UPRS Sodba in sklep I U 577/2026

Tožba se zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je tudi, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 12. 12. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov tožnika iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je v evidenco že vnesen in sicer 29. 9. 2025 kot prosilec v Republiki Bolgariji. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Republike Bolgarije v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in 12. 12. 2025 prejela odgovor, da Republika Bolgarija skladno z d točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik povedal, da ga je v bolgarskem azilnem domu motila nečistoča in splošno stanje v azilnem domu. Sobo si je namreč delilo 20 oseb. Na tem mestu ne gre spregledati dejstva, da se je prosilec v azilnem domu v Republiki Bolgariji nahajal dva dni, kar pomeni, da je težko celovito ocenil dejansko stanje v bolgarskem azilnem domu. Njegov opis razmer v nastanitvenih prostorih ne predstavlja nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, temveč gre kvečjemu za odraz razlik v ekonomski realnosti posameznih držav članic Evropske unije. S krepitvijo migracijskih tokov in s tem povezanimi težavami je treba upoštevati, da je to reden pojav v nastanitvenih kapacitetah večine držav članic, tudi Republike Slovenije. Za čistočo pa so v veliki meri odgovorni tudi prosilci sami. Tudi v Republiki Sloveniji si sobo deli več prosilcev, saj je pri tako velikem številu nastanjenih oseb nerazumno pričakovati, da bi lahko imel vsak svojo.

Tožnik je problematiziral tudi dejstvo, da lahko v zaprtem kampu zdravnika obiščeš le, če imaš hude zdravstvene težave. V odprtem kampu pa med vikendom ni mogel do zdravnika, ko ga je bolel trebuh. S tem v zvezi tožena stranka pojasnjuje, da imajo tudi v Republiki Sloveniji prosilci pravico le do nujnega zdravljenja. Poleg tega je kljub domnevnim bolečinam v trebuhu pot nadaljeval samostojno in brez težav. Azilni dom je zapustil že po dveh dneh in je nerazumno pričakovati, da bi v tako kratkem času, sploh ob koncu tedna, lahko prejel obravnavo za ne tako nujno zdravstveno stanje.

Poleg tega je tožnik navajal, da je imel v zaprtem kampu težave z neko osebo, ki ga je z nasiljem izsiljevala za denar. Pri tem ne gre za sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, saj je šlo za enkraten dogodek. Dejstvo, da je bil po tem dogodku preseljen v azilni dom, pa jasno kaže, da so pristojne osebe več kot očitno ustrezno ukrepale, da bi tožnika zaščitile.

Tožnik tudi navaja, da se je v zaprtem kampu zastrupil s hrano, vendar pa ni nujno da je do težav prišlo prav zaradi zastrupitve s hrano. V vsakem primeru pa to ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema, saj gre za enkraten dogodek.

Tožnikove izjave, da ga bodo po vrnitvi v Republiko Bolgarijo zaprli za obdobje enega leta in pol, pa tožena stranka ocenjuje kot domnevanje, ki je popolnoma neutemeljeno in samo po sebi ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti. Obstaja sicer možnost, da bo tožniku po vrnitvi lahko omejeno gibanje v skladu z zakonodajo, če bo ugotovljena njegova begosumnost, zaradi katere ni mogoče zaključiti postopka mednarodne zaščite ali če bodo za to obstajali drugi utemeljeni razlogi, kar pa vsekakor samo po sebi ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Tožnik ni podal kakšnih konkretnih izjav, ki bi nakazovale, da mu v primeru vrnitve grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo ob vrnitvi v Republiko Bolgarijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogojih za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

Tožnik v tožbi uvodoma povzema vsebino izpodbijanega sklepa in navaja, da so razlogi, ki govorijo v njegov prid, da se ga ne vrača v Republiko Bolgarijo, navedeni v informacijah o stanju v nastanitvenih centrih v Bolgariji, ki jih tožnik prilaga kot prilogo k tožbi. Iz izsledkov neodvisnih organov glede sprejemnih prostorov izhaja, da so razmere v veliki večini sprejemnih centrov izjemno slabe, v nekaterih od njih so se celo poslabšale. Razen zavetišča Vrashdebna in varnih območij imajo vsi drugi sprejemni centri stalne težave s svojo infrastrukturo in ne zagotavljajo najosnovnejših storitev, vključno s higieno, ustrezno opremo za osebne in skupne prostore. Osebna varnost prosilcev je resno ogrožena tudi zaradi prisotnosti tihotapcev, preprodajalcev mamil in prostitutk, ki imajo dostop do centrov v nočnih urah brez kakršnegakoli posredovanja varnostnikov. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka povzema poročilo AIDA iz marca 2025 ter iz aprila 2024. Poročili, katerih vsebino tožnik povzema v tožbi, se nanašata na razmere v azilnih domovih v Republiki Bolgariji. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče odloči, da se do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu tožnika ne preda Republiki Bolgariji. Izvrševanje sklepa bi tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutno. Tožnik mora imeti učinkovito pravno sredstvo zoper izpodbijani akt, sicer gre za kršitev 13. člena EKČP. Ker tožba zoper sklep ne zadrži izvršitve, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, to pa bi pomenilo kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka v upravnem postopku ni navajala težav v zvezi z nastanitvijo ali sprejemom. Ne glede na to pa so prosilci, ki so vrnjeni v Republiko Bolgarijo, obravnavani glede na to, v kakšni fazi je njihov postopek in ali je bila v postopku že izdana meritorna odločitev. Če je vsebinska odločitev izdana in je pravnomočna in je oseba vrnjena v okviru dublinskega postopka, se jo namesti v enega izmed zaprtih nastanitvenih centrov v krajih Busmantsi ali Lyubimets, ki so namenjeni nastanitvi oseb pred vrnitvijo v njihovo izvorno državo. V konkretnem primeru je bil tožniku dostop do postopka mednarodne zaščite omogočen, saj je podal prošnjo, nato pa je samovoljno zapustil nastanitveni center in nadaljeval pot proti Sloveniji. Zaradi navedenega ni mogoče govoriti o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Bolgariji.

Tožnikovo navajanje člankov, ki opisujejo razmere v nastanitvenih prostorih, pa po mnenju tožene stranke ne predstavlja nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, temveč so odraz razlik v ekonomski realnosti posameznih držav članic Evropske unije. Občasna prezasedenost je reden pojav v nastanitvenih kapacitetah večine držav članic, tudi Republike Slovenije, na kar je opozoril tudi Varuh človekovih pravic, pojavila pa so se tudi poročila o prisotnosti zajedavcev ter izpostavljena sta bila kvaliteta in obseg zagotovljenih obrokov. Iz AIDA poročila za Bolgarijo izhaja, da država že od leta 2022 aktivno izvaja mesečne dezinfekcije in deratizacije, ki so se nadaljevale v letu 2023 na podlagi pogodbenih storitev, ki se je redno izvajala v vseh sprejemnih centrih in se je stanje glede stenic potem opazno izboljšalo. Tožeča stranka si tekom nekajdnevnega bivanja ni mogla ustvariti celostne slike glede pogojev nastanitve ter sistema mednarodne zaščite v Republiki Bolgariji. Kot pa izhaja iz podatkovne zbirke AIDA se stališča držav članic do transferjev v Republiko Bolgarijo razlikujejo, pri čemer tožena stranka našteva prakso posameznih držav. Republika Bolgarija ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci za mednarodno zaščito enake pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Poleg tega je polnopravna članica Evropske unije, zaradi česar spoštuje evropski pravni red in s tem tudi Dublinsko uredbo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v obravnavani zadevi dne 9. 4. 2026 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, ker se tožnik glavne obravnave ni udeležil.

K točki I izreka:

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi med strankama sporno, ali je tožena stranka pravilno uporabila določilo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavani zadevi ni utemeljene domneve, da bi v Republiki Bolgariji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Glede tega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge, ki jih je tožena stranka podala v izpodbijanem sklepu in jih v izogib ponavljanju ne bo še enkrat navajalo.

Tožnik se v tožbi glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti sklicuje na poročili AIDA za Republiko Bolgarijo iz aprila 2024 in iz marca 2025. Pri tem sodišče pripominja, da gre sicer za tožbeno novoto, saj se tožnik v upravnem postopku na ti poročili ni skliceval. S tem v zvezi je pooblaščenka tožnika na glavni obravnavi pojasnila, da se ni skliceval zato, ker tedaj ni imel pravnega zastopnika. Glede na to, da gre za prava neuko stranko, ki na zaslišanju v upravnem postopku ni imel pravnega zastopnika, je sodišče štelo to kot opravičljiv razlog, zaradi katerega se je tožnik šele v tožbi skliceval na te dokaze. V skladu z 52. členom ZUS-1 lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, upoštevajo pa se kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Iz poročil AIDA za Bolgarijo, ki jih v tožbi citira tožeča stranka, sicer izhaja, da so v sprejemnih centrih težave, povezane z infrastrukturo in življenjskimi razmerami, da so težave z insekti, da imajo prosilci tudi določene težave pri dostopu do stalne in specializirane zdravstvene oskrbe, da se prosilci soočajo s prisotnostjo tihotapcev, preprodajalcev drog in spolnih delavk in podobno. Vendar pa iz poročila iz marca 2025 hkrati tudi izhaja, da je Ministrstvo za notranje zadeve od 31. januarja 2025 prevzelo varovanje sprejemnih centrov in se pričakuje, da bo ta velika sprememba resno izboljšala varnost prosilcev za azil, ki so nastanjeni v sprejemnih centrih.

Kljub prisotnosti omenjenih težav pa te okoliščine še vedno same po sebi ne utemeljujejo sklepa o sistemskih pomanjkljivostih ter nevarnosti, da bo tožnik ob predaji izpostavljen nehumanim ali ponižujočim razmeram v smislu 4. člena Listine EU. Treba je upoštevati tudi to, da si tožnik med nekajdnevnim bivanjem ni mogel ustvariti celostne slike o pogojih nastanitve v Republiki Bolgariji in da je tožena stranka v odgovoru na tožbo življenjsko prepričljivo pojasnila, da je zaradi krepitve migracijskih tokov občasna prezasedenost reden pojav v nastanitvenih kapacitetah večine držav članic, tudi Republike Slovenije. Nadalje je iz njenih navedb razvidno, da je iz poročila AIDA za Bolgarijo razvidno, da država aktivno izvaja mesečne dezinfekcije in deratizacije in da se je stanje glede stenic potem opazno izboljšalo. Sodišče se tudi strinja s stališčem tožene stranke, da so razmere v nastanitvenih prostorih kvečjemu odraz razlik v ekonomski realnosti posameznih držav članic Evropske unije.

Glede na vse navedeno sodišče sklepa, da standard bivanja in oskrba prosilcev v bolgarskem azilnem sistemu nista oslabljena do te mere, da bi to pomenilo življenje v nečloveških razmerah in je zato tožena stranka lahko upravičeno izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v tej državi. Sodišče še pripominja, da je podobno stališče glede vračanja v Bolgarijo zavzelo tudi v drugih primerljivih zadevah (sodbi Upravnega sodišča RS I U 2054/2025 z dne 15. 12. 2025 in I U 478/2026 z dne 19. 3. 2026).

Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki II izreka:

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo izročitev Bolgariji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja ter da mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni upravni akt zagotoviti suspenzivni očitek, sicer gre za kršitev 13. člena EKČP.

Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru predaje tožnika Republiki Bolgariji je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je, vsebinsko gledano, zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le-teh pa se je sodišče že opredelilo.

Sodišče pa tudi meni, da tožniku ne bo mogla biti kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Republiki Bolgariji in bi se izkazalo, da je bila predaja neutemeljena, bi ga v tem primeru Republika Bolgarija ponovno vrnila v Republiko Slovenijo. V nobenem primeru ne bi mogla biti kršena njegova pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.