UPRS Sklep I U 555/2025-16

Tožba se zavrže.

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III¹ za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja se bo izvršila kako hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od 29. 1. 2025, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

3. Sodišče je po opravljenih poizvedbah v azilnem domu, v katerem je bil tožnik nastanjen, ugotovilo, da je tožnik: (1) azilni dom zapustil 5. 4. 2025, (2) bil 6. 4. 2025 izpisan iz njihovih nastanitvenih evidenc in (3) se od takrat dalje nahaja neznano kje². O tem je obvestilo obe stranki in ju pozvalo naj se o tem v roku treh dni izjavita, sicer bo sodišče štelo, da tej okoliščini ne nasprotujeta. Tožnikova svetovalka za begunce je sodišče 15. 4. 2025 obvestila, da je po njenih informacijah tožnik azilni dom zapustil le začasno in da se namerava tja v kratkem vrniti ter se udeležiti naroka za glavno obravnavo. S tem je sodišče seznanilo toženo stranko, ki je 17. 4. 2025 navedla, da je tožnik azilni dom zapustil 5. 4. 2025, da se vanj do priprave te vloge ni vrnil ter da ji ni ničesar sporočil.

4. O tožnikovem nahajanju je sodišče 18. 4. 2025 ponovno opravilo poizvedbe v azilnem domu in ugotovilo, da se tožnik ni več vrnil v azilni dom³.

5. Glede na naravo odločitve sodišče ni povzemalo razlogov izpodbijanega sklepa in navedb strank.

6. Tožba ni dovoljena.

7. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

8. V zadevi ni sporno, da je tožnik po izdaji izpodbijanega sklepa 5. 4. 2025 samovoljno zapustil azilni dom in se tja v treh dneh ni vrnil.

9. Iz posameznih določb ZMZ-1 izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje za mednarodno zaščito predvidene določene odločitve procesne narave. Tako se v primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, šteje njegova prošnja za umaknjeno (2. alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1).

10. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.⁴ Pri tem je dodalo, da taka odločitev ni v nasprotju s Procesno direktivo II⁵, saj ta v 11. odstavku 46. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati.⁶ Že sama direktiva torej v 46. členu, ki ureja učinkovito sodno varstvo, predvideva, da lahko države članice štejejo, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo oziroma od njega odstopil in posledično o zadevi ne odločijo meritorno.

11. Prosilci za mednarodno zaščito morajo biti med drugim vedno dosegljivi pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1). Ustavno sodišče je v sklepu Up-3936/07 dne 4. 7. 2008, ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti navedlo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v omenjenem primeru zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo.

12. Tega stališča ne more spremeniti obvestilo tožnikove svetovalke za begunce z dne 15. 4. 2025, da je po njenih informacijah tožnik azilni dom zapustil le začasno in da se namerava tja v kratkem vrniti ter se udeležiti naroka za glavno obravnavo. To obvestilo namreč samo po sebi ne dokazuje ničesar. Na drugi strani pa je tožena stranka 17. 4. 2025 potrdila, da je tožnik 5. 4. 2025 zapustil azilni dom in da njegovo nahajališče po tem datumu ni znano. Tožnikovo samovoljno zapustitev azilnega doma je izkazala s predloženim izpisom iz uradnih evidenc o nastanitvi tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito.

13. Tožnik je 5. 4. 2025 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete azilnega doma in se tja v treh dneh ni vrnil. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

14. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ni presojalo utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.

-------------------------------
¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) - v nadaljevanju Uredba Dublin III.
² Prim. obvestilo azilnega doma na list. št. 13 v sodnem spisu.
³ Prim. Uradni zaznamek z dne 18. 4. 2025 v sodnem spisu.
⁴ Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 161/2022 z dne 22. 8. 2022, I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016, I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.
⁵ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite ( prenovitev; v nadaljevanju Procesna direktiva II)
⁶ Prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.