------------------------------
¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).
² Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.
³ Tako SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).
⁴ Sodba SEU C-411/10 z dne 21. 12. 2011 (88. točka).
⁵ Prim. sodbe SEU v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.
⁶ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve)
⁷ Tako na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.
⁸ Tožnica je na naroku pojasnila, da so jo ujeli okrog 2. ure zjutraj, v azilni dom pa so jo skupaj z drugimi prosilci pripeljali v popoldanskih urah.
⁹ ESČP je v zadevi M. S. S. proti Belgiji poudarilo, da je že večkrat sprejelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. Kot take je spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali.
¹⁰ V zvezi z navajanjem novih okoliščin je treba namreč upoštevati presojo v zadevi I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 (10. točka obrazložitve), v kateri se je Vrhovno sodišče sklicevalo na ustaljeno stališče, da tožena stranka z navedbami v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega upravnega akta.
¹¹ Sodba SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, 85. točka. O "preventivnih ukrepih" glej točke od 78 do 84.
¹² Z navedeno sodbo SEU je bilo preseženo stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 o obvezni uporabi klavzule suverenosti iz 17. člena Uredbe Dublin III, če bi predaja prosilca drugi državi članici pomenila kršitev načela nevračanja (14. točka obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča). Po stališču SEU 17. člena Uredbe Dublin III namreč ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo (C-578/16, 88. točka), torej, da sama obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, če bi bilo treba predajo odložiti.
¹³ SEU je v sodbi C-578/16 opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija (67. točka).
¹⁴ C-578/16, točke od 73 do 75.
¹⁵ Iz njega sicer izhaja, da so prosilci pri dostopu do storitev na področju duševnega zdravja izenačeni s hrvaškimi državljani.
¹⁶ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016.
¹⁷ Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018.