UPRS Sodba I U 117/2026

Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III¹ za to odgovorna država članica (1. in 2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 4. 11. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

V obrazložitvi je toženka uvodoma navedla, da tožnik ni predložil nobenega izvirnika osebnega dokumenta, zaradi česar njegova istovetnost v postopku ni bila nesporno ugotovljena. Dne 22. 10. 2025 je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, po odvzemu prstnih odtisov je toženka ugotovila, da ga je v Centralni sistem EURODAC kot prosilca 11. 10. 2022 vnesla Republika Hrvaška (v nadaljevanju Hrvaška), 19. 10. 2022 Zvezna republika Nemčija in 12. 6. 2025 Republika Slovenija (v nadaljevanju Slovenija). Pristojnim hrvaškim organom je v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III 27. 10. 2025 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika kot prosilca in 4. 11. 2025 prejela odgovor, da Hrvaška na podlagi točke (d) člena 18(1) te uredbe sprejema odgovornost za obravnavano njegove prošnje.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik v Sloveniji predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je toženka 22. 8. 2025 zavrnila s sklepom št. 2142-2029/2025/12 (v nadaljevanju sklep z 22. 8. 2025). Zoper ta sklep je tožnik vložil tožbo, ki jo je naslovno sodišče zavrnilo s sodbo I U 1537/2025 s 17. 9. 2025. Tožnik je bil nato 18. 9. 2025 ob 8.00 uri predan pristojnim hrvaškim organom in se isti dan zvečer ob 20.00 uri vrnil nazaj v Slovenijo.

Toženka ga je seznanila s potekom dublinskega postopka in v prisotnosti tolmača za francoski jezik 12. 11. 2025 z njim opravila osebni razgovor. Iz povzetka njegovih izjav na tem razgovoru izhaja, da se na Hrvaško ne želi vrniti iz razlogov, ki jih je navajal v prejšnjem postopku. Hrvaški organi so zavrnili njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, zato se boji, da ga čaka deportacija v izvorno državo. Povedal je, da je 18. 9. 2025 v hrvaškem azilnem domu ostal štiri ure, tam so ga registrirali in fotografirali. Prejel je začasno kartico, z njo zapustil azilni dom in sedel na avtobus proti Sloveniji. Tu obiskuje psihologinjo, saj ima duševne težave, pesti ga tudi nespečnost.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da si prosilec sam ne more izbrati države članice, ki bo obravnavala njegovo prošnjo. Glede na določbe Uredbe Dublin III mora prošnjo obravnavati le tista država članica, ki je za to pristojna glede na merila iz poglavja III te uredbe, v konkretnem primeru je to Hrvaška.

Toženka je ugotovila, da se tožnik v času, ko je imel na Hrvaškem status prosilca, nikakor ni znašel v hudem materialnem pomanjkanju. Hrvaški organi so ga po predaji v razumnem času registrirali in nastanili v azilnem domu. Ni dvoma, da bi ustrezno poskrbeli tudi za higienske razmere in prehrano, če nastanitvenih kapacitet ne bi zapustil kakor hitro jih je lahko. Okoliščina, da je bila na Hrvaškem njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, ni sistemska pomanjkljivost, ki bi ovirala njegovo predajo tej državi. Prav tako se kot takšna pomanjkljivost ne šteje postopek vrnitve v izvorno državo, če je ta izveden zakonito in skladno z načelom o nevračanju. Hrvaška spoštuje veljavni pravni red in načelo nevračanja. To dokazuje tudi njeno ravnanje, ko je tožnika ob predaji obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito in ne kot tujca.

Do tožnikovih očitkov o ravnanju, ki naj bi ga bil deležen tekom prvega bivanja na Hrvaškem, se je toženka opredelila že v sklepu z 22. 8. 2025. Sodna odločitev o tem je že pravnomočna, zato toženka na te trditve ni ponovno odgovarjala.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnika na osebnem razgovoru pozvala, naj ji v zvezi z zatrjevanimi zdravstvenimi težavami posreduje izvide, vendar tega do izdaje tega akta ni storil. Glede na to je ocenila, da teh težav ni izkazal in sklenila, da nima resnega bolezenskega stanja, zaradi katerega bi predaja povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja.

Po presoji vseh tožnikovih izjav ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo po predaji kot prosilec na Hrvaškem deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Upoštevala je tudi, da je Hrvaška prevzela odgovornost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Sklenila je, da ga bo predala tej državi, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla.

Tožba

Zoper izpodbijani sklep tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep in obravnava njegovo prošnjo za mednarodno zaščito oziroma podredno, da po odpravi izpodbijanega akta zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Navaja, da bi se toženka morala ponovno vsebinsko opredeliti do njegovih očitkov o ravnanju hrvaških organov v času prvotnega postopka, saj so ti očitki del njegove trditvene podlage. Tega ni storila in se ni izrekla o vseh dokazih, zato je bistveno kršila pravila postopka. Tožnik se sklicuje na zapisnik osebnega razgovora, ko je povedal, da so ga hrvaški organi maltretirali, ga obtoževali, da krade po trgovinah, mu porivali roke v zadnjico, mu praktično prepovedali vstop v azilni center, razveljavili kartico za vstop in ga poslali na policijo po nekakšen dokument. Takšno ravnanje hrvaških organov po tožnikovem mnenju de facto predstavlja neke vrste "pushback", ki se sicer izvaja brez uporabe sile, a s prepričevanjem. Meni, da mu je Hrvaška odpovedala vso gostoljubnost in podporo. Včasih so hrvaški organi izvajali klasične "pushbacke" (sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča v Braunschweigu je 8. 5. 2023, v zadevi 2 A 269/22), zdaj pa prosilcu za mednarodno zaščito enostavno odvzamejo pravico do bivališča in prehrane v upanju, da bo sam odšel iz države.

Odgovor na tožbo

Toženka se sklicuje na ugotovitve in razloge izpodbijanega sklepa ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Dodano se sklicuje na ustaljeno prakso naslovnega sodišča, ki je v sodbah I U 1207/2024-24 z 9. 7. 2024 (14. točka obrazložitve), I U 1208/2024-12 s 24. 6. 2024 (18. točka obrazložitve), I U 1260/2024-16 s 5. 9 2024 (26. točka obrazložitve), torej v primerih, ko so se tožniki po predaji vrnili v Slovenijo, zavrnilo ponovno presojo utemeljenosti tistih navedb, ki so se nanašale na obdobje pred njihovo predajo Hrvaški.

Dokazovanje

Na naroku za glavno obravnavo je sodišče pregledalo listine priloženega upravnega spisa, in dokazno listino, ki je v sodnem spisu označena kot priloga A2. Vse te listine je v soglasju s strankama štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

Presoja tožbe

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora je sklep o drugi predaji tožnika Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici. O pravilnosti in zakonitosti njegove prve predaje je to sodišče že odločalo. S sodbo I U 1537/2025 z dne 17. 9. 2025 (ki je del priloženega upravnega spisa) je pritrdilo sklepu toženke, da se ga preda Hrvaški. Ta sodba je v celoti postala pravnomočna 11. 10. 2025.

Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

V členu 3(1) Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

Sodišče ugotavlja, da ni sporno, da je Hrvaška predhodno že obravnavala in zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito ter da je 4. 11. 2025 potrdila svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje, ki jo je ta kasneje vložil v Sloveniji. To vzpostavlja položaj iz točke (d) člena 18(1) Uredbe Dublin III², v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika in ga na podlagi zadnjega pododstavka drugega odstavka istega člena³ tudi obravnavati. S tem bodo spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom EU pa niso v pristojnosti naslovnega sodišča.

Bistveno v tej zadevi je vprašanje ali so ob upoštevanju člena 3 Uredbe Dublin III podani utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo tožnik kot prosilec ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in ali so tam sistemske pomanjkljivosti. Povedano drugače, sodišče mora ugotoviti ali so podane ovire, ki preprečujejo tožnikovo predajo omenjeni državi.

Uredba Dublin III v členu 3(2)(2) določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv⁴, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje⁵. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.⁶

Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče EU (v nadaljevanju SEU) kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov⁷.

Za odločitev v tej zadevi so bistvene naslednje neprerekane okoliščine: Tožnik je bil na podlagi pravnomočne sodbe naslovnega sodišča I U 1537/2025 18. 9. 2025 ob 8.00 uri predan Hrvaški, istega dne ob 20.00 uri pa se je vrnil nazaj v Slovenijo. Po predaji je torej na Hrvaškem preživel približno 12 ur. Na osebnem razgovoru 12. 11. 2025 je povedal, da so ga hrvaški organi tega dne odvedli v azilni dom, ga registrirali, fotografirali in mu izročili začasno kartico, s katero je le štiri ure kasneje zapustil hrvaške nastanitvene kapacitete, zatem pa še državo. Iz njegovih izjav ne izhaja, da bi v tem času 12 ur z njim kdorkoli nepravilno ali nezakonito ravnal.

Neutemeljen je tožbeni ugovor o bistvenih kršitvah pravil postopka. Tožnik meni, da bi se morala toženka ponovno vsebinsko opredeliti do tožnikovih očitkov o ravnanju hrvaških organov v času prvotnega postopka, ker da so ti očitki del njegove trditvene podlage. V zvezi s tem se tožnik sklicuje na zapisnik osebnega razgovora, ko je povedal, da so ga hrvaški organi maltretirali, ga obtoževali, da krade po trgovinah, mu praktično prepovedali vstop v azilni center, razveljavili kartico za vstop in ga poslali na policijo po nekakšen dokument. Do teh okoliščin sta se toženka (prim. npr. 6. do 8. točko obrazložitve sodbe I U 1537/2025) in sodišče (prim. npr. 41, 44. in 50. točko obrazložitve sodbe I U 1537/2025) že opredelila v prejšnjem postopku, sodna odločitev o tem je pravnomočna, zato se sodišče o tem ne bo ponovno izreklo.

Sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe (prvi odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Navedeno načelo pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) obsega tudi dejansko stanje oziroma dejansko podlago sodbe, kot to izhaja iz sodne prakse, in sicer da se obseg pravnomočnosti sodbe presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Glede (časovnega) obsega relevantnega dejanskega stanja je zato neutemeljen tožbeni ugovor, da naj se upošteva tudi tisto, ki je bilo predmet presoje v zadevi I U 1537/2025. Iz pravne teorije med drugim izhaja, da so v novem postopku izključene vse navedbe, katerih cilj je drugačna presoja procesnega gradiva iz prejšnjega postopka, niso pa izključene navedbe, ki niso v zvezi s procesnim gradivom iz prvega postopka, čeprav bi jih lahko navedli že takrat.⁸ Da bi šlo za tak drugi opisani sklop dejstev, iz tožbe ne izhaja, saj tožnik le pavšalno navaja, da bi morala toženka ponovno pretehtati te njegove izjave, ker so del njegove trditvene podlage. Toženka in sodišče lahko sedaj ugotavljata le dejansko stanje v časovnem okvirju 12 ur, ki jih je tožnik dne 18. 9. 2025 po predaji ponovno preživel na Hrvaškem.

Prav tako ni mogoče pritrditi pavšalni tožnikovi trditvi, da naj bi toženka bistveno kršila pravila postopka, ker se ni izrekla o vseh dokazih. Katere dokaze ima tožnik v mislih, ni navedel niti v tožbi niti na naroku za glavno obravnavo, zato se lahko ta ugovor lahko le splošno zavrne. Tožniku je bila v predhodnem upravnem postopku že zagotovljena podrobna in natančna (sodna) presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

Tožnik je na osebnem razgovoru 12. 11. 2025 izjavil, da so mu na Hrvaškem zavrnili prošnjo za mednarodno zaščito, da je negativno odločitev potrdilo tudi sodišče in da ga je strah, da ga bodo deportirali v izvorno državo. Sodišče lahko razume tožnikov strah, vendar pa to ne more biti razlog, da se tožnika ne preda Hrvaški, ki je skladno z določbo točke (d) člena 18(1) Uredbe Dublin III odgovorna za obravnavo njegove prošnje in je to odgovornost 4. 11. 2025 tudi izrecno sprejela.

V sodbi I U 1537/2025 je sodišče v 47. točki obrazložitve pojasnilo, da imajo države po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami, ki pa je omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment).⁹ ESČP je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je prepovedana odstranitev, izgon ali izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.¹⁰ Glede na navedeno se bo postopek vrnitve v izvorno državo, ko tožnik na Hrvaškem ne bo več imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, vodil po predpisanih pravilih. To pomeni, da bo tožnik upravičen do sodnega varstva, če bi vrnitev kršila načelo nevračanja, ki ga mora spoštovati tudi Hrvaška.

Tožnik meni, da ravnanje hrvaških organov pred predajo de facto predstavlja neke vrste "perifiden push-back", ki se sicer izvaja brez uporabe sile, a s prepričevanjem. O tem, da tožnik po predaji na Hrvaškem ne bo izpostavljen prisilni vrnitvi oziroma t.i "push-backu" v izvorno državo brez zakonitega postopka in spoštovanju načela nevračanja, se je naslovno sodišče že izreklo v 42. in 44. točki pravnomočne sodbe I U 1537/2025, zato teh razlogov na tem mestu ne bo ponavljalo. Lahko pa ugotovi, da tožnik 18. 9. 2025, ko je bil na Hrvaškem 12 ur, ni bil žrtev "perfidnega pushbacka". Tega dne so ga pristojni hrvaški organi odpeljali v azilni dom, ki pa ga je po štirih urah samovoljno zapustil in odšel nazaj v Slovenijo.

Tožnik je na naroku za glavno obravnavo navedel, da se v Sloveniji že ves čas zdravi pri psihiatru, da je to povedal tudi na osebnem razgovoru, ker pa v zvezi s tem ni predložil nobene medicinske dokumentacije, toženka tega ni upoštevala. Sodišče je tožnika seznanilo, da te njegove trditve ne držijo. Kot izhaja iz zapisnika o tem razgovoru tožnik v Sloveniji ne obiskuje psihiatra, temveč psihologa, njegovo pomoč pa naj bi poiskal zaradi nespečnosti in duševnih težav. S kakšnimi duševnimi težavami se sooča, tožnik ni povedal, prav tako pa ni predložil nobenih listinskih dokazov, s katerimi bi izkazal te trditve (npr. zdravniško dokumentacijo). Sodišče zato ugotavlja, da tožnik z nedokazanimi in posplošenimi trditvami glede svojega zdravstvenega stanja ni izkazal svojih drugih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU.

Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev toženke pravilna, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.
-------------------------------
¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).
² Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeme državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.
³ Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(d), v katerih je bila prošnja zavrnjena le na prvi stopnji, odgovorna država članica zagotovi, da zadevna oseba ima ali je imela možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46 Direktive 2013/32/EU.
⁴ V tem smislu Sodišče EU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka obrazložitve).
⁵ Sodba Sodišča EU C-411/10 z dne 21. 12. 2011 (88. točka obrazložitve).
⁶ Prav tam, 94. točka obrazložitve.
⁷ Glej npr. sodbe SEU v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.
⁸ Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi I Up 225/2024 s 17. 9. 2024 (6. točka obrazložitve).
⁹ Odločba Ustavnega sodišča U-I-59/17-27 z dne 18. 9. 2019 (26. točka obrazložitve).
¹⁰ Prav tam.