UPRS Sklep I U 216/2026-14

Tožba se zavrže.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Sodišče je dne 30. 1. 2026 prejelo tožbo tožnika zoper izpodbijani sklep in predlog za izdajo začasne odredbe.

Upravno sodišče je dne 3. 2. 2026 poslalo toženi stranki tožbo v odgovor in jo pozvalo da v roku 7 dni odgovori na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče je odgovor tožene stranke prejelo dne 5. 2. 2026. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Na predlog za izdajo začasne odredbe tožena stranka ni odgovorila. Odgovor na tožbo je bil poslan pooblaščenki tožnika v vednost dne 6. 2. 2026. Pooblaščenka ni podala nove vloge.

Nato je sodišče dne 24. 2. 2026 prejelo obvestilo tožene stranke, da je bil tožnik predan Nemčiji v skladu z določilom tretjega odstavka 70. člena ZMZ-1 že dne 23. 1. 2026. Morda je to (očitna) pomota in je bil tožnik v resnici predan Nemčiji 23. 2. 2026.

Sodišče je nato 20. 3. 2026 poslalo standardiziran poziv pooblaščenki tožnika, naj izkaže, da ima s tožnikom še kontakt, kar je potrebno zaradi ugotavljanja pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu.

Sodišče je dne 13. 4. 2026 prejelo vlogo pooblaščenke tožnika, da s tožnikom nima več stikov, tudi ne preko tretje osebe in tako nima več pravnega interesa za tožbo.

Tožba se zavrže.

Po ustaljeni sodni praksi vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes, ki mora kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.¹ Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1).

Sodišče v takih primerih, kot je obravnavani, pojasni pooblaščenki tožnika, da mora po praksi Upravnega sodišča (v nekaterih primerih),² zgledujoč se po standardih Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), pooblaščeni odvetnik v zadostni meri izkazati, da ima stik s tožečo stranko, ki je tujec oziroma je bil prosilec za mednarodno zaščito v Sloveniji, in ga ni več v Sloveniji. Po sodni praksi ESČP je namreč pomembno, da ima odvetnik ne samo pooblastilo za zastopanje, ampak tudi, da je kontakt med stranko in pooblaščencem zagotovljen tekom sodnega postopka. To je potrebno zaradi ugotavljanja razmer, v katerih se je znašla tožeča stranka morebiti zaradi izpodbijanega akta ali dejanja, in zaradi ugotavljanja, ali ima tožeča stranka še vedno pravni interes za tožbo.³ V primerljivih zadevah (zlasti, ko gre za begunce) ESČP upošteva, da se utegnejo tožniki znajti v situacijah, ki začasno onemogočajo komunikacijo med odvetnikom in tožnikom. Zato je ESČP v takih primerih sprejelo, da se kontakt lahko izvaja tudi preko tretje osebe, če gre za vzdrževani kontakt, ki je tudi dokumentiran⁴ oziroma ni treba, da je kontakt aktiven ves čas sodnega postopka neprekinjeno.⁵ Sodišče je tudi v tem primeru pozvalo pooblaščenko, da v roku 15 sodišču izkaže, da ima še stik s tožečo stranko in mora utemeljiti obstoj pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu.

Ker gre v konkretnem primeru za izvajanje prava EU na podlagi Uredbe 604/2013 (člen 27) v navezavi na pravico do sodnega varstva iz člena 47(1) in (2) Listine EU o temeljnih pravicah, ta pa po interpretaciji Sodišča EU ustreza določilu člena 6(1) in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP),⁶ je Upravno sodišče navedeni standard iz sodne prakse ESČP uporabilo tudi pri izvajanju prava EU.

Sodišče je 13. 4. 2026 prejelo odgovor pooblaščenke, da nima več stikov s tožnikom in da nima več pravnega interesa za tožbo.

Sodišče je zato tožbo tožnika zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Obrazložitev k II. točki izreka:

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Ker ni izkazana procesna predpostavka za tožbo v upravnem sporu, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe (drugi odstavek 32. člena v zvezi s šesto točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
-------------------------------
¹ Glej na primer sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 63/2021, 21. 4. 2021, 9. točka obrazložitve.
² Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020, odst. 199; sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021; sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 97/2025, 27. 10. 2025, odst. 34, 55; odprta zadeva opr. št. I U 1154/2022.
³ V.M. and others v Belgium, App. no. 60125/11, 17. 11. 2016, odst. 35; N.D. and N.T. v. Spain, App. nos. 8675/15 and 8697/15, 13. 2. 2020, odst. 72; Asady and others v. Slovakia, App. no. 24917/15, 24. 3. 2020, odst. 35.
⁴ Ibid. odst. 36; Sharifi and others v. Italy and Greece, App. no. 16643/09, 21. 10. 2014, odst. 130.
⁵ B.L. et autres c. France, Req. 48104/14, 6. 7. 2014, odst. 38.
⁶ X in Y, C-180/17, 26. 9. 2018, odst. 31; Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39.