VSLJ Sklep Cst 150/2026

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pričelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom, za upravitelja imenovalo A. A., ki svoje naloge opravlja preko pravnoorganizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana kot A. A., odvetnik.

Zoper takšen sklep se je pritožil dolžnik in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep Okrožnega sodišča v Mariboru razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Smiselno iz pritožbe izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, napačno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik B. d. o. o. procesno legitimiran za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka zoper dolžnika na podlagi tega, da je izkazal, da je pridobil z odstopom terjatve od banke C. d. d., (kasneje banka D. d. d.) po kreditni pogodbi z dne 4. 4. 2013 terjatev do dolžnika. Ta je na podlagi posojilne pogodbe z banko C. d.d. prejel 90.000,00 EUR in na tej podlagi na dan 23. 1. 2020 dolguje 79.105,00 EUR. Prav tako je dolžnik po kreditni pogodbi sklenjeni med banko C. d. d., ki jo je s cesijo pridobil upnik, porok za kreditojemalko E. E. za višino 90.000,00 EUR in tudi ona po tej pogodbi na dan 22. 1. 2020 dolguje, z njo pa tudi porok kot dolžnik, 77.992,92 EUR. Za obe terjatvi je bil izdan sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 1415/2020 z dne 3. 11. 2020, ki je 6. 10. 2021 postal pravnomočen. Ta sklep, že prej pa tudi izvršljivi notarski zapis, v katerem sta bili sklenjeni posojilni pogodbi, sta izvršilna naslova iz drugega odstavka 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Kot že navedeno je obe terjatvi banka C. med izvršilnim postopkom odstopila predlagatelju B. d. o. o. s cesijskima pogodbama z dne 24. 11. 2021. Tretja terjatev pa izhaja iz pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 1. 2014 za plačilo 833,64 EUR, ki jo je prvotni upnik F. d. o. o. na upnika B. d. o. o. prenesel z listino o prenosu terjatev z dne 14. 4. 2020. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh terjatev ugotovilo, da je verjetno, da ima upnik terjatev do dolžnika, kar zadostuje za vložitev predloga stečajnega postopka.

Iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče insolventnost dolžnika ugotovilo po 14. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), kjer je določeno, da je insolventnost položaj, ki nastane, če dolžnik ni sposoben poravnati svojih zapadlih obveznosti v določenem obdobju ali postane dolgoročno plačilno nesposoben. Sodišče prve stopnje je menilo, da je dolžnik insolventen že po osnovni definiciji trajnejše nelikvidnosti iz 1. točke prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP, saj dolžnik ni sposoben poravnavati vseh svojih zapadlih obveznosti v določenem obdobju. Navedel sicer je, da ima nepremičnino oziroma 1/2 lastniškega deleža na njej, ni pa povedal kolikšno plačo prejema in ni trdil, da bi v obdobju dveh do treh mesecev, če se to vzame kot določeno obdobje iz prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP, lahko poravnal 247.385,70 EUR dolga in še vse ostale obveznosti, ki mu mesečno nastajajo. Sodišče prve stopnje je tudi sklenilo, da je insolventen na podlagi zakonske domneve iz 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, saj bi moral imeti plačo najmanj v višini 82.500,00 EUR, da ta domneva ne bi bila podana. Izpodbitja te domneve dolžnik ni niti poizkušal. Glede navedbe, da ni insolventen, ker je lastnik nepremičnine večje vrednosti, višine katere sicer ni navedel, pa po mnenju sodišča prve stopnje ni pomembno, saj bi moral dokazati, da bo svoj delež prodal v dveh do treh mesecih in zanj pridobil toliko, da bo poravnal vse dolgove. Tega ni niti navajal niti ni dokazal. Iz posojilne pogodbe (1. in 2. člen) izhaja, da je dolžnik sklenil kreditno pogodbo (ozr. prevzel poroštvo za posojilno pogodbo E. E.) za 90.000 EUR z referenčno obrestno mero (6-mesečni EURIBOR) in obrestnim pribitkom.

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da naj ne bi bila podana procesna legitimacija upnika za predlog za začetek stečajnega postopka. Dolžnik trdi, da je vložil tožbo na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, o kateri še ni odločeno, kar pa še ne pomeni, da upnik nima verjetno izkazane procesne legitimacije. Očitek zlorabe procesnih pravic pa ni na mestu, saj je upnik z vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka zgolj zasledoval pravice, ki mu po stečajni zakonodaji gredo.

Pritožnik tudi trdi, da je vložil tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o odstopu terjatev med banko C. d.d. kot odstopnikom in B. d. o. o. kot prevzemnikom terjatve, vendar pritožbeno sodišče ponavlja, da zgolj vložena tožba ne pomeni ovire za začetek postopka osebnega stečaja.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni trditvi, da niti od banke C. d.d. niti od upnika ni prejel ničesar in tudi ne kredita 80.000,00 EUR (iz listin posojilna pogodba - priloga PD 1 izhaja, da je bil dan kredit v višini 90.000,00 EUR), saj so neizkazane. Upnik je namreč izkazal (npr. pravnomočni sklepi o izvršbah, priloge k PD 1) plačilo 90.000,00 EUR na račun dolžnika ozr. E. E. in je dokazno breme, da to dokazilo ne drži, na dolžniku (212. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 121. členom ZFPPIPP).

Trditev, da je upnik stečajnega postopka zastaran v svoji pravici po preteku pet let, saj nihče zoper dolžnika niti zoper E. E. ni predlagal stečaja v obdobju, ko naj bi kredita zapadla, niti pet let kasneje, pa ni relevantna, saj je za vse terjatve, ki so bile podlaga za začetek stečajnega postopka, izkazano, da so bili v letu 2021 po predlogu upnika izdani sklepi o izvršbi (kot rečeno že pravnomočni), kar je pretrgalo zastaranje (365. člen Obligacijskega zakonika - OZ) in podaljšalo zastaralni rok (356. člen OZ).

Glede očitka, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, saj je na naroku za začetek stečajnega postopka izvajalo le dokaze, ki jih je predlagal upnik, ne pa tudi dokazov, ki jih je predlagal dolžnik in ga ni niti zaslišalo, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da pritožnik konkretno ne navede, katere dokaze, poleg lastnega zaslišanja, naj bi še izvajalo sodišče prve stopnje, niti ne navede, katera sporna dejstva naj bi z izvedbo lastnega zaslišanja dokazoval. Tako navedeni pritožbi razlog ostane na ravni pavšalnosti.

Glede trditev, da stečajni postopek ne more teči, kadar o procesnih predpostavkah teče še drug postopek, pa ne drži, saj o vseh treh terjatvah že tečejo izvršilni postopki in določba 132. člena ZFPPIPPP ureja prav takšne situacije. Predlagatelj je terjatvi od banke C. d.d. prevzel med izvršilnim postopkom.

Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).¹ Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).
-------------------------------
¹ Tako sodišče ni odgovarjalo na očitno pravno neutemeljene navedbe, da sklep o izvršbi ni izvršilni naslov, niti na navedbe, da nihče "nima pravice biti verjetno v stečaju," saj insolventnost dolžnika izhaja iz zakonskih domnev iz 14. člena ZFPPIPP, na katere se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklicevalo in tudi ugotovilo relevantna dejstva za zakonsko domnevo, ki je dolžnik ni uspel izpodbiti. Prav tako se ni izrekalo o trditvah, da naj ne bi bila določena cena, ki jo je upnik plačal za odstopljeno terjatev predlagateljev.