UPRS Sklep I U 2068/2025-10

Tožba se zavrže.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Sodišče je dne 11. 12. 2025 prejelo tožbo tožnika zoper izpodbijani sklep, s katerim je tožena stranka zavrgla prošnjo za mednarodno zaščito tožnika (roj. 2. 12. 2001), ker bo predan Avstriji kot odgovorni članici EU za obravnavo njihovih prošenj. V tretji točki izreka je navedeno, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 30. 9. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če prosilci samovoljno zapustijo azilni dom ali njegovo izpostavo.

V tožbi me drugim pravi, da je bil v Avstriji deležen neprimernega odnosa osebja v Azilnem domu in da je tam dobil že dve negativni odločbi. Sklicuje se na ranljivost zaradi psihičnih težav in na diskrecijsko klavzulo iz 17. člena Uredbe 604/2013.

Upravno sodišče je dne 16. 12. 2025 prejelo odgovor tožene stranke na tožbo.

Dne 17. 2. 2026 je sodišče prejelo obvestilo tožene stranke, da je tožnik dne 17. 1. 2026 samovoljno zapustil nastanitvene kapacitete Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov v Ljubljani in se tja ni vrnil. Sodišče je dne 18. 2. 2026 to obvestilo tožene stranke odposlalo pooblaščenki tožnika z rokom 3 dni, da morebiti odgovori na to obvestilo. Pooblaščenka je to informacijo prejela dne 18. 2. 2025 in nanj do 24. 2. 2026 ni odgovorila.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba se zavrže.

Po ustaljeni sodni praksi vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes, ki mora kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.¹ Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1). Vendar v konkretnem primeru sodišče izvaja pravo EU, zato mora v nadaljevanju te obrazložitve Upravno sodišče omenjeno ustaljeno upravno‑sodno prakso umestiti v pravo EU.

Upravno sodišče je v takih zadevah² pravno utemeljitev zavrženja tožbe izpeljalo ob upoštevanju prava EU, in sicer na podlagi Procesne direktive 2013/32/EU,³ ki je uvedla na področju mednarodne zaščite harmonizacijo procesnih pravil na ravni "skupnih" standardov in ne več harmonizacije zgolj na ravni "minimalnih" standardov.

Določilo 78. člena Prečiščene različice Pogodbe o delovanju EU⁴ določa, da Unija oblikuje "skupno politiko o azilu", ki mora biti v skladu z Ženevsko konvencijo z dne 28. julija 1951 in Protokolom z dne 31. januarja 1967 o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija) ter drugimi ustreznimi pogodbami. Ženevska konvencija ne ureja situacije in pravnih posledic, ko prosilec za mednarodno zaščito med postopkom, bodisi med upravnim ali sodnim postopkom, samovoljno zapusti državo in se vanjo ne vrne.

Sekundarno pravo EU pa to vprašanje ureja v določilu, ki ima naslov "Postopek v primeru implicitnega umika prošnje ali odstopa od nje".⁵ Določilo 1. odstavka 28. člena Procesne direktive 2013/32/EU pravi, "kadar obstajajo upravičeni razlogi za domnevo, da je prosilec za azil implicitno umaknil svojo prošnjo za azil ali od nje odstopil, države članice zagotovijo, da organ za presojo sprejme sklep o prekinitvi postopka ali, če na podlagi ustrezne vsebinske preučitve prošnje v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU šteje, da je prošnja neutemeljena, odločbo o zavrnitvi prošnje."

Izraz "prekiniti" v slovenski različici Procesne direktive 2013/32/EU, če bi se ga razumelo v smislu prekinitve postopka po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ni ustrezen, ker je v angleški različici uporabljen izraz "to discontinue", v francoski različici "de clore l'examen" in v italijanski različici "di sospendere l'esame", kar v vseh treh primerih nedvomno pomeni ustaviti obravnavo prošnje (ne pa prekiniti postopek v smislu ZUP). Enako velja za pojem prekinitve v prvem pododstavku člena 28(2) Procesne direktive 2013/32/EU in v zadnjem stavku zadnjega pododstavka člena 28(2) Procesne direktive 2013/32/EU, kjer pa je edino v francoski različici uporabljen pojem "interrompu" (prekinjen).

Vendar pa iz določila prvega pododstavka člena 28(2) Procesne direktive 2013/32/EU nedvomno izhaja, da gre za posebno obliko ustavitve oziroma prekinitve postopka, za katero velja, da "države članice zagotovijo, da je prosilec, ki se ponovno javi pristojnemu organu po izdaji sklepa o prekinitvi postopka iz odstavka 1 tega člena, upravičen zahtevati ponovno uvedbo njegovega postopka ali podati novo prošnjo, za katero se ne uporablja postopek iz členov 40 in 41." Slednji določili urejata primer naknadne prošnje.

Kot posledico domnevnega umika ali odstopa od prošnje je torej evropski zakonodajalec predvidel specifično vrsto prekinitve postopka ali celo kar vsebinsko odločitev zgolj na podlagi domnevnega umika ali odstopa, da prosilec po vsebini ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ne glede na to, kaj je navajal v prošnji. Evropski zakonodajalec v takem primeru niti ne dovoljuje sodne odločitve, ki bi tožbi ugodila.

Slovenski zakonodajalec je v ZMZ-1 sledil tej razlagi sekundarnega prava EU, saj je v določilu 6. odstavka 49. člena ZMZ-1 določil, da organ s sklepom postopek ustavi (ne pa prekine), če se prošnja šteje za umaknjeno. V razmerah, ko je veljal še ZMZ, je Upravno sodišče stalo na stališču, da slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti ponovnega odprtja zadeve, če se prosilec ponovno javi pristojnemu organu, kar ni v skladu z neposredno uporabljivo določbo člena 28(2) Procesne direktive 2013/32/EU. Upravno sodišče je v zvezi s tem v preteklosti navedlo, da mora stranka imeti na voljo obe možnosti: ponovno odprtje zadeve ali pa podati novo prošnjo, za katero se ne uporablja postopek iz 40. in 41. člena Procesne direktive 2013/32/EU, razen če ne gre za primer iz drugega pododstavka člena 28(2) Procesne direktive 2013/32/EU. Ker je evropski zakonodajalec to izrecno in brezpogojno določil v členu 46(1)(b) in (c) Procesne direktive 2013/32/EU, ima prosilec v primeru vrnitve v Slovenijo pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper "zavrnitev ponovne uvedbe postopka obravnavanja prošnje po njegovi prekinitvi v skladu s členoma 27 in 28" in tudi zoper odločbo o nedopustnosti prošnje v skladu s členom 33(2) Procesne direktive 2013/32/EU (naknadna prošnja). V obeh primerih stranko ščiti tudi načelo nevračanja (tretji pododstavek člena 28(2) člena Procesne direktive 2013/32/EU).

Kasneje je slovenski zakonodajalec omenjeno pomanjkljivost ZMZ odpravil z določbo 3. odstavka 50. člena ZMZ-1, po kateri oseba, za katero se šteje, da je prošnjo umaknila,⁶ lahko novo prošnjo za mednarodno zaščito vloži v 9 mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka. Vsaka naslednja prošnja in prošnja, podana po poteku devetmesečnega roka, se obravnava v skladu z določbami tega zakona, ki ureja ponovno prošnjo.

V drugem pododstavku člena 28(1) Procesne direktive 2013/32/EU so navedeni primeri, ko države lahko domnevajo, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo za azil, ali je od nje odstopil. Med temi primeri oziroma okoliščinami je okoliščina (člen 28(1)(b) Procesne direktive 2013/32/EU), da je "prosilec pobegnil ali brez dovoljenja zapustil kraj, kjer je živel ali bil zadržan, ne da bi v razumnem roku sporočil pristojnemu organu, razen če prosilec dokaže, da je bilo to posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati." Primeri okoliščin iz člena 28(1)(a) Procesne direktive 2013/32/EU kažejo, da je evropski zakonodajalec zelo široko uredil možnosti, ko država lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo ali je od nje odstopil. Zato dejstvo, da stranka med postopkom zapusti državo, še bistveno bolj kaže na domnevo o umiku oziroma odstopu, kot pa opustitev sporočila določenih bistvenih informacij za prošnjo ali neudeležba na osebnem razgovoru.

Evropski zakonodajalec je torej samovoljno zapustitev določenega kraja ali pa neizpolnjevanje obveznosti javljanja predvidel kot domnevni umik oziroma odstop od prošnje ne glede na to, ali se je prosilec v državo kasneje vrnil, oziroma ne glede na to, ali se prosilec v času odločanja še nahaja v državi članici.

Okoliščina, da je tožnik zapustil nastanitvene kapacitete tožene stranke in se ni vrnil že več kot en mesec, je v obravnavani zadevi izkazana. Zgoraj navedena interpretacija pravnih določb v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito pa mutatis mutandis velja tudi za postopke v zvezi z Dublinsko uredbo in zahtevkom za ponovno uvedbo postopka mednarodne zaščite.

Brez da bi se Upravno sodišče v tem primeru opredeljevalo do načelne (ne)sprejemljivosti uporabe koncepta svobodne izbire prosilcev za mednarodno zaščito ali beguncev v kontekstu varstva človekovih pravic, ki se uveljavlja na različnih področjih mednarodnega prava beguncev,⁷ Upravno sodišče ne more mimo dejstva, da je pravni koncept svobodne izbire vsebovan tudi v določilu člena 28(1)(b) Procesne direktive 2013/32/EU, ki postavlja pogoj /.../"razen če prosilec dokaže, da je bilo to posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati." To pa je element, ki ni relevanten samo z vidika načela sorazmernosti posega v tožnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva v tem primeru in z vidika sorazmernosti v ožjem pomeni besede v smislu vprašanja, ali je omejitev pravice potrebna in če dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če je potrebna zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih (drugi del člena 52(1) Listine o temeljnih pravicah EU), ampak tudi z vidika predpisanosti posega v pravico tožnikov do učinkovitega sodnega varstva v zakonu (prvi del člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah). Ravno preko omenjenega dela določila člena 28(1)(b) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1⁸ je namreč ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera po mnenju Upravnega sodišča poseg v omenjeno pravico dovolj določno in predvidljivo predpisan z zakonom v smislu člena 46(11) Procesne direktive 2013/32/EU⁹ v zvezi s členom 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah.¹⁰

Če je zgoraj navedena ureditev po pravu EU izrecno predpisana za postopek odločanja pred pristojnim organom na prvi stopnji, sodišče ne vidi pravne podlage, da bi glede na konkretne okoliščine primera za sodni postopek zakonodajalec Republike Slovenije poleg 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z členom 28(1)(b) Procesne direktive 2013/32/EU za primer okoliščin, kot je obravnavani, moral bolj specifično opredeliti pogoje za zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Iz določb Procesne direktive 2013/32/EU celo izhaja, da po pravu EU sodišče v predmetnih okoliščinah niti ne bi moglo izdati sodbe, s katero bi tožbi ugodilo.

Z vidika ravnanja tožnika, ki je bil bolj kot je to običajno za prosilce socialno integriran zaradi njegovega udejstvovanja v športu, in kar je prispevalo k odločitvi o zavrženju tožbe, pa so relevantne konkretne okoliščine, da je tožnik imel pooblaščenko v tem upravnem sporu od dne 9. 12. 2025 naprej in je moral biti o posledicah samovoljne zapustitve Slovenije ustrezno obveščen.

Poleg tega zgolj v dejanskem smislu sodišče sodne presoje po vsebini niti ne more opraviti, ker tožnikov ni več v Sloveniji in jih sodišče oziroma upravni organ v morebitnem ponovnem postopku niti ne more zaslišati.

Nova določba četrtega odstavka 50. člena ZMZ-1 (ZMZ te določbe ni imel) ne more vplivati na zgornjo razlago in uporabo določil glede neobstoja pravnega interesa tožnikov, in da bi sodišče odločalo po vsebini o tej tožbi, kajti okoliščina morebitne vrnitve tožnikov v Slovenijo po enem mesecu od njihovega odhoda je povsem negotova oziroma hipotetična. Pri razlagi in uporabi obravnavanih določb je namreč v zvezi z določbo člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah treba upoštevati tudi legitimen interes učinkovitega vodenja postopka¹¹ oziroma pravice drugih prosilcev za azil, ki še čakajo na vsebinsko odločitev sodišča in niso samovoljno zapustili Slovenije. Tudi po stališču Ustavnega sodišča namreč "osebe, ki iz svoje države pobegnejo zaradi strahu pred preganjanjem, ne smejo nesorazmerno dolgo čakati, da se v azilnem postopku odloči o njihovi usodi. Zato je hiter potek postopka na prvi stopnji, v sodnih postopkih in tudi v postopku z ustavno pritožbo v interesu prosilca za mednarodno zaščito."¹²

To pomeni, da Upravno sodišče v tej zadevi ne šteje, da zapustitev države avtomatično pomeni izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva. Sodišče je zato v konkretnem primeru ob upoštevanju upravičenosti oziroma dopustnosti (sorazmernosti) posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člen 46(3) in (11) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnikov za tožbo zavrglo (6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1), ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi odločitve tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika. Ob tem je Upravno sodišče upoštevalo, da ima glede interpretacije z vidika prava EU določeno avtonomijo, pod pogojem, da interpretacija temelji na metodah razlage prava EU, ker ne gre za sodišče na zadnji stopnji sojenja (drugi pododstavek člena 267(2) PDEU).¹³

Sodišče je zato na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ob upoštevanju določil 46(3) in (11) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah, zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Ker niso izpolnjene procesne predpostavke za nadaljevanje upravnega spora zaradi neizkazanega pravnega interesa tožnika, tudi niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe (peti odstavek 32. člena v zvezi s šesto točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
-------------------------------
¹ Glej na primer sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 63/2021, 21. 4. 2021, 9. točka obrazložitve.
² Glej na primer: I U 1519/2015 z dne 18. 11. 2015 in I U 1622/2015 z dne 16. 12. 2015, I U 1115/2016-10, 3. 8. 2016, I U 943/2016 z dne 19. 10. 2016.
³ Gre za direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), Uradni list EU, L 180/60, 29. 6. 2013, v nadaljevanju Procesna direktiva 2013/32/EU.
⁴ PDEU, Uradni list EU C 38, 30. 3. 2010.
⁵ Določilo 28. člena Procesne direktive 2013/32/EU.
⁶ Po določbi druge alineje 2. odstavka 50. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh ni vrnil v azilni dom.
⁷ Glej na primer sodbe Sodišča EU: FMS in ostali, C-924/19 PPU and C-925/19 PPU, odst. 228-231; Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 92; Ibrahim, C-297/17, odst. 90, 93 in sodbe ESČP v zadevah: Ilias and Ahmed [GC], odst. 217, 221, 223-224, 229, 235, 237; Z.A. and others v. Russia [GC], odst. 138, 154; R.R. and others v. Hungary, 75, 79-83, 90; N.D. N.T v. Spain [GC], odst. 200-201, 231.
⁸ Po tem določilu sodišče tožbo zavrže, če upravni akt očitno ne posega več v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto korist.
⁹ Po tem določilu države članice lahko v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz odstavka 1 ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati.
¹⁰ Po tem določilu kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, mora biti predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.
¹¹ Glej sodbo Sodišča EU v zadevi FO, C-610/23 [Al Nasiria], 9, 3. 7. 2025, odst. 65.
¹² Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-360/09 z dne 3. 12. 2009, odst. 6.
¹³ O tem določilu, kadar se takšno vprašanje postavi kateremu koli sodišču države članice in če to sodišče meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo, "lahko" to vprašanje predloži v odločanje Sodišču EU.