UPRS Sodba I U 79/2026-

• Tožba se zavrne.

Izpodbijani sklep

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. istega člena zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo obravnavala. Republiki Hrvaški bo predan najkasneje v šestih mesecih od 18. 2. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 11. 9. 2025 v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pristojni organ je na podlagi njegovih prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC istega dne pridobil podatek, da je bil v to evidenco že vnesen in sicer 6. 10. 2022 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, 17. 10. 2022 v Švicarski konfederaciji in 6. 3. 2024 v Kraljevini Belgiji. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške 16. 9. 2025 v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Dne 22. 9. 2025 je prejel zavrnilni odgovor. Pristojni organ je nato prošnjo za ponovni sprejem prosilca 22. 9. 2025 posredoval Republiki Hrvaški in 3. 10. 2025 prejel odgovor, da Republika Hrvaška v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.

3. Toženka nato povzame, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. V bistvenem, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški zavrnjena, da je opisal zaplete z odvetniki, ki jih je imel na Hrvaškem, da je bila njegova zgodba po vrnitvi iz Kraljevine Belgije objavljena v medijih, kar ga je šokiralo in ga izpostavilo in so zanj izvedeli tudi v izvorni državi ter da je bil na Hrvaškem tri mesece zaprt v tranzitnem centru, kjer ljudje čakajo na deportacijo. Povedal je tudi, da je bil v času, ko je bil na Hrvaškem, zaposlen oz. je delal, izpostavil je vrsto zdravstvenih težav in povedal, da je bila zdravstvena oskrba zgolj osnovna. Zato ima zadržke glede predaje v Republiko Hrvaško.

4. Toženka najprej izpostavlja, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Skladno z Uredbo Dublin III mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna.

5. Dejstvo, da je bila prošnja tožnika zavrnjena, samo po sebi ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti v postopku priznanja mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 275/2013 z dne 29. 8. 2013 zavzelo stališče, da zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito v pristojni državi članici ne more vplivati na drugačno odločitev pristojnega organa. V pristojni državi članici ima namreč prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi če je bil v pristojni državi članici že začet postopek vrnitve v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju, ki se ga mora spoštovati. Upravno sodišče v sodbi I U 137/2024-13 z 29. 1. 2024 podobno izpostavlja, da je eden od ciljev Uredbe Dublin III preprečitev prosilcem, da bi vlagali prošnje v več državah članicah Evropske unije oziroma izbirali odgovorno državo članico, zato v skladu s prvim odstavkom 3. člena te uredbe prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz uredbe. Prosilca, tudi če bi v pristojni državi članici spet izgubil status prosilca, kot tujca v postopku odstranitve iz države, še vedno varuje načelo nevračanja. To zagotavlja, da ne bo vrnjen v državo, v kateri obstaja realno tveganje, da bo izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju. Takšno stališče izhaja iz načela vzajemnega zaupanja med državami članicami. Zaradi tega načela je v okviru skupnega evropskega azilnega sistema treba domnevati, da je obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), Ženevske konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ter da se prepoved vračanja, neposrednega in posrednega, kakor je izrecno določena v členu 9. Direktive o postopkih, spoštuje v vsaki od teh držav. Dejstvo, da je prosilec v Republiki Hrvaški prejel zavrnilno odločitev v zvezi z njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, torej v nobenem smislu ne predstavlja ovire za predajo prosilca Republiki Hrvaški. Ne gre spregledati, da je imel tožnik v zvezi z zavrnilno odločitvijo na voljo pravno varstvo in brezplačno pravno pomoč. Toženka težko sledi navedbam tožnika, da ni prejel zavrnilne odločbe. Sprva je namreč navajal, da odločbe ni prejel ne on ne njegova odvetnica. Kasneje pa je povedal, da je skupaj z odločbo prejel seznam odvetnikov, kar jasno kaže, da je odločbo dejansko prejel. To dodatno izkazuje tudi dejstvo, da se je zoper zavrnilno odločitev pritožil na sodišču.

6. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 s 7. 6. 2023, je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem pa ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tožnik ni izkazal nobenih utemeljenih zadržkov v zvezi z vrnitvijo v Republiko Hrvaško. Navajal je, da hrana ni bila ravno dobra, sam pa si ni smel kuhali. Toženka pojasnjuje, da je pri tako velikem številu nastanjenih oseb nemogoče zagotoviti prehrano, ki bo ustrezala preferencam vseh nastanjenih. Prav tako je povsem razumljivo, da hišni red azilnega doma lahko ne dopušča samostojne priprave obrokov, tako zaradi raznih higienskih tveganj kot zaradi požarne varnosti. V zvezi z navedbami tožnika, da je prosilcem na voljo samo osnovno zdravljenje, toženka opozori, da imajo tudi v Republiki Sloveniji prosilci dostop do omejenega nabora zdravstvenih storitev. Tudi te navedbe same po sebi ne predstavljajo sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema v Republiki Hrvaški. Tožnik je naposled preko službe dostopal do zdravstvene obravnave, kjer je bilo ocenjeno, da je zmožen za delo. Da je pot do Republike Slovenije nadaljeval samostojno in brez večjih težav, še dodatno izkazuje, da tožnikovo zdravstveno stanje ni tako urgentno, da predaja Republiki Hrvaški ne bi bila možna.

7. Tožnik je na osebnem razgovoru predložil tudi nekaj dokazov, ki pa so po mnenju toženke ne relevantni za presojo predmetne zadeve. Iz odločbe splitsko-dalmatinske policijske uprave s 4. 6. 2025, izhaja zgolj to, da je bila za tri mesece zadržana tožnikova odstranitev iz Republike Hrvaške in Evropskega gospodarskega prostora. Tožniku je bilo odrejeno, da se mora vsak petek ob 15. uri zglasiti na eni izmed zagrebških policijskih postaj. Kot izhaja iz odločbe, je bila tožniku skladno z zakonom o tujcih z odločbo, izrečena enoletna prisilna odstranitev. Iz vsebine odločbe izhaja, da se je tožnik priložil, zato je bila 4. 6. 2025 ta odstranitev zadržana. Zakon o tujcih namreč določa, da se prisilna odstranitev lahko začasno zadrži, če identiteta državljana tretje države ni bila ugotovljena, zaradi nezmožnosti prevoza, če bi med izvedbo nastale resne težave zaradi zdravstvenega stanja državljana tretje države ali če obstajajo drugi razlogi zaradi katerih državljana tretje države ni možno prisilno odstraniti. Tožnik je predložil tudi dokument, iz katerega je razvidno, da se je redno javljal na VI. Policijski postaji v Zagrebu. Po oceni toženke navedene okoliščine ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali na področju sprejema. Tožnik je bil več kot očitno že v obravnavi skladno z zakonom o tujcih, saj se je na območju Republike Hrvaške nahajal brez dokumenta za prebivanje, njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite pa je bila zavrnjena.

8. Toženka ne verjame tožniku, da so zaradi objave njegove zgodbe v Republiki Hrvaški, osebe iz njegove izvorne države izvedele, kje se nahaja, s čimer naj bi ogrozili njega in njegovo družino. Tožnik je namreč predložil članek, ki je bil ... objavljen v A.. Iz tega izhaja, da gre za popravek članka z 29. 9. 2024, skladno z zakonom o medijih. Tožnik izvirnega članka ni predložil, v popravku članka pa je navedeno, da ne držijo navedbe, da prosilec ni uspel na upravnem sodišču, saj je o tem v času objave odločalo višje upravno sodišče. Iz popravka članka izhaja tudi, da ne drži, da je 20. septembra (letnica ni podana) izginil iz sprejemnega centra za prosilce za mednarodno zaščito ter da je odvetniku dolžan približno 600 EUR. Prosilec je namreč 11. 10. 2025 od hrvaškega notranjega ministrstva prejel potrdilo za dostop do trga dela. Njegov delodajalec je 23. 5. 2024 obvestil hrvaško notranje ministrstvo in azilni dom Zagreb o tem, da je prosilec zaradi dela začasno napoten v Zadar, kjer mu bo tudi zagotovljena nastanitev. V članku je še navedeno, da je bil prosilcu dodeljen odvetnik v okviru brezplačne pravne pomoči, strošek 600 EUR pa mora kriti hrvaško notranje ministrstvo. Glede na to, da tožnik izvirnega članka ni predložil, ni povsem jasno, kakšna je bila dejanska vsebina tega članka ter ali je tožnik sodeloval pri njegovi pripravi. Poleg tega je malo verjetno, da bi lahko osebe iz izvorne države tožnika našle prav ta članek, sploh ker je bil zapisan v hrvaškem jeziku. Ne gre spregledati, da je tožnik na osebnem razgovoru izjavil, da mu je odvetnica po objavi prvotnega članka dejala, da bosta poskušala ta članek izkoristiti za to, da bi lahko ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. V primeru, da bi se tožnik zaradi tega članka počutil tako ogroženega, kot trdi, bi s pomočjo odvetnice lahko nemudoma zahteval, da se članek odstrani. Vendar je ga je želel celo izkoristiti za to, da bi lahko ponovno zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. V vsakem primeru popravek članka v nobenem smislu ne naslavlja sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema ali v postopku mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški.

9. Tožnik po oceni toženke na osebnem razgovoru ni navedel dejstev in okoliščin, zaradi katerih njegova vrnitev v Republiko Hrvaško ne bi bila primerna. Zato ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

   Tožba

10. Tožnik zoper odločitev vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Uvodoma kratko povzame vsebino izpodbijanega sklepa. Dalje navaja, da toženka svojo odločitev opira na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 s 7. 6. 2023, a je v sodni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi s tem, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, ki bi povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, najti tudi drugačna stališča. Ta se ujemajo "z omenjeno sodbo Ustavnega sodišča", sodno odločbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zvezi s 3. členom EKČP, in na primer v sodnih odločbah Vrhovnega sodišča I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017 (odst. 17) ter I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 (odst. 13). Do tega se je opredelilo tudi Upravno sodišče v zadevi I U 333/2023. Ocenilo je, da je toženka napačno uporabila drugi pod odstavek člena 3 (2) Uredbe Dublin III. Ta pred(pogoj) je predpisan za uporabo načela medsebojnega zaupanja v primeru Evropskega pripornega naloga, ne pa za uporabo Dublinske uredbe, kajti določilo drugega pod odstavka člena 3 (2) Uredbe Dublin III nima določila, ki bi bilo primerljivo z uvodno izjavo št. 10 Okvirnega sklepa Sveta 2002/584 z dne 13. 6.  2002. Poleg sodbe Upravnega sodišča v zadevi IU 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022, sodbe v zadevi IU 1222/2022 z dne 21. 9. 2022 ter sodbe v zadevi I U 333/2023-4, ki se nanašajo na uporabo Uredbe Dublin III v zvezi s Hrvaško, bi morala toženka upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 (odst. 14), V tej je Ustavo sodišče zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t.i. "sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici".

12. Kot je Upravno sodišče v zadevi I U 333/2023 zapisalo, je ta interpretacija posledica dejstva, da je pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica. Zato sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu ne morejo biti pogoj za to, da tožnik prepreči vrnitev na Hrvaško na podlagi Uredbe Dublin III. Posledično to pomeni, da toženka ni imela podlage, da je od tožnika zahtevala oziroma da je odločitev oprla na argument, da tožnik ni predložil dokazov o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem.

13. Tožnik je mnenja, da se sklepa sploh ne da preveriti, ker ni obrazloženo oziroma toženka sploh ni preverila, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se tožnika ne bi smelo vračati v Republiko Hrvaško. Toženka je zgolj na kratko in sistemsko navedla, da po skrbni in natančni presoji vseh izjav prosilca ugotavlja, da njegove izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v to državo.

14. Tožnik sklene, da gre predvsem za to, da je toženka nepravilno uporabila materialno pravo iz določila drugega pod odstavka 3 (2) Uredbe Dublin III. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

    Odgovor na tožbo

15. Toženka se je v odgovoru na tožbo v bistvenem v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Menila je, da je tožba neutemeljena.

    Dokazni postopek

16. Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo in pogledalo listinske priloge tožnika A 1 do A 2 in priloge toženke B 1. Ni zaslišalo tožnika. Pravilno vabljen na sodišče se vabilu na zaslišanje ni odzval, biti zaslišana pa je pravica in ne dolžnost stranke.

    K sodbi

17. Tožba ni utemeljena.

18. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena EKČP.

19. Po presoji sodišča je izpodbijan sklep pravilen in zakonit. Sodišče se v celoti sklicuje na razloge, ki jih je v njem argumentirano in pravilno pojasnila toženka (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

20. Ne drži, da bi toženka možnost nastanka nečloveškega in ponižujočega ravnanja s tožnikom zaradi predaje v Republiko Hrvaško preverjala zgolj v okviru t.i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Res je Ustavno sodišče v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 pojasnilo, da pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem, prosilci niso omejeni z izpodbijanjem domneve o varnosti držav članic EU zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. A toženka je to upoštevala. V zaključku izpodbijanega sklepa je ugotovila, da je imel tožnik na osebnem razgovoru možnost navesti vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih njegova vrnitev v Republiko Hrvaško ne bi bila primerna, vendar takšnih okoliščin ni navedel. Prav tako ni podal kakšnih konkretnih izjav, ki bi nakazovale, da mu v primeru vrnitve grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Toženka se torej glede tega ni sklicevala na sistemske pomanjkljivosti, marveč je samostojno še presojala nevarnost nastanka nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s tožnikom v primeru predaje. Tožnik se z navedeno argumentacijo ne sooči in ne pove, katera so tista dejstva oz. okoliščine, ki dokazujejo nasprotno.

21. Neutemeljeno je tudi stališče tožnika o obveznosti toženke, da bi morala pridobivati informacije glede stanja prosilcev za azil, ki so vrnjeni v Republiko Hrvaško v dublinskih postopkih. Vrhovno sodišče, ki se naslanja na prakso SEU je v sklepu I Up 37/2024 s 13. 3. 2024 izreklo, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik¹. Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja pa mora, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

22. Tudi po oceni sodišča tožnik okoliščin takšne teže ni predstavil. Kot je ponovilo SEU v nedavni odločitvi v združenih zadevah C‑185/24 in C‑189/24 (Tudmur) z 19. 12. 2024², morajo zatrjevane pomanjkljivosti dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Vse to je toženka tudi pravilno navedla v izpodbijanem sklepu. Ugotovila je, da je imel tožnik na voljo ustrezno namestitev in hrano, čemur tožnik v tožbi sploh ne ugovarja.

23. Tožnik se v tožbi sklicuje še na več odločitev različnih sodišč. Gre za povsem posplošene navedbe, brez vsakršne konkretne povezave z njegovim primerom. Sodišče se do teh argumentov zato ne more izreči oz. jih preizkusiti v okviru predmetne zadeve, kar narekuje sklep o njihovi neutemeljenosti. Na splošni ravni lahko zgolj pojasni, da za enotno sodno prakso skrbi Vrhovno sodišče, zadeva I U 1222/2022 pa ni bila preizkušena na Vrhovnem sodišču. Tožnik se ne more uspešno sklicevati niti na stališče iz sodbe tega sodišča I U 333/2023-22 s 17. 3. 2023. Vrhovno sodišče je s sodbo I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 to sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Pri svoji odločitvi je zavzelo stališče, da je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik v tamkajšnji zadevi v Republiki Hrvaški takega statusa ni imel in je opisoval ravnanje policije v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito. A kot povedano, tožnik vzporednic med navedenima zadevama in svojim položajem ne pojasni.

24. Tudi ne glede zadeve C-578/16 PPU (zadeva C. K. in drugi) z dne 16. 2. 2017, na katero se sklicuje. V tej se je postavilo vprašanje zdravstvenega stanja prosilca, ki je lahko ovira za njegovo predajo državi članici EU (podana mora biti situacija, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen", pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov, nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe v primeru predaje). Na zdravstveno stanje prosilca se nanaša tudi sodna odločba Vrhovnega sodišča I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017. Da bi pri tožniku obstajale tako resne oz. hude zdravstvene težave, ki bi lahko predstavljale oviro za predajo, tožnik v tožbi ne trdi.

25. V zadevi I Up 193/2022 je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo prosilca zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to zavrnilo njegovo tožbo. Pojasnilo je, da je domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, izpodbojna, in da je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pri tem je izpostavilo stališče SEU, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine; SEU je poudarilo, da lahko ti podatki izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Tožnik nima navedb, da bi take odločbe obstajale.

26. Ob povedanem sodišče lahko sklene, da tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, niti okoliščin, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
    -------------------------------
    ¹ Da gre za elemente, ki jih mora predložiti (najprej) tožnik je SEU navedlo tudi v združenih zadevah C‑185/24 in C‑189/24 (Tudmur) z 19. 12. 2024, tč. 39. obrazložitve.
    ² Tč. 37 obrazložitve. SEU se je sklicevalo na sodbo z dne 19. marca 2019, Jawo, C‑163/17, EU:C:2019:218, točke od 90 do 93, in sklep z dne 13. novembra 2019, Hamed in Omar, C‑540/17 in C‑541/17, EU:C:2019:964, točka 39.