UPRS Sodba in sklep I U 637/2026-12

Tožba se zavrne.

Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-4325/2024/22 (1221-03) z dne 17. 3. 2026.

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III¹ za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v 6 mesecih od 24. 2. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe, če je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

Iz uvodnih pojasnil je razvidno, da je tožnik v Republiki Sloveniji 26. 9. 2024 vložil prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki pa jo je tožena stranka po ugotovitvi, da je za njeno obravnavo odgovorna Republika Hrvaška, zavrgla s sklepom z dne 29. 10. 2024. Dne 19. 11. 2025 je bil tožnik predan Republiki Hrvaški, 26. 1. 2026 pa je v Republiki Sloveniji vložil drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

Ob vložitvi druge prošnje so bili tožniku odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je bil tožnik vanjo vnesen v Helenski republiki (10. 10. 2017), v Republiki Hrvaški (17. 9. 2024), v Republiki Sloveniji (26. 9. 2024) in v Kraljevini Nizozemski (19. 8. 2025). Zato je tožena stranka Republiki Hrvaški 11. 2. 2026 v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 24. 2. 2026 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena navedene uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za arabski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (10. 3. 2026). Iz njih je razvidno, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker bi ga policisti takoj pretepli, saj so to storili ob prejšnji predaji. Še istega dne je zapustil azilni dom, ker se tam grdo obnašajo do prosilcev in so rasisti. Zelo so nesramni v jedilnici, do njih so se obnašali, kot da niso ljudje. Jesti so morali zelo hitro, če je kdo gledal v telefon in preveril uro, je prišel varnostnik in ga udaril. Tožnik tega ni nikomur prijavil, saj se je bal, da bi ga pretepli. Zdravstvene oskrbe ni potreboval. Ni imel stikov z uradno osebo glede postopka mednarodne zaščite.

Tožena stranka izpostavlja, da mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati tista država članica Evropske unije (EU), ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III, in da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna.

Tožnik ni izkazal utemeljenih zadržkov v zvezi s svojo predajo, saj ni določno opredelil izjav o rasizmu in grdem obnašanju. Glede trditev, da varnostniki v jedilnici prosilce priganjajo pri jedi, tožena stranka pojasnjuje, da je treba pri večjem številu nastanjenih oseb spoštovati hišni red azilnega doma in predviden čas za prehrano. Poleg tega tožnik ni prijavil zatrjevanega neprimernega ravnanja. Z uradnimi osebami, ki vodijo postopek mednarodne zaščite, pa tožnik ni imel težav in z njimi ni vzpostavil stika, saj je azilni dom zapustil že po enem dnevu.

Glede na navedeno po presoji tožene stranke ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ter da so v tej državi sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev, pa tožnik ni navajal.

Trditve strank

Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb postopka. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno tudi vrnitev zadeve v ponoven postopek.

Tožnik uvodoma ponavlja svoje izjave iz upravnega postopka in poudarja, da v Republiki Hrvaški ni imel stika z uradno osebo v zvezi s postopkom mednarodne zaščite. Iz tega je razvidno, da ga hrvaški policisti ali druge uradne osebe niso poučili o postopku mednarodne zaščite, torej tudi o tem, da Hrvaške ne sme zapustiti pred koncem obravnavanja svoje zadeve. To pomeni, da tožnik v Republiki Hrvaški "(ob nujno potrebnem pa ne izvedenem sodelovanju sodnega tolmača za arabski jezik) dejansko ni podal prošnje za mednarodno zaščito", česar ne spremeni niti okoliščina, da so mu hrvaški policisti odvzeli prstne odtise. Neresničen zapis v evidenci Eurodac je sistemska napaka in "očitna kršitev pravic beguncev oz. prosilcev za mednarodno zaščito". Upoštevna sistemska pomanjkljivost je tudi to, "da so policisti tožnika pretepli in obstaja verjetnost, da bi se nasilje ponovilo, torej da bi prišlo do nečloveškega in ponižujočega ravnanja".

V predlogu za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik navedel, da mu bo ob predaji nastala težko popravljiva škoda, "to je izvršitev nasilnega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja".

V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu.

Dokazni postopek

V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

K I. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)². Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite sprejela na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III³. Da je ta presoja napačna, pa tožba ne trdi konkretizirano.

V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013⁴), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Poleg tega tožba ne nasprotuje ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da je bil tožnik v tej državi nastanjen v azilnem domu, kar izhaja tudi iz tožnikovih izjav v upravnem postopku, na katere se je skliceval na glavni obravnavi. V obzir je treba še vzeti, da iz okoliščin obravnavane zadeve ni razvidno, da je Republika Hrvaška tožnika obravnavala kot tujca, ki je na njenem ozemlju brez dovoljenja za prebivanje, in da mu je iz tega razloga omejila gibanje, kar bi bilo glede na takšen tek stvari utemeljeno pričakovati⁵, saj države članice osebe ne smejo pridržati le zato, ker je prosilka v skladu z Direktivo 2013/32/EU⁶ (člen 8(1) Direktive 2013/33/EU⁷). V teh okoliščinah pa tožnik le z zatrjevanjem, da na Hrvaškem ni vložil prošnje, ni ovrgel učinka pozitivnega rezultata iz sistema Eurodac. Ker je torej vzpostavljena odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje, je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III⁸, v katerem je kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena⁹ dolžna tudi obravnavati.¹⁰ Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

Tožnik, ki bo v primeru vrnitve Republiki Hrvaški v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, smiselno izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že sprejelo stališče, da je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).¹¹

SEU je v zadevi C-392/22, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, je treba najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti.¹²

Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku tudi po presoji sodišča ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu.¹³ V azilnem domu ni imel težav z uradnimi osebam, prehrana mu je bila omogočena, zdravniške oskrbe ni potreboval, kar pomeni, da so bili tožniku zagotovljeni osnovni bivalni pogoji. Tožnik ni izkazal zatrjevanega neprimernega ravnanja varnostnikov, ki je, tudi če bi bilo resnično, le posledica dejstva, da gre za ustanovo z masovno nastanitvijo, veliko frekvenco ljudi in temu primerno organizacijo prehrane (povzetek ugotovitev tožene stranke je razviden iz 6. točke obrazložitve te sodbe). V zvezi s tem sodišče še pripominja, da je tožnik v azilnem domu bival le krajši čas, nato pa odšel v Republiko Slovenijo. Glede na navedeno se tožnikova izkušnja njegovega bivanja v hrvaškem azilnem domu očitno ne približa standardu Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M. S. S. proti Belgiji.¹⁴

V takih okoliščinah po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškem azilnega sistema.

V zvezi z vsebino tožnikovih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 10. 3. 2026. To pomeni, da je bila tožniku v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev in da njegova pooblaščenka ni imela vprašanj. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,¹⁵ kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III.

V zvezi s tožbenimi navedbami, s katerimi tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, sodišče najprej pojasnjuje, da pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,¹⁶ ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.¹⁷

Glede tega je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera.¹⁸ V obravnavani zadevi tožena stranka ni verjela tožniku, da so ga policisti ob prvi predaji pretepli na policijski postaji, in pri tem pojasnila, da je, če se je to res zgodilo, utegnil nastati položaj, v katerem je bila policija dolžna uporabiti prisilna sredstva. Poleg tega je po stališču tožene stranke bistveno, da tožnik v azilnem domu ni imel težav, da je imel na voljo hrano in nastanitev in da je azilni dom po lastni volji zapustil že po enem dnevu. Glede povedanega pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje navedeni presoji tožene stranke, saj le ponavlja svoje izjave iz upravnega postopka, brez navedbe določno opredeljenih okoliščin zatrjevanega ravnanja policije. Zato in ker niti iz tožnikove izpovedi na glavni obravnavi ni razvidno drugače, sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. V takih okoliščinah pa tožnik ni izkazal, da so ga policisti pretepli.

Tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi torej ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.¹⁹ V tem pogledu tudi odvzema prstnih odtisov (pred hrvaško policijo) ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena z Uredbo (EU) št. 603/2013.²⁰

Na odločitev ne morejo vplivati niti neizkazane tožbene navedbe glede nepravilnega tolmačenja in informiranja v policijskem postopku, saj tega tožnik ni problematiziral ne v upravnem postopku ne na glavni obravnavi, na kateri se je skliceval na svoje izjave v upravnem postopku. Ne glede na to sodišče pripominja, da vsaka posamična kršitev (tudi pravice do pravilnega tolmačenja in informiranja) ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji. Zapustil jo je namreč že po enem dnevu, pri čemer iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi to bil zadosten čas za sprejem upravne odločitve o mednarodni zaščiti in da zoper njo ne bi imel sodnega varstva.

V zvezi s sistemskimi pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni na Hrvaško, lahko sodišče še na splošno ugotovi, da iz trditvenega in dokaznega gradiva strank niso razvidni objektivni podatki relevantnih virov, kot so sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, s katerimi bi bil za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje (sistemske pomanjkljivosti).²¹ Iz tožnikovih navedb v upravnem postopku glede stanja v azilnem domu torej ne izhaja, da bi bile v hrvaškem azilnem domu kontinuirane, dalj časa trajajoče razmere zadostne intenzivnosti, ko sta standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.

Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR)²² in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine²³, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. V takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.²⁴

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v navedeni zadevi C-63/15 namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

Glede na navedeno za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

Po presoji sodišča je nujnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana vsaj s potrebno stopnjo verjetnosti, saj tožena stranka ni prerekala tožnikovih navedb glede težko popravljive škode, ki jo bo utrpel, ker bo v Republiki Hrvaški izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Zato se te navedbe štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati, kot take pa izkazujejo nevarnost kršitve pravice iz 4. člena Listine, ki je absolutne narave²⁵.

Ker je tožnik torej izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težka popravljiva, tožena stranka pa ni navedla dejstev, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe,²⁶ je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu začasno odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.
-------------------------------
¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."
³ S to pravno podlago Uredba Dublin III prvi državi članici, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, dodeljuje posebno vlogo. Ta država članica je tako na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe v bistvu zavezana ponovno sprejeti prosilca, ki je v drugi državi članici, dokler postopek določanja odgovorne države članice ni končan (glej sodbo Sodišča Evropske unije C-670/16, Mengesteab, z dne 26. 7. 2017, 93. točka obrazložitve).
⁴ Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).
⁵ Države imajo po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami (sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Vilvarajah in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 30. 10. 1991, 102. točka obrazložitve, in Chahal proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 11. 1996, 73. točka obrazložitve).
⁶ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
⁷ Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).
⁸ Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje
⁹ Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.
¹⁰ Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.
¹¹ Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.
¹² SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).
¹³ Da bi razmere v hrvaškem azilnem domu dosegale tako intenzivnost, da bi bila standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.
¹⁴ ESČP je v zadevi M. S. S. proti Belgiji poudarilo, da je že večkrat sprejelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V zadevi M. S. S. proti Belgiji je kot take spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali.
¹⁵ Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).
¹⁶ V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).
¹⁷ Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).
¹⁸ Prav tam (20. točka obrazložitve).
¹⁹ Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, čeprav se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve).
²⁰ Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.
²¹ Sodba Vrhovnega sodišča I Up 265/2023 (8. točka obrazložitve).
²² Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen.
²³ V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.
²⁴ Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).
²⁵ Odločba Ustavnega sodišča U-I-59/17-27 z dne 18. 9. 2019 (29. točka obrazložitve).
²⁶ Stališče, da mora tožena stranka navesti dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi I Up 109/2022 (19. točka obrazložitve).