UPRS Sodba I U 280/2026-21

Z izpodbijanim sklepom je toženka upravni zadevi tožnikov, zakoncev, združila v en postopek. Na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. istega člena je zavrgla njuno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija njune prošnje ne bo obravnavala. Republiki Hrvaški bosta predana najkasneje v šestih mesecih od 29. 12. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilca samovoljno zapustita azilni dom ali njegovo izpostavo. Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da sta tožnika 9. 12. 2025 v Republiki Sloveniji drugič vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Oba sta svojo istovetnost izkazala z veljavnima potnima listoma Ljudske republike Kitajske. V Republiki Sloveniji sta prošnji za priznanje mednarodne zaščite prvič vložila dne 4. 7. 2025. Ker je bilo ugotovljeno, da je skladno z Uredbo (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III) za njuni prošnji odgovorna Republika Hrvaška, sta bili prošnji zavrženi s sklepom pristojnega organa št. 2142-2037/2025/16 (1221-03) z 2. 10. 2025. Zoper odločitev sta vložila tožbo v upravnem sporu, naslovno sodišče pa je njuno tožbo zavrglo s sklepom I U 1784/2025-13 s 5. 1. 2026. V Republiko Hrvaško sta bila predana 27. 11. 2025, a sta se 30. 11. 2025 vrnila v Republiko Slovenijo in ponovno vložila prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

Ob drugi podaji prošnje je pristojni organ na podlagi prstnih odtisov tožnikov iz Centralne evidence EURODAC pridobil podatek, da sta bila v evidenco vnesena kot prosilca za mednarodno zaščito 26. 6. 2025 v Republiki Hrvaški. Zato je pristojnemu organu Republike Hrvaške 11. 12. 2025 v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilcev. Dne 29. 12. 2025 je prejel odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilcev.

Z obema tožnikoma je bil opravljen osebni razgovor. Tožnik je na njem povedal, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti. Tam se ne počuti varnega, saj so bili hrvaški policisti zelo agresivni in nestrpni. Razmere v hrvaškem azilnem domu so zelo slabe. Higiena je slaba, zasebnosti ni. Povedal je, da v dosedanjih postopkih v Republiki Hrvaški ni bilo poskrbljeno niti za osnovne pravice kot sta prevajanje in pravna pomoč. Po predaji Republiki Hrvaški se je v azilnem domu nahajal en dan, nato pa je skupaj z ženo odšel proti Republiki Sloveniji. V azilnem domu sta z ženo pojedla dva obroka. Zajtrk je bil skromen. Zaradi stenic sta z ženo prosila za zdravniško oskrbo, a je nista prejela. Posebnih težav z uradnimi osebami v azilnem domu nista imela. Motila ju je slaba higiena in to, da so razni ljudje vstopali v sobe. Ker se nista počutila varno, sta zapustila Republiko Hrvaško.

Tudi tožnica se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško. Tam ni imela niti prevajalca v postopku, prav tako ni imela pravne pomoči in zdravniške oskrbe. Ni želela zaprositi za mednarodno zaščito. Prejela ni nobenih pojasnil. V odvzem prstnih odtisov so jo prisilili. Že ko je bila prvič obravnavana s strani hrvaških policistov, so se ti do nje obnašali nesramno in neprimerno. Tako je bilo tudi po predaji Republiki Hrvaški. Ko so ji iz žepov in torb jemali osebne predmete, so bili nestrpni in agresivni. Če si bil prepočasen, so te brcnili. Ko je bila vrnjena v Republiko Hrvaško, so bile razmere v azilnem domu zelo slabe. Zaradi stenic je imela srbečico na koži, prosila je za obisk zdravnika in za pravno pomoč, a so jo zavrnili. V azilni dom v Republiki Hrvaški sta prispela popoldne. Nista prejela kosila. Kasneje sta prejela večerjo. Zajtrk, ki sta ga dobila naslednji dan, je bil skromen. Dobili so le par kosov kruha. Tisti dan sta jedla samo kosilo, večerje ni bilo. Naslednji dan sta odšla do avtobusne postaje, kjer sta prespala in se nato odpravila proti Republiki Sloveniji. Posebnih težav z uradnimi osebami v azilnem domu sicer ni imela. Ob prihodu v azilni dom je prejela samo zelo osnovne potrebščine. Zaman je prosila za brisačo in natikače. Kopalnica je bila zelo umazana. Straniščna školjka ni delovala. Veliko je bilo žuželk. Odločila se je, da bo počistila kopalnico, vendar so se žuželke kmalu za tem spet pojavile. Poleg tega v azilnem domu ni bilo zasebnosti. Razni ljudje so trkali na vrata in vstopali v sobo. Ključev namreč nista imela. Povedala je še, da ko je prišla na policijsko postajo v Republiki Hrvaški, so jo za dlje časa priprli v enem prostoru. Od nje so zahtevali nek papir. Niso se razumeli, zato so ponovno postali nesramni. Eden od policistov je brcnil v njen potovalni kovček.

Toženka najprej pojasnjuje, da si prosilca ne moreta sama izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njunih prošenj, temveč odgovorno državo članico določajo merila v veljavnih predpisih. Skladno z Uredbo Dublin III mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna.

Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 s 7. 6. 2023, je to že večkrat pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem pa ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Toženka opozarja, da se tožnika nahajata v postopku mednarodne zaščite, ki je namenjen osebam, ki to dejansko potrebujejo in ni namenjen temu, da si prosilci lažje urejajo delo in ekonomski položaj.

Glede navedb o slabi izkušnji tožnikov s policijo ob predaji Republiki Hrvaški, pri čemer tožnika v azilnem domu takih težav nista imela, se toženka sklicuje sodbo tega sodišča I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022. Iz te izhaja, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, bistvenega pomena to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je oseba imela status prosilca za mednarodno zaščito. Sodišče nadalje izpostavlja, da četudi je bilo v zadevi ravnanje hrvaške policije neprimerno, po mnenju sodišča ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka. Podobno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 155/2023 z 21. 6. 2023, ki v 12. točki obrazložitve navaja, da je po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Po mnenju toženke izjave tožnikov o ravnanju policije tako ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njima nečloveško ali poniževalno ravnali. V tem primeru bo šlo za postopek mednarodne zaščite in ne za policijski postopek.

Glede skromnih obrokov hrane v azilnem domu toženka pojasnjuje, da je pri tako velikem številu nastanjenih oseb nemogoče ustreči preferencam vseh nastanjenih oseb. Zagotovo pa jima je bila prehrana omogočena. Enako velja za osebne potrebščine. Tožnica je namreč izpostavila, da je prejela zgolj osnovne potrebščine, ko pa je prosila za brisačo in natikače, so jo zavrnili. Toženka pojasnjuje, da se je treba pri tako velikem številu nastanjenih oseb najprej osredotočiti na zagotavljanje osnovnih potrebščin, ki so bile tožnikoma zagotovljene. Tožnika sta se v hrvaškem azilnem domu nahajala izredno malo časa. Povsem razumljivo je torej, da je bilo takoj ob prihodu poskrbljeno za osnovne potrebe, kasneje pa bi se lahko naslovilo tudi ostale potrebe in želje, skladno s kapacitetami azilnega doma. Prav tako bi lahko tožnika glede na težave z zasebnostjo, socialno službo prosila za drugo sobo ali pa vsaj za ključ, s katerim bi lahko sobo zaklenila.

Tožnika sta problematizirala tudi čistočo in stanje inventarja v hrvaškem azilnem domu. Toženka znova izpostavlja, da je bila tožnica v Republiki Hrvaški zelo kratek čas. Povsem nerazumno je pričakovati, da bi zato lahko takoj dobila zdravniško obravnavo zaradi ne nujnih zdravstvenih težav. Da njeno zdravstveno stanje ni bilo urgentno, dodatno izkazuje tudi dejstvo, da je samostojno zapustila Republiko Hrvaško. Stenice so žal pogost pojav v tovrstnih nastanitvenih kapacitetah, ki se v več državah članicah srečujejo s izredno povečanim številom prosilcev. Za čistočo v sobah in stanje inventarja pa so v veliki meri odgovorni prav prosilci sami.

Glede navedb tožnikov, da sta prstne odtise morala oddati, toženka pojasnjuje, da Uredba (EU) 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno uporabljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev), v prvem odstavku 14. člena določa, da vsaka država članica nemudoma vzame prstne odtise vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj. Odvzem prstnih odtisov je bil torej obvezen, poleg tega pa sta se prosilca na ozemlju Republike Hrvaške nahajala ilegalno.

Tožnica je problematizirala tudi dejstvo, da je v Republiki Hrvaški zaprosila za pravno pomoč, a je ni dobila. To samo po sebi ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite, saj tudi v Republiki Sloveniji pristojni organ ni tisti, ki je dolžan zagotoviti prosilcem pravno pomoč v upravnem postopku.

Toženka po skrbni in natančni presoji vseh izjav tožnikov ugotavlja, da izjave, ki sta jih podala na osebnem razgovoru, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnika v dublinskem postopku ne bi mogla biti vrnjena v Republiko Hrvaško. Zaključiti tudi ni mogoče, da obstajajo na njuni strani utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale njuno predajo Republiki Hrvaški. Tudi ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bosta v konkretnem primeru ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Toženka šteje, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir.

Tožba

Tožnika sta zoper odločitev toženke vložila tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe. Predlog za izdajo začasne odredbe sta zatem umaknila, sodišče je postopek glede tega ustavilo s sklepom z dne 20. 2. 2026.

Tožnika uvodoma povzameta vsebino izpodbijanega sklepa in prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III. Navajata, da Republika Hrvaška zanju ne predstavlja države članice, ki bi bila primerna za vrnitev v smislu določb Uredbe Dublin III. Izpostavita, da je v okviru presoje, ali je država članica, v katero naj bi se prosilca vrnilo, primerna v smislu drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, pomembno vprašanje, ali ima prosilec v državi omogočen dostop do učinkovitega azilnega postopka in s tem povezane neodvisne odločitve o zaščiti in begunskem statusu, to je do okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja.¹ Države imajo po ustaljenem mednarodnem pravu sicer res pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami, vendar je suverenost države omejena z dolžnostjo, da ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti posameznika državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment oziroma načelo nevračanja). Varstvo v primeru odstranitve, izgona ali izročitve zagotavljajo 18. člen Ustave RS, 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), prvi odstavek 33. člena Konvencije o statusu beguncev in Protokola o statusu beguncev (v nadaljevanju Ženevska konvencija) ter drugi odstavek 19. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Toženka bi morala celovito presojati, ali je Republika Hrvaška država, v katero se tožnika lahko preda. Tega ni storila oz. je njena presoja vsebinsko neustrezna in napačna.

Tožnika zatrjujeta, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. V okviru prošnje za mednarodno zaščito in osebnega razgovora sta namreč navedla: (1) da na Hrvaškem nikoli nista zaprosila za mednarodno zaščito, temveč sta bila zgolj prisiljena v podajo prstnih odtisov, brez prisotnosti tolmača in pojasnil, (2) da so jima policisti na Hrvaškem dali za podpisati neke papirje, brez da bi jima povedali kaj podpisujeta, ali jima omogočili prevod listin, (3) da jima v nobeni točki postopka na Hrvaškem ni bilo ponujeno prevajanje v jezik, ki bi ga razumela, ali pravna pomoč, (4) da jima je bila v azilnem domu na Hrvaškem na izrecno prošnjo zavrnjena zdravniška pomoč, ki sta jo potrebovala zaradi stenic, (5) da je v azilnem domu na Hrvaškem zelo slaba higiena, zaradi česar sta tudi dobila stenice, (6) da jima v azilnem domu na Hrvaškem ni bila omogočena zasebnost, saj so razni ljudje kar vstopali v sobe, (7) da so se hrvaški policisti obnašali nesramno, neprimerno, nestrpno in agresivno, in so ju, ko so jima jemali osebne predmete, kar brcnili, (8) da jima v azilnem domu na Hrvaškem niso bile omogočene osnovne potrebščine, npr. brisače in (9) da se na Hrvaškem nista počutila varno. Brez dvoma te okoliščine predstavljajo sistemske pomanjkljivosti z zvezi z azilnim postopkom in v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Presoja toženke, da ne gre za okoliščine zaradi katerih tožnika ne bi mogla biti vrnjena na Hrvaško, so tako popolnoma neresnične, izpodbijani sklep pa nepravilen in nezakonit.

Direktiva 2013/33/EUR Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v 17. členu izrecno določa, da so dolžne države članice zagotoviti, da so prosilcem ob podaji prošnje za mednarodno zaščito na voljo materialni pogoji za sprejem. Ti morajo omogočati ustrezen življenjski standard prosilcev, ki zagotavlja njihovo eksistenco ter varuje njihovo fizično in duševno zdravje, kar izrecno skladno s členom 18 in 19. navedene direktive vključuje tudi nastanitev prosilca, ki zagotavlja ustrezen življenjski standard in zdravstveno oskrbo. Točka 3. drugega odstavka 18. člena izrecno določa, da so dolžne države članice v zvezi s prostori in nastanitvenimi centru upoštevati posebna vprašanja, povezana s spolom in starostjo, ter položaj ranljivih oseb.

Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 146/2024 z dne 28. 6. 2024 zavzelo stališče, da kadar sodišče ugotovi, da v drugi državi članici prihaja do kršitev teh minimalnih standardov, mora opraviti presojo njihove resnosti. Če pomanjkljivosti dosegajo posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine zadeve, lahko vzbudijo dvom, da bodo tožniki med predajo ali po njej izpostavljeni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Po mnenju tožnikov gre v predmetni zadevi za pomanjkljivosti, ki so resne do take mere, da bosta v primeru predaje izpostavljena nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Izpodbijani sklep je posledično nepravilen in nezakonit.

Njune navedbe podpirajo tudi objektivne informacije o razmerah na Hrvaškem. Poleg že predloženih poročil o situaciji na Hrvaškem, prilagata še poročilo Centra za Mirovne študije v Zagrebu z dne 12. 12. 2024. Iz tega izhaja: "Poleg tega sta na Hrvaškem samo dva Sprejemna centra za prosilce za mednarodno zaščito, in sicer v Zagrebu in Kutini. Uradna skupna sprejemna kapaciteta teh dveh centrov je le 740 mest. Hkrati je bilo v prvih 9 mesecih leta 2024 vrnjenih 1157 oseb po Dublinski uredbi, 20.532 oseb pa je zaprosilo za mednarodno zaščito. Odlok o bivanju v sprejemnem centru za tujce določa, da mora vsaka soba zagotavljati 4 m2 na osebo in imeti dostop do dnevne svetlobe. Vsaka oseba mora imeti posteljo z dovolj prostora in ločenostjo med posteljami in dovolj prostora za shranjevanje osebnih stvari. Moški in ženske morajo biti nameščeni ločeno. V resnici, da bi namestili na tisoče ljudi v centrih, ki so bili najprej načrtovani za 740 ljudi, so septembra 2023 v vse razpoložljive prostore, na tla in na hodnike postavili vzmetnice, moški in ženske pa niso nameščeni ločeno in higienski pogoji so popolnoma neustrezni."

V celoti so neutemeljene tudi navedbe toženke, da naj bi imela na Hrvaškem slabe izkušnje samo s policisti, ne pa z uradnimi osebami Ministrstva za notranje zadeve, v posledici česar naj bi bila obravnavana zgolj kot tujca in ne kot prosilca za azil. To ne drži, navajala sta tudi pomanjkljivosti materialnih pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v času, ko sta bila na podlagi Uredbe Dublin III vrnjena na Hrvaško kot prosilca za azil. Tako nikakor ne drži, da bi bila na Hrvaškem obravnavana zgolj kot tujca, in ne kot prosilca za azil.

Stališče toženke, da je treba strogo ločevati policijski postopek in postopek mednarodne zaščite na Hrvaškem, je v vsakem primeru neutemeljeno in meji celo na sprenevedanje. Tudi policija je namreč del sistema Ministrstva za notranje zadeve na Hrvaškem, pri čemer je tudi policija pooblaščena za izvajanje nadzora oseb, ki so prosilci za azil. Torej tudi v primeru, da je prosilec vrnjen v okviru dublinskega postopka. Tako ne drži, da v primeru vrnitve na Hrvaško, tožnika ne bi bila več izpostavljena ravnanju hrvaške policije. Glede na številna poročila o ravnanju hrvaške policije, pri čemer Republika Hrvaška očitno ne sprejema ustreznih ukrepov, ki bi ravnanje policije preprečevala, nakazujejo na sistemske pomanjkljivosti celotnega hrvaškega sistema ravnanja s tujci in prosilci za azil. Ta sistem je med seboj tesno prepleten, in ga ni mogoče strogo ločiti na policijski postopek in postopek mednarodne zaščite. Številna poročila namreč poročajo prav o onemogočanju možnosti dostopa do azilnega postopka s strani hrvaških državnih organov, kar predstavlja celo bolj pomemben element postopka mednarodne zaščite kot policijskega postopka. Prav procesna garancija glede dostopa tujcev do azilnega postopka prestavlja bistven sestavni del Skupnega evropskega azilnega sistema (18. člen Listine EU). To pomeni, da preprečevanje dostopa do azilnega postopka brez dvoma predstavlja sistemsko pomanjkljivost postopka mednarodne zaščite, dodatno pa tako ravnanje predstavlja tudi nevarnost verižnega vračanja v državo, v kateri obstaja resna nevarnost, da bo prosilec podvržen nečloveškemu ravnanju.

Tožnika sta zato mnenja, da je toženka napačno uporabila materialno pravo, posledično pa je izpodbijan sklep nepravilen in nezakonit.

Sodišču predlagata, da primarno tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njunima prošnjama za priznanje mednarodne zaščite v celoti ugodi, podredno pa tožbi ugodi, sklep odpravi in vrne toženki v ponovno obravnavo.

Odgovor na tožbo

Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Menila je, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena.

Dokazni postopek

Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-/2307/2025, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo in pogledalo listinske priloge tožnika A 1 do A 12. Zaslišalo je tožnika.

K sodbi

Tožba ni utemeljena.

V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena EKČP.

Sodišče sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v izpodbijanem sklepu. Glede tožbenih trditev pojasnjuje, kot sledi v nadaljevanju.

Na navedbe, da tožnika na Hrvaškem nikoli nista zaprosila za mednarodno zaščito, temveč sta bila zgolj prisiljena v podajo prstnih odtisov, brez prisotnosti tolmača in pojasnil, sodišče ne bo odgovarjalo. Kot izhaja iz upravnega spisa, so bile te že predmet presoje in je bilo o njih odločeno s sklepom toženke št. 2142-2037/2025/16 (1221-03) z dne 2. 10. 2025, s katerim je bila njuna prva prošnja za mednarodno zaščito zavržena. Sklep je postal pravnomočen (naslovno sodišče je s sklepom I U 1784/2025-13 z dne 5. 1. 2026, ki je postal pravnomočen dne 23. 1. 2026, tožbo zoper navedeni sklep zavrglo). Njihova ponovna presoja že zato ni več dopustna. Ne glede na povedano, so razlogi toženke o tem pravilni in jasno obrazloženi.

Glede zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti ter nevarnosti ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja, se toženka prav tako pravilno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023. Sodišče poudarja, da morajo biti okoliščine, ki kažejo na prve ali/in druge, visoke resnosti oz. take narave, da predstavljajo resnično nevarnost za položaj prosilca po predaji. Tako je ESČP v sodbi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji ugotovilo kršitev 3. člena EKČP v primeru, ko je pritožnik mesece živel v skrajni revščini, brez možnosti poskrbeti za svoje najbolj osnovne potrebe, kot so hrana, higiena in bivališče, skratka v razmerah hudega pomanjkanja najbolj eksistencialnih dobrin, in brez možnosti, da se njegovo stanje izboljša v razumnem času. Sodišče je to ocenilo kot nezdružljivo s človeškim dostojanstvom. Podobno je Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Jawo (C-163/17) pojasnilo, da bi bil zahtevani posebej visok prag resnosti kršitev človekovih pravic iz 4. člena Listine EU (oz. 3. člena EKČP) dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).

V obravnavani zadevi so bile okoliščine tožnikov bistveno drugačne - imela sta nastanitev (svojo sobo) in sanitarije, prehrano, nudene so jima bile osnovne potrebščine. Čeprav je higiena šepala in je prehrana vsebovala suhe obroke, je treba gledati na opisane razmere tudi v luči, da sta se tožnika, še preden bi se lahko v azilnem domu dokončno nastanila, že odločila, da ga zapustita. Ni življenjsko pričakovati, da bi se nastanitev (sploh ob splošno znani veliki frekvenci prosilcev in kot je izpostavila toženka tudi na glavni obravnavi, dejstvu, da sta bila tožnika predana Republiki Hrvaški med vikendom) lahko v popolnosti izvedla v tako kratkem času.

Da tožnica ni bila deležna takojšnje zdravstvene oskrbe, je toženka prav tako argumentirano obrazložila. Sodišče tožnici verjame, da so ugrizi stenic zelo neugodni in da povzročajo srbečico, a je treba imeti pred očmi, da so prosilci v postopku mednarodne zaščite lahko deležni takojšne zdravstvene pomoči le v urgentnih primerih.

Toženka je tudi pravilno obrazložila, da država članica ni dolžna zagotoviti pravne pomoči v upravnem postopku. To dolžnost ji Uredba Dublin III nalaga šele v postopku s pravnimi sredstvi (5. in 6. točka tretjega odstavka 27. člena Uredbe Dublin III).

Tožnikoma sicer gre pritrditi, da udeležbe policistov v danem primeru ni moč obravnavati izolirano in zunaj konteksta dublinskega postopka. Vendar okoliščina, da policija ob (tehnični) izvedbi predaje, tožnikoma ni zagotovila tolmača, ne more pomeniti sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. O tej bi lahko govorili šele, če bi se izkazalo, da ju niso namestili v azilni dom in bi jima onemogočili nadaljnji postopek po prošnji za mednarodno zaščito. Prav tako za sistemsko pomanjkljivost ni moč opredeliti grobega obnašanje policistov (neprijaznost, brca v tožničin kovček - hujših ravnanj od tega tožnika policistom ne očitata). Sodišče pojasnjuje, da vsaka posamična kršitev še ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema. Tožnika sta bila po postopku s policijo nameščena v azilni dom, kot povedano, pa tu na obravnavo svoje prošnje nista počakala. Očitek tožnikov, da bi policija preprečevala njun dostop (oz. na splošno prosilcev) do azilnega postopka, je tako neutemeljen. Povsem pavšalen pa je tudi očitek, da preprečevanje dostopa do azilnega postopka predstavlja nevarnost verižnega vračanja v državo, v kateri obstaja resna nevarnost, da bo prosilec podvržen nečloveškemu ravnanju. Tožnika ga ne obrazložita, zato se sodišče o njem tudi ne more izreči.

Sodišče gledano na opisan položaj tožnikov kot celoto, tudi, če je do posamičnih kršitev prišlo, ni moglo skleniti, da bi v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Pri tem je upoštevalo, da nastanitvene kapacitete v azilnih domovih v Republiki Hrvaški predstavljajo določen izziv (tožnika se sklicujeta na poročilo Centra za mirovne študije, ki se nanaša na leto 2023), a slabši pogoji v nastanitvenih kapacitetah ne dosegajo praga resnosti, kot sta ga zgoraj povzeto opredelili ESČP in SEU. Tožnika tudi ne trdita, da bi bile predaje prosilcev po Uredbi Dublin III v Republiko Hrvaško ustavljene, taki podatki niso znani niti sodišču.

Odločitev toženke je pravilna in zakonita, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
-------------------------------
¹ Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1591/2010 z dne 3. 12. 2010.