UPRS Sklep I U 892/2024-11

• Tožba se zavrže.

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka), ter odločila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (5. točka izreka).

2. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in mu prizna status mednarodne zaščite, podredno, da zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

3. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in dodatno dne 21. 2. 2025 sodišče obvestila, da je tožnik dne 12. 11. 2024 zapustil prostore azilnega doma in da ne ve, kjer se tožnik nahaja. Predlagala je, da sodišče postopek ustavi in tožbo zavrže, ker tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora.

4. Sodišče je z navedenim obvestilom z dne 21. 2. 2025 obvestilo tožnika po pooblaščenki z dopisom z dne 21. 2. 2025, ki je bil pooblaščenki vročen dne 3. 3. 2025, in v katerem je sodišče tožnika oziroma pooblaščenko posebej opozorilo, da če se v roku 3 dni ne bo opredelila do vsebine obvestila, bo sodišče štelo, da se z njegovo vsebino strinja. Enako opozorilo je vseboval tudi poziv z dne 3. 3. 2025, ki je bil posredovan še po e-pošti, z rokom do 6. 3. 2025 za odgovor. Na nobenega od pozivov se tožnik oziroma njegova pooblaščenka nista odzvala niti v določenem roku niti do dneva izdaje tega sklepa.

5. Glede na naravo odločitve sodišče ni povzemalo razlogov izpodbijanega sklepa in navedb strank.

6. Tožba ni dovoljena.

7. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

8. Iz posameznih določb Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje za mednarodno zaščito predvidene določene odločitve procesne narave. Tako se v primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, šteje njegova prošnja za umaknjeno (2. alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1).

9. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.¹ Pri tem je dodalo, da taka odločitev ni v nasprotju s Procesno direktivo II², saj ta v 11. odstavku 46. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati.³ Že sama direktiva torej v 46. členu, ki ureja učinkovito sodno varstvo, predvideva, da lahko države članice štejejo, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo oziroma od njega odstopil in posledično o zadevi ne odločijo meritorno.

10. Ob upoštevanju omenjenih izhodišč sodišče ugotavlja, da tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor⁴. Po povedanem je namreč glede na neprerekane navedbe tožene stranke dne 12. 11. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete in se tja v treh dneh niti do 21. 2. 2025 ni vrnil. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.

-------------------------------
¹ Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 161/2022 z dne 22. 8. 2022, I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016, I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.
² Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev; v nadaljevanju Procesna direktiva II).
³ Prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.
⁴ S tem v zvezi glej tudi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012 (7. točka obrazložitve), št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, ter Vrhovnega sodišča I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.