VSMB Sklep I Kp 6148/2017

Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenega A. A. se oprosti plačila sodne takse.

Okrajno sodišče v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s šestim in prvim odstavkom 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se kazen 1 (eno) in 10 (deset) mesecev zapora, izrečena obsojenemu A. A. po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 6148/2017 z dne 29. 5. 2018, nadomeščena z delom v splošno korist, v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru II K 6148/2017 z dne 10. 7. 2020 ter v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru II K 6148/2017 z dne 5. 2. 2021 in sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru II K 6148/2017 z dne 22. 8. 2023, izvrši v obsegu neopravljenega dela, tj. v obsegu 1.062 ur, kar predstavlja 531 (petstoenaintrideset) dni zapora oziroma 1 (eno) leto, 5 (pet) mesecev in 16 (šestnajst) dni zapora. To je bilo storjeno s sklepom II Kr 6148/2017 z dne 29. 1. 2026.

Sklep sodišča prve stopnje izpodbija s pritožbo obsojeni po svojih zagovornikih, in sicer v celoti, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve Ustave RS in EKČP, kot navaja uvodoma. Zagovornika pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ostane v veljavi sodba Okrajnega sodišča v Mariboru II K 6148/2017 z dne 29. 5. 2018, s katerim je izvršitev zaporne kazni nadomeščena z delom v splošno korist, obsojeni pa se zaveže, da bo delo v splošno korist opravil oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornika se ne strinjata s prvostopenjskim zaključkom, da razlogi za neizvršitev dela v splošno korist izvirajo iz obsojenčeve sfere. Po njunem stališču obsojeni dela ni opravil zaradi objektivnih in hudih zdravstvenih težav, povezanih predvsem s hudo obliko sladkorne bolezni, ki naj bi se od novembra 2023 dalje bistveno poslabšala in mu onemogočila opraviti delo v splošno korist. Vendar takšnemu pritožbenemu izvajanju ne gre slediti. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bilo obsojencu izvrševanje kazni zapora z delom v splošno korist omogočeno v daljšem časovnem obdobju ter da mu je bil rok za izvršitev obveznosti zaradi okoliščin na njegovi strani večkrat podaljšan. Zato ni mogoče pritrditi zagovornikom, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovega zdravstvenega stanja. Nasprotno, prav zatrjevane zdravstvene težave so bile razlog, da je prvostopenjsko sodišče obsojencu večkrat omogočilo dodatni čas za izvršitev naloženega dela. Kljub temu, da je bila prvostopenjska sodba II K 6148/2017 dne 27. 6. 2018 pravnomočna in izvršljiva ter ne glede na to, da bi delo v splošno korist moralo biti opravljeno do dne 27. 6. 2020, je obsojenec do izteka zadnjega podaljšanega roka opravil zgolj manjši del naloženih obveznosti, medtem ko preostalega dela v obsegu 1.062 ur (od skupno določenih 1.320 ur) ni izvršil.

Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da v obravnavani zadevi ni odločilna zgolj okoliščina obsojenčevih nedvomno prisotnih zdravstvenih težav, temveč predvsem njegovo ravnanje v celotnem obdobju izvrševanja dela v splošno korist. Institut alternativnega izvrševanja kazni zapora namreč temelji na aktivnem in odgovornem sodelovanju obsojenca ter predpostavlja njegovo pripravljenost sodelovati s pristojnimi organi pri izvrševanju kazenske sankcije. Tudi zdravstvene omejitve obsojenca zatorej niso odvezovale dolžnosti, da vzdržuje ustrezen stik in komunikacijo s Probacijsko enoto Maribor (v nadaljevanju PE Maribor), prevzema poštna pisanja, pravočasno obvešča o okoliščinah, ki naj bi mu preprečevale izvrševanje obveznosti ter po potrebi predlaga ustrezne prilagoditve oziroma podaljšanje rokov za opravo dela v celotnem naloženem obsegu.

Pritožbene navedbe, s katerimi zagovornika izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje o obsojenčevem nesodelovanju pri izvrševanju dela v splošno korist, nimajo tehtne osnove. Čeprav zatrjujeta, da obsojenec poštnih pošiljk ni prevzemal zaradi zdravljenja in rehabilitacij, podatki spisa takšnega zaključka ne potrjujejo. Nasprotno. Iz niza poročil PE Maribor in opravljenih poizvedb izhaja, da je bilo že ugotavljanje dejanskega prebivališča obsojenca oteženo zaradi njegovih lastnih ravnanj in nasprotujočih si navedb glede kraja bivanja. Potem, ko se ni odzval pozivu PE Maribor, poslanemu na naslov v tujini, in pošiljke ni dvignil, je bilo ugotovljeno, da ima tudi v Republiki Sloveniji prijavljeno (začasno) prebivališče, in sicer na naslovu ...,  Lendava. Toda vabila, poslana na ta naslov, niso bila uspešno vročena. Nadaljnje poizvedbe PP Lendava so pokazale, da se obsojeni skupaj s partnerko vendarle zadržuje tudi na naslovu v Republiki Sloveniji, kamor se vrača pozno popoldan, saj je zaposlen v Avstriji, medtem ko je detektivki sam navajal, da prebiva v tujini, kjer ima podjetje. Takšne okoliščine pa po presoji pritožbenega sodišča ne potrjujejo pritožbene teze, da sta bili šibka odzivnost in nedosegljivost obsojenca izključno posledica okrnjenega zdravstvenega stanja.

Na temelju vsebine obsežnega spisovnega gradiva ne gre prezreti, da se obsojenec ni odzval večim pozivom PE Maribor, razlogov za odsotnost ni pojasnjeval pravočasno oziroma sploh ne, prav tako kljub večkratnim pozivom ni predložil zahtevanih dokazil, s katerimi bi zanesljivo izkazal zatrjevane ovire za sodelovanje v postopku izvrševanja sankcije. Čeprav je kasneje preko elektronske pošte sicer vzpostavil stik s PE Maribor in potrdil udeležbo na novem terminu razgovora, se tudi tega nato ni udeležil, pri čemer zahtevanega zdravniškega dokazila znova ni predložil. In tudi ob nadaljnjih pozivih PE Maribor, ki jih podrobno, kronološko nazorno predstavlja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ni ravnal bistveno drugače. Šele naknadno, po e-pošti dne 6. 5. 2024, je sicer v nemškem jeziku posredoval potrdilo o nezmožnosti za delo od 6. 5. 2024 do 10. 5. 2024, vendar tudi tedaj s tem ni izpolnil vseh zahtev PE Maribor glede predložitve ustrezne dokumentacije. Ob tem pa ni nepomembno, da pa se je obsojeni dne 29. 5. 2024 osebno udeležil razgovora na PE Maribor, in to v času, ko je zatrjeval trajajočo bolniško odsotnost, kar samo dodatno potrjuje pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da zatrjevane zdravstvene okoliščine same po sebi niso pojasnjevale njegovega celotnega ravnanja v postopku. Tedaj je navedel, da je zaradi sladkorne bolezni že od novembra 2023 bolniško odsoten in da se zaradi rehabilitacij pogosto ne nahaja doma. Obenem je bil seznanjen, da se rok za izvršitev dela v splošno korist izteče dne 10. 6. 2024 ter izrecno opozorjen na možnost, da zaradi objektivnih razlogov predlaga njegovo podaljšanje. Kljub temu takšnega predloga ni vložil. Prav tako se je zavezal, da bo do dne 6. 6. 2024 predložil dodatna zdravniška dokazila, česar prav tako ni storil. V takšnih okoliščinah zato ni mogoče slediti pritožbeni tezi, da so bili razlogi za neizvršitev dela v splošno korist izključno objektivne narave.

Neutemeljeno zagovornika uveljavljata tudi zdravniško spričevalo z dne 11. 2. 2026, iz katerega naj bi izhajalo, da obsojeni poleg sladkorne bolezni trpi še za posttravmatsko stresno motnjo. Ker je bilo navedeno spričevalo izdano po izdaji izpodbijanega sklepa z dne 29. 1. 2026, na presojo njegove pravilnosti in zakonitosti ne more vplivati. Pritožbeno sodišče namreč pravilnost izpodbijane odločitve presoja glede na dejansko stanje in procesno gradivo, s katerim je razpolagalo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju. Zato zagovornika tudi ne moreta uspeti s sklicevanjem na novo dejstvo in nov dokaz po drugem odstavku 373. člena ZKP. Naknadno nastala zdravstvena dokumentacija ne more omajati pravilnosti ugotovitev, na katerih temelji izpodbijani sklep, morebitni pomen zdravstvenega stanja obsojenca, izkazanega s kasneje pridobljeno medicinsko dokumentacijo, pa ni predmet tega pritožbenega postopka, temveč morebitnih postopkov v fazi izvrševanja kazni. Iz enakih razlogov ni podlage za izvedbo pritožbeno predlaganega dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca medicinske stroke, saj izvedba tega dokaza ne bi mogla vplivati na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa.

Prav tako ne prepričajo pritožbene navedbe, s katerimi zagovornika pojasnjujeta, da obsojenec ni vložil predloga za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist zaradi nasveta svojega tedanjega zagovornika. Okoliščina, da se je obsojenec odločil ravnati po nasvetu svojega pooblaščenca, ne more odločilno vplivati na presojo pravilnosti izpodbijane odločitve. Bistveno je, da predlog za podaljšanje roka ni bil vložen, čeprav je bil obsojenec na to možnost izrecno opozorjen in seznanjen z bližajočim se iztekom roka za izvršitev dela v splošno korist.

Brez temelja pa zagovornika uveljavljata tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev pravice do izjave, pravice do enakega varstva pravic in pravice do poštenega sojenja. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila obsojencu odvzeta možnost sodelovanja v postopku. Nasprotno, ves čas je imel raznovrstne možnosti komuniciranja s PE Maribor, podajati pojasnila glede izvrševanja dela v splošno korist ter predlagati in predložiti dokazila v podporo lastnih navedb. Prav tako mu je bila dana možnost, da se izjavi o relevantnih okoliščinah, vendar te možnosti ni izkoristil v obsegu, ki bi omogočal drugačno odločitev. Dejstvo, da pisne izjave ni podal, čeprav je bil k temu pozvan, zato ne pomeni, da mu pravica do izjave ni bila zagotovljena.

Ključno za pritožbeno grajano prvostopenjsko odločitev je torej dejstvo, da je rok za opravo dela v splošno korist po večkratnih podaljšanjih potekel, vendar obsojenec dela v odrejenem obsegu ni opravil. Pri tem nadaljnjega podaljšanja roka ni predlagal, zatrjevanih objektivnih okoliščin pa ni pravočasno in ustrezno izkazal. Ob upoštevanju njegovega celotnega ravnanja v postopku izvrševanja kazenske sankcije pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso več podani pogoji za nadaljnje alternativno izvrševanje kazni zapora.

Po obrazloženem, in ker zagovornika obsojenega A. A. glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navajata več ničesar drugega, kar bi še terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, je bilo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Čeravno obsojeni A. A. s pritožbo zagovornikov ni bil uspešen (tretji odstavek 402. člena ZKP), ga je pritožbeno sodišče iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje bremena plačila sodne takse oprostilo (11. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1).