UPRS Sklep I U 2166/2025-8

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrgla prošnjo za mednarodno zaščito tožnika (roj. 9. 8. 1990), ker bo predan Bolgariji kot odgovorni članici EU za obravnavo njegove prošnje. V tretji točki izreka je navedeno, da se predaja izvrši, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od 18. 9. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

V tožbi z dne 22. 12. 2025 je tožeča stranka uveljavljala, da je tožnik z navedbami v upravnem postopku izkazal dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v Bolgariji in sicer zaradi neprimernih bivanjskih razmer v odprtem kampu, kjer naj bi bile razmere hujše kot v zaprtem kampu, bil je tudi pretepen, z njim so ponižujoče ravnali tudi kasneje v zaprtem kampu in da o takšnih razmerah pričajo tudi mnoga poročila mednarodnih organizacij, celo bolgarska državna institucija za begunce (SAR) priznava, da je neuspešna pri zagotavljanju minimalnih standardov recepcijskih pogojev.

Sodišče je odgovor na tožbo prejelo 31. 12. 2025 in v njem tožena stranka vztraja na izpodbijanem sklepu. Odgovor je bil poslan pooblaščenki tožnika v vednost.

Sodišče je nato dne 20. 3. 2026 prejelo obvestilo tožene stranke, da je rok za predajo tožnika Bolgariji potekel dne 18. 3. 2026 in da je s tem prešla pristojnost na Republiko Slovenijo in da se glede na navedeno ministrstvo odpoveduje glavni obravnavi.

To obvestilo je sodišče odposlalo pooblaščenki tožnika dne 23. 3. 2026 s pozivom, da sodišču odgovori, ali umika tožbo. Po elektronskih evidencah naj bi bilo obvestilo s pozivom pooblaščenki puščeno v hišnem predalčniku dne 10. 4. 2026. Sodišče do 14. 4. 2026 ni prejelo odgovora pooblaščenke tožnika.

Tožba se zavrže.

Tožnik je s tožbo poskušal doseči, da ne bi bil predan Bolgariji in je zato predlagal odpravo izpodbijanega sklepa. Ker je tožena stranka sodišče obvestila, da je rok za predajo tožnika v Bolgarijo potekel, predaja na podlagi izpodbijanega akta ni več mogoča. V takem primeru mora tožena stranka razveljaviti izpodbijani sklep in obravnavati prošnjo tožnice za mednarodno zaščito v Sloveniji, če se tožnik nahaja v Sloveniji. Zato tožnik nima več pravnega interesa za odpravo izpodbijanega akta. V skladu z določbo drugega odstavka 51. člena ZMZ-1 v takem primeru tožena stranka sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito bodisi po vsebini, bodisi upošteva okoliščino, da tožnika ni več v Sloveniji in na tej podlagi odloči o prošnji. Upoštevajoč navedeno je sodišče tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).