UPRS Sodba I U 194/2026

Toženka je z izpodbijanim sklepom v skladu z osmim odstavkom 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Odločila je, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo obravnavala, saj bo predan Francoski republiki, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III¹ za to odgovorna država članica. Predaja se bo izvršila najkasneje v dvanajstih mesecih od 30. 10. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena oziroma v osemnajstih mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je tožnik 19. 4. 2024 prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki pa je bila zavržena, saj je bilo ugotovljeno, da je za obravnavo prošnje pristojna Francoska republika. Tožnik je sprožil upravni spor, a je naslovno sodišče njegovo tožbo zavrnilo. Odločitev sodišča je potrdilo tudi Vrhovno sodišče.

Tožnik je bil 4. 4. 2025 predan Franciji, a se je 7. 10. 2025 vrnil v Slovenijo in 9. 10. 2025 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je na podlagi njegovih prstnih odtisov istega dne pridobila podatek, da je bil že vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v številnih državah, med drugim 27. 7. 2021 in 10. 4. 2025 v Francoski republiki. Zato je pristojnemu organu v skladu s točko b prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika. Dne 30. 10. 2025 je prejela odgovor, da Francoska republika na podlagi točke d prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

Toženka je s tožnikom v prisotnosti tolmača za angleški jezik opravila razgovor. Ker je tožnik gluh in nem, je na zastavljena vprašanja zapisoval odgovore v angleščini. Poudaril je, da se v Francijo ne želi vrniti, saj se mu tam v postopku mednarodne zaščite ni pomagalo. Živel je na ulici, tako kot veliko ostalih migrantov. Zelo je trpel in bil osamljen, beračil je za hrano in denar. Na izrecno vprašanje, kako je bilo, ko so ga slovenski organi vrnili v Francijo, je pojasnil, da mu policija na letališču ni pomagala, da bi lahko vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Bilo mu je težko. Povedal jim je sicer, da prošnjo želi podati, a so mu dejali, da mu ne morejo pomagati. V Franciji je po vrnitvi bival osem mesecev. Ves čas je spal v šotoru in ni imel urejene nastanitve.

Toženka je na podlagi opravljenega osebnega razgovora zaključila, da prosilec ne more sama izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Skladno z Uredbo Dublin III mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Hkrati po oceni toženke prosilec ni izkazal nobenih tehtnih razlogov glede sistemskih pomanjkljivosti v francoskem sistemu mednarodne zaščite ali drugih relevantnih okoliščin, ki bi lahko vzpodbudile dvom, da bo med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Čeprav glede na odločitev Upravnega sodišča v zadevi I U 1505/2024 z dne 10. 10. 2024 v Franciji obstajajo določene težave, ki terjajo nekoliko več osebnega angažmaja prosilcev, te še ne predstavljajo takšnih okoliščin, ki bi preprečevale predajo. Dodala je, da je o ustreznosti predaje odločila že v prejšnjem postopku, pri čemer je njeno odločitev potrdilo tako Upravno sodišče (sodba I U 1671/2024 z dne 16. 10. 2024), kot tudi Vrhovno sodišče (sodba I Up 16/2025 z dne 11. 2. 2025). Nadalje ni verjela tožnikovim trditvam, da po vrnitvi v Francijo ni mogel zaprositi za mednarodno zaščito. Svojo odločitev je utemeljila na izpisku EURODAC, iz katerega izhaja, da je bil tožnik 10. 4. 2025 tam evidentiran pod oznako HIT 1. Dodala je, da četudi ne bi mogel podati ponovne prošnje za mednarodno zaščito, to ne pomeni sistemskih pomanjkljivosti v postopku za mednarodno zaščito, ampak kvečjemu za ravnanje v skladu z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Države namreč lahko določijo strožje pogoje za presojo naknadnih prošenj za mednarodno zaščito. Med državama velja načelo zaupanja. Da v Franciji ni sistemskih pomanjkljivosti, po njeni oceni kaže tudi dejstvo, da število predanih oseb v dublinskih postopkih v zadnji letih narašča. Opredeli se tudi do listinskih dokazov tožnika. Ker se vsi nanašajo na razmere v njegovi izvorni državi, oceni, da so za odločitev v predmetni zadevi relevantni.

Bistvene navedbe strank upravnega spora

Tožnik v tožbi poudarja, da je gluhonem, zato mu bi morala toženka priskrbeti tolmača za znakovni jezik, ki v Sloveniji obstaja. Gre za A. A. Ne drži navedba toženke, da je sam predlagal način komunikacije s pisanjem. Že v prejšnjem postopku je predložil kopijo sporočila odvetnici, iz katerega izhaja, da angleško ne zna dobro pisati. Dodaja, da mu zapisnik o osebnem razgovoru sploh ni bil prebran, saj mu je toženka vzela pravico do tolmača. Napačno je tudi ime osebe, ki naj bi bila prisotna na zaslišanju. Poudarja, da se toženka očitno zaveda, da v Franciji obstajajo sistemske pomanjkljivosti, saj trdi, da se od prosilcev zahteva dodaten angažma. Ker je ranljiva oseba, se od njega takšnega aganžmaja ne more zahtevati. Francija je bila že obsojena na ESČP, in sicer v zadevi M.K. in drugi, kjer je sodišče ugotovilo kršitev ESČP. Šlo je za več primerov prosilcev, ki so ostali brez nastanitve. Tudi iz poročila AIDA izhaja, da niso mogli namestiti kar 70.000 oseb, kar pomeni, da je bilo leta 2023 nastanjenih le 59% prosilcev. Mednje sodi tudi on. Dodaja, da bi morala Slovenija od Francije pred predajo zahtevati posebna jamstva. Sam se težko sporazumeva. Prav tako angleščina ni njegov materni jezik. Vztraja, da so mu v Franciji odvzeli pravico do mednarodne zaščite. Pojasnjuje, da se trenutno zaradi poskusa samomora nahaja v psihiatrični bolnici v Ljubljani. Predlaga postavitev izvedenca psihiatra in lastno zaslišanje. Sodišču predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi.

Skupaj s tožbo predlaga tudi izdajo začasne odredbe, o čemer je sodišče že odločilo in predlogu s sklepom z dne 20. 2. 2026 ugodilo.

Toženka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da je osebni razgovor potekal na enak način kot v prejšnjem postopku, glede katerega je sodišče že ugotovilo, da sta bila izbira tolmača in način vodenja postopka ustrezna. Dodaja, da je navedba napačnega imena na zapisniku zgolj pisna pomota ter, da je predmetni postopek v celoti prilagodila tožniku kot ranljivi osebi. Vztraja na stališču, da ne obstojijo ovire za predajo prosilca Franciji ter, da je bil tam nedvomno voden kot prosilec za mednarodno zaščito. O tem se je obširno opredelila že v prejšnjem postopku. Že tam se je sklicevala na poročilo EUAA, iz katerega izhaja, da so materialni pogoji za sprejem enaki za vsakega prosilca. Tako ima dostop do sprejemnih prostorov, ki zagotavljajo namestitev s posebno socialno podporo. Uradna oseba Urada za migracije in integracijo oceni tudi morebitno ranljivost prosilca z namenom zagotavljanja ustrezne oskrbe in podpore. V primeru, da prosilec navaja težave v duševnem zdravju, je lahko zdravniško pregledan. Obstaja možnost namestitve v enoti s specializirano podporo. Dodaja, da pred izdajo sklepa ni bila seznanjena z morebitnimi duševnimi težavami tožnika, zato ne more preučiti na novo nastalih okoliščin.

V prvi pripravljalni vlogi tožnik poudari, da iz poročila AIDA za Francijo, izdanega leta 2023, ki je bilo predloženo v spis že pri obravnavi prve prošnje, izhaja, da je podpora in pomoč povratnikom iz Dublina še vedno zapletena, da obstajajo v Franciji sistemske težave ter, da povratnikov ob prihodu ne sprejmejo in jim ne nudijo podpore. Povratniki se soočajo s pomembnimi ovirami pri dostopu do sprejemnih mest, saj jih v Franciji manjka približno polovica. Da Francija ni dosledno izpolnjevala svojih obveznosti glede zagotavljanja nastanitve, izhaja tudi iz poročila ECRE. To potrjujejo tudi njegove navedbe, podane na osebnem razgovoru. Policija ga namreč ni odpeljala do nastanitvenih kapacitet. Ko je želel vložiti prošnjo, pa je rekla, da mu ne more pomagati. Navedel je, da je v šotoru spal osem mesecev in, da je beračil. Meni, da obstaja konkretna nevarnost, da v Franciji ne bo dobil ustrezne socialne in psihosocialne podpore. Poročilo agencije EU za azil, na katerega se v odgovoru sklicuje toženka, ni uporabljivo, saj se ta pravila v praksi ne izvršujejo. V Franciji mu namreč niso želeli pomagati. V dokaz svojih trditev predloži poročilo PIC z dne 14. 8. 2024.

Dokazni postopek

Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo dokazne listine tožnika, in sicer izpodbijan sklep (priloga A2), fotografijo telefonskega poročila (priloga A3) in komentar PIC (priloga A5). Pri tem je upoštevalo tudi predloženo dokazno gradivo (priloga A3 in A5) v upravnem sporu, ki je sicer obstajalo že v času odločanja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, a je tožnik uspel izkazati, da ga brez svoje krivde ni mogel predložiti prej (52. člen ZUS-1). Na naroku je namreč izpostavil, da je prava neuka stranka, pri čemer ga v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec. Posledično so pravočasne tudi s tem povezane navedbe toženke, ki jih je podala šele v odgovoru na tožbo, saj ob izdaji izpodbijanega sklepa s tovrstnimi navedbami ni bila seznanjena in se o njih ni bila dolžna izreči.²

Sodišče je nadalje po uradni dolžnosti pridobilo podatke o tožnikovi hospitalizaciji in zdravstvenem stanju. Trditve o tožnikovih psihičnih težavah, samomorilnosti in hospitalizaciji se sicer nanašajo na okoliščine, ki so nastale po izdaji izpodbijane odločbe, a jih je sodišče v skladu z ex nunc presojo dejstev in dokazov dolžno upoštevati³. V ta namen je sodišče vpogledalo in prebralo potrdilo o nastanitvi tožnika (prilogi C1 in C5), odpustno pismo (priloga C2), poročilo azilnega doma (priloga C6) in zdravniške izvide dr. B. B. (prilogi C3 in C4). Na predlog tožnika je v postopek pritegnilo sodno izvedenko psihiatrične strokeC. C., pregledalo in prebralo njeno izvedensko mnenje z dne 7. 3. 2026 (red. št. 30) in jo zaslišalo. Zaslišalo je tudi tožnika.

Odločitev sodišča

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma poudarja, da so tožnikove navedbe o kršitvi pravil o uporabi jezika, neutemeljene. Tožniku je bilo v upravnem postopku zagotovljeno ustrezno tolmačenje. Iz podatkov upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo, namreč izhaja, da je izrazil strinjanje, da tako ko v prejšnjem postopku, tudi tokrat osebni razgovor poteka pisno s pomočjo tolmača za angleški jezik. Ker je tožnik gluhonem, je logično, da mu zapisnik ni bil prebran na glas, na sam zapisnik pa sicer ni imel pripomb in ga je tudi podpisal. Med prisotnimi osebami je sicer zmotno navedeno ime D. D., a gre za očitno pisno pomoto, ki ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe. Med strankama namreč ni sporno, da je bil tožnik in ne oseba D., tisti, s katerim je bil opravljen osebni razgovor. Na slednje nenazadnje kaže celotna vsebina zapisnika, kjer so na prvi strani naštete osebe, ki so bile prisotne na razgovoru. Iz same vsebine zapisnika nadalje izhaja, da so bila tožniku postavljena podrobna vprašanja, na katera je podajal tudi adekvatne odgovore. Slednje pomeni, da je uradno osebo v celoti razumel. Da je vsebina zapisnika pravilna, kaže tudi izpoved tožnika na zaslišanju, kjer je na izrecno vprašanje sodišča odgovoril, da vztraja pri vsem, kar je povedal v upravnem postopku.

Sodišče nadalje ne sledi navedbam tožnikove pooblaščenke, ki je tik pred narokom na sodišču zahtevala menjavo tolmačke za znakovni jezik. Gre namreč za sodno tolmačko, ki jo je sodišče postavilo prav na predlog tožnika, podanega v tožbi. Tolmačka A. A. je nadalje sodišče pred narokom pisno seznanila (dopis pod list. št. 94), da je usposobljena tolmačiti v predmetni zadevi, da je slednje prav za tožnika že večkrat storila in, da se s tožnikom, ki odlično obvlada angleški jezik, razumeta. O slednjem se je na naroku lahko prepričalo tudi sodišče, zato predlogu tožnikove pooblaščenke ni ugodilo.

O Uredbi Dublin III

V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, pri čemer prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III te uredbe. Med strankama ni sporno, da je tožnika kot prosilca v Centralno evidenco EURODAC vnesla Francija, ki je na podlagi točke d prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za njegovo obravnavo. S tem je vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje njegove prošnje.

O sistemskih pomanjkljivostih

Tožnik, ki bo v primeru vrnitve v Francosko republiko v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

SEU je že sprejelo stališče, da je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in EKČP (C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je tako domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,⁴ ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje⁵.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da toženka sicer pravilno povzema zgoraj izpostavljena izhodišča. A nato na tožnikovo ključno trditev o tem, da v Franciji po vrnitvi ni imel na voljo namestitve, da je beračil in, da njegove prošnje niso obravnavali, ne odgovori. Nasprotno, celo sama zapiše, da pri sprejemu dublinskih povratnikov v Franciji obstajajo določene težave, ki terjajo več osebnega angažmaja prosilcev, a da slednje ne pomeni sistemskih pomanjkljivosti. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I U 1505/2024-12 z dne 10. 10. 2024. Sodišče po pregledu navedene odločitve ugotavlja, da ne gre za primerljiv primer. V navedeni zadevi namreč tožnik ni navedel nobene osebne okoliščine niti nobene (negativne) izkušnje z azilnim postopkom v Francoski republiki, kjer je tudi sicer preživel zgolj en dan, poleg tega tam nikoli ni zaprosil za mednarodno zaščito in tako ni imel osebnih izkušenj z nastanitvenimi kapacitetami.⁶ V konkretnem primeru pa toženka ni verjela tožniku, da prošnje za mednarodno zaščito ni mogel podati, saj je na podlagi podatkov v sistemu EURODAC ugotovila, da je v bazi evidentiran pod oznako HIT 1. Ob dejstvu, da je po njeni oceni (naknadno) prošnjo očitno podal, bi morala upoštevati, da bi moral biti v Franciji po sprejemu voden kot prosilec za mednarodno zaščito. Posledično bi se morala konkretizirano opredeliti do njegovih navedb o tem, da mu kljub podaji prošnje ni nihče ni pomagal, da je gluhonem in se kot tak težje sporazumeva, da se je ves čas mučil, prosil za hrano in več mesecev živel v šotoru. Sklicevala se je sicer na svojo odločitev v predhodnem postopku, ki je bila potrjena s strani Upravnega in Vrhovnega sodišča, kar pa ne zadošča. Tožnik je namreč ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru izpostavil nove osebne okoliščine, ki jih je imel ob povratku iz Slovenije v Francijo. Le te so drugačne od tistih, ki jih je toženka pri presoji sistemskih pomanjkljivosti upoštevala v prejšnjem postopku. Takrat je namreč ugotovila, da je bil tožnik v času obravnave prošnje (torej v času, ko je imel status prosilca) nastanjen v azilnem domu, kjer je imel na voljo ustrezno oskrbo. Tožnikovih trditev, da ob vrnitvi v Francijo temu ni bilo tako, pa toženka ni raziskala. Četudi drži njena navedba, da države članice lahko v skladu s Kvalifikacijsko direktivo določijo strožje pogoje za obravnavo naknadnih prošenj, slednje ne pomeni, da v času odločanja o takšnih zahtevah oziroma prošnjah s takšnimi osebami ravnajo nečloveško oziroma ponižujoče.

Toženka se je nadalje sklicevala na podatke EUROSTAT-a, iz katerih izhaja, da predaje v Francijo niso ustavljene, kar pa je (glede na tožnikove trditve o sistemskih pomanjkljivosti) presplošno in ne pomeni konkretizirane opredelitve do izpostavljenih osebnih okoliščin v predmetni zadevi. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je namreč izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.⁷ Ker toženka tega ni storila, ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Že ta kršitev je v predmetni zadevi narekovala ugoditev tožbi, odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženki v nov postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

Toženka sicer v odgovoru na tožbo v določeni meri pojasni pogoje za sprejem dublinskih povratnikov v Francoski republiki. Tako navede, da po sprejemu vloge za azil uradna oseba oceni osebno situacijo vsakega prosilca, da so materialni pogoji sprejema enaki za vse, da je namestitev zagotovljena vsem prosilcem, ne glede na njihovo starost, finančno situacijo ali podlago za prebivanje in da so ranljive osebe deležne posebne oskrbe, glede na njihove potrebe. Tak zaključek opre na podatke EUAA iz aprila 2023, a pri tem ne odgovori na trditve tožnika, da se osebe, vrnjene po dublinskem postopku, soočajo s pomembnimi ovirami pri dostopu do sprejemnih centrov, da je tudi sam ob predaji Franciji leta 2025 ostal na cesti oz. brezdomec in da zato gre za okoliščine, v katerih bi bil lahko v primeru predaje ponovno podvržen poniževalnemu ali nečloveškemu ravnanju. Sodišče nadalje ni spregledalo, da je poročilo AIDA iz maja 2023, na katerega se sklicuje tožnik, mlajše od informacij EUAA, pri čemer ugotavlja prav nasprotno, in sicer da več kot 40.000 prosilcev nima dostopa do nastanitvenih kapacitet ter denarnega nadomestila ter da obstaja približno 50 % vrzel med razpoložljivimi mesti za nastanitev in povpraševanjem. Toženka v odgovoru na tožbo oziroma kasneje v postopku tako ne pojasni, zakaj informacijam EUAA daje večjo težjo od informacij AIDA, zlasti ob dejstvu, da tudi poročilo ECRA, ki je le tri mesece mlajše od informacij EUAA, prav tako navaja, da 40 % prosilcev ostane brez materialnih pogojev ob sprejemu (priloga C5).

Sodišče nadalje verjame tožniku, da se sooča z določenimi psihičnimi težavami. Le te so namreč izkazane tako z izvidi dr. B. B. (priloga C3 in C4), kot tudi izvedeniškim mnenjem sodne izvedenke psihiatrične stroke C. C., dr. med. (red. št. 30). Slednja ugotavlja, da tožnik sicer prave in hude duševne bolezni nima, se pa sooča s simptomi prilagoditvene motnje. Gre za stanje čustvene stiske, ki nastopi kot odziv na stresni dogodek ali se pojavi v obdobju prilagajanja na pomembne spremembe v okolju. Čeprav ob predaji ne obstaja nevarnost za znatno ali nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, pa je po mnenju izvedenke dobro, da se mu ob predaji omogoči ustrezno psihološko in psihosocialno podporo, pred, med in po predaji pa tudi medikamentozno podporo.

Sodišče pisno in ustno mnenje izvedenke sprejema kot prepričljivo in verodostojno ter se nanj opira. Na naroku za glavno obravnava nobena od strank ni nasprotovala ustno podanemu izvedenskemu mnenju, izvedenka je celovito, brez nejasnosti ali nasprotij ter logično in argumentirano odgovorila na vsa vprašanja in se opredelila tudi do vseh zdravniških izvidov ter pripomb tožnika. Poudarila je, da predaja ne bo povzročila nepopravljivih posledic na tožnikovem psihičnem zdravju in, da četudi v Franciji zdravil ne bo prejemal, to zanj ne bo življenjsko ogrožajoče, bo pa stopnja psihičnih težav lahko izrazitejša.

Po presoji sodišča bi toženka ob tako nasprotujočih informacijah, kot izhajajo iz zgoraj citiranih poročil primerljivo kredibilnih organizacij iz istega časovnega obdobja, okoliščine dejanskih zmožnosti nastanitve za tožnika morala dodatno preveriti oziroma dobiti zagotovilo, da tožnik v primeru predaje Franciji v nobenem primeru ne bi ostal na cesti. To še zlasti velja ob dejstvu, da je tožnik nesporno gluhonem in se kot tak težje "dodatno angažira" ter, da ima glede na ugotovitve sodne izvedenke določene psihične težave (simptom prilagoditvene motnje), ki sicer glede na izvedensko mnenje in njeno prepričljivo izpovedbo na naroku niso ovira za predajo, so pa pomembna okoliščina za skrbnejšo oceno njegovih osebnih okoliščin. Glede na mnenje izvedenke mora namreč predaja potekati ob upoštevanju tožnikove ranljivosti in ob ustrezni psihološki podpori. Dobro je tudi, da tožnik v Franciji nadaljuje z jemanjem predpisanega zdravila in da ima možnost zdravniškega in po potrebi psihiatričnega zdravljenja⁸. Vse to bo po presoji sodišča nedvomno oteženo, če bo tožnik bival na cesti.

Zgolj povzemanje statističnih podatkov EUROSTAT-a in (kasneje) poročila EUAA, brez drugih informacij, ki bi ovrgle tožnikove trditve, zlasti ob zatrjevanih osebnih izkušnjah in novih zdravstvenih okoliščinah, tako po presoji sodišča ni zadostno zagotovilo, da tožnik v azilnem postopku ob predaji v Francijo, ne bo izpostavljen okoliščinam, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU).⁹ Zlasti ob dejstvu, ko tudi sama toženka ugotavlja, da se prosilci v Franciji soočajo z določenimi težavami pri sprejemu.

Glede na to, da tožnik v upravnem postopku o svojih psihičnih težavah ni navajal ničesar konkretnega, izpodbijani sklep o tem nima razlogov. Upoštevaje njegove sedanje trditve o zdravstvenem stanju in izvedenih dokazih je dejansko stanje v tem obsegu neraziskano, dokazna ocena v izpodbijanem sklepu pa ne omogoča preizkusa izpodbijanega sklepa. Tudi to (ob drugih, že navedenih razlogih) pomeni absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, kar skladno z 2. in 3. točko prvega odstavka 64. člena v zvezi s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 narekuje ugoditev tožbi in vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek.

V ponovljenem postopku se bo morala toženka ustrezno opredeliti do, s strani tožnika izpostavljenih težav pri sprejemu in obravnavi, ter jih dokazno oceniti. V primeru, da bo ocenila, da sistemske pomanjkljivosti ob nameščanju dublinskih povratnikov, ki imajo podobne osebne okoliščine kot tožnik (težave pri komunikaciji in psihične težave) glede na aktualne podatke ne obstajajo, bo morala to ustrezno obrazložiti. Po potrebi bo morala pristojne francoske organe pozvati k predložitvi individualnega zagotovila, da bo tožniku ob predaji zagotovljena ustrezna pomoč pri podaji prošnje ter, da se v času, ko bo imel status prosilca, ne bo znašel na cesti. Ob upoštevanju načela proste presoje dokazov bo nato lahko ugotovila, ali bo Francija tožniku lahko zagotovila ustrezno obravnavo ali ne.
-------------------------------
¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).
² V zvezi z navajanjem novih okoliščin je treba namreč upoštevati presojo v zadevi I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 (10. točka obrazložitve), v kateri se je Vrhovno sodišče sklicevalo na ustaljeno stališče, da tožena stranka z navedbami v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega upravnega akta.
³ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018.
⁴ Tako SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).
⁵ Sodba SEU C-411/10 z dne 21. 12. 2011 (88. točka).
⁶ Tako izhaja iz 5. in 26. točke obrazložitve.
⁷ Prim. sodbe SEU v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.
⁸ Tako izvedeniško mnenje na strani 5 (list. št. 50).
⁹ Primerjaj tudi sodbo Sodišča EU v zadevi C-392/22 z dne 29. 4. 2024, tč.81 obrazložitve.