UPRS Sodba I U 826/2026-21

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožničino prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predana Švicarski konfederaciji, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III¹ za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnice se izvrši najkasneje v 6 mesecih od 5. 3. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe, če je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če tožnica samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožnici, katere istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (24. 2. 2026) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je Švicarska konfederacija vanjo tožnico kot prosilko za mednarodno zaščito vnesla že 12. 10. 2022. Zato je tožena stranka tej državi 5. 3. 2026 v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnice in od Švicarske konfederacije isti dan prejela odgovor, da je na podlagi točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožničine prošnje.

V nadaljevanju je tožena stranka tožnico ob prisotnosti tolmačke za francoski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njene izjave na osebnem razgovoru (31. 3. 2026). Iz njih je razvidno, da so jo izgnali iz Švicarske konfederacije, kjer je bila več kot tri leta z zagotovljeno nastanitvijo, zdravstveno oskrbo in prehrano. Njena prošnja za priznanje mednarodne zaščite je bila namreč zavrnjena, vendar se v izvorno državo ne more vrniti zaradi groženj. Ni želela odgovarjati na vprašanja veleposlanika, saj ne more sodelovati z (izvorno) državo, ki jo želi ubiti. Socialni delavec ji je povedal, da mora zapustiti hišo, v kateri je bivala. Ni bila več upravičena do izkaznice prosilca in žepnine. Zaradi strahu pred švicarsko policijo je imela pri sebi imela nož, saj se je bala, da jo bodo prijeli; v Švicarski konfederaciji so jo hoteli ubiti v mentalnem smislu.

Tožena stranka uvodoma izpostavlja, da se odgovornost države članice Evropske unije (EU)² za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito po Uredbi Dublin III določa po merilih iz njenega poglavja III in ne po tožničini izbiri. Dejstvo, da je Švicarska konfederacija zavrnila tožničino prošnjo za mednarodno zaščito, ne pomeni sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite, saj je imela tožnica možnost pravnega sredstva. Ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 275/2013 ima tožnica pod določenimi pogoji pravico do ponovne prošnje. V postopku vrnitve v izvorno državo mora pristojna država članica spoštovati načelo nevračanja in zadevni osebi zagotoviti sodno varstvo.

Tožničine izjave, da se je morala po prejemu odločbe o zavrnitvi prošnje proti svoji volji pogovarjati z veleposlanikom svoje izvorne države, ne dajejo podlage za sklep o obstoju upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti in ne pomenijo, da bo tožnica v Švicarski konfederaciji izpostavljena mučenju in nečloveškemu ravnanju. Po prejemu navedene odločbe je bila tožnica na ozemlju te države brez dovoljenja za prebivanje, zato je razumljivo, da je bila seznanjena z možnostjo vrnitve v izvorno državo. Tožnica se lahko na obisk veleposlanika sklicuje v ponovnem postopku v Švicarski konfederaciji, če so se s tem obiskom spremenile okoliščine njenega položaja v izvorni državi.

Po presoji tožene stranke tožnica z izjavo, da so jo v Švicarski konfederaciji poskušali mentalno ubiti in da tudi sama ni več takšna kot je bila, ni izkazala svoje nezmožnosti za predajo. Glede tega je namreč treba upoštevati, da je pot iz Švicarske konfederacije v Republiko Slovenijo opravila samostojno in da je imela v Švicarski konfederaciji omogočeno zdravstveno oskrbo. Ob upoštevanju stališč v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 111/2023 tožnica ni izkazala utemeljenih zadržkov v zvezi z obravnavano predajo.

Tožničine navedbe, da je po zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito izgubila določene pravice (nastanitev in žepnino), same po sebi ne predstavljajo sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema. Razumljivo je namreč, da je tožnica z dnem prenehanja statusa prosilke za mednarodno zaščito ni imela več dostopa do s tem povezanih pravic, kar bi se zgodilo tudi v Republiki Sloveniji.

Sklepno tožena stranka ugotavlja, da tožnica na osebnem razgovoru ni navedla dejstev in okoliščin, ki bi onemogočale njeno predajo Švicarski konfederaciji. Zato ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo ob tem podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju in da so v tej državi upoštevne sistemske pomanjkljivosti.

Trditve strank

Zoper izpodbijani sklep je tožnica vložila tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagala je odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno tudi vrnitev zadeve v ponoven postopek.

Tožnica se sklicuje na svoje izjave v upravnem postopku in trdi, da bo po predaji Švici vrnjena v matično državo, s čimer bo kršeno načelo nevračanja. Poleg tega ima tožnica psihične težave, ki ne omogočajo varne predaje. Zaradi slabega zdravstvenega stanja mora redno obiskovati psihiatra, ki ji je postavil diagnozo F32.9 (depresivna epizoda), kar prav tako onemogoča predajo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Po njenem mnenju iz izvidov, ki jih je tožnica priložila tožbi, ne izhaja, da tožnica ni zmožna predaje.

Dokazni postopek

V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, in priloge sodnega spisa (A2 do A16), jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnico.

Presoja tožbe

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožničine prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predana Švicarski konfederaciji, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožničinih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Švicarski konfederaciji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)³. Švicarska konfederacija je odgovornost za obravnavanje tožničine prošnje za priznanje mednarodne zaščite sprejela na podlagi točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi bila ta presoja napačna.

Med strankama ni sporno, da ima tožnica v Švicarski konfederaciji položaj prosilke za mednarodno zaščito, na kar nakazuje tudi dejstvo, da je bila v tej državi nastanjena v azilni dom in da je tamkajšnji pristojni organ odločil o njeni prošnji za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožničine prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III⁴, v katerem je Švicarska konfederacija kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnico — prosilko (saj je vložila prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi tretjega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.⁵

Tožnica z navedbo, da jo bo Švicarska konfederacija izročila izvorni državi, s čimer bo kršila načelo nevračanja, izpodbija pravilnost stališča tožene stranke, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

Glede tega je sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) že sprejelo stališče, da je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).⁶

Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,⁷ ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Z vidika presoje ovir za predajo Švicarski konfederaciji na podlagi Uredbe Dublin III je torej bistvenega pomena to, kako ravnajo švicarski organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.⁸

Ob upoštevanju navedenih izhodišč tožbeni ugovor ni utemeljen. V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da imajo države po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami, ki pa je omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment).⁹ Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je prepovedana odstranitev, izgon ali izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.¹⁰ Glede na navedeno se bo v Švicarski konfederaciji postopek vrnitve v izvorno državo, ko tožnica ne bo več imela statusa prosilke za mednarodno zaščito, vodil po predpisanih pravilih. To pomeni, da bo upravičena do sodnega varstva, če bi vrnitev kršila načelo nevračanja, ki ga mora spoštovati tudi Švicarska konfederacija, tožničina trditev o nasprotnem pa je pavšalna in navržena. Na presojo sodišča ne vpliva članek z naslovom "Burundi - Neizogibne deportacije neuspešnih prosilcev je treba ustaviti" (priloga A16 spisa), saj iz njegove vsebine niso razvidni objektivni podatki relevantnih virov (sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov), s katerimi bi bil za Švicarsko konfederacijo ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti postopka izdaje odločbe o vrnitvi in s tem povezanega sodnega varstva, ko ni zagotovil, da ne bo tožnice izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. S tega vidika namreč ne zadoščajo le pozivi v članku k ustavitvi posameznih postopkov, brez navedbe okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da Švicarska konfederacija dejansko ne spoštuje načela nevračanja.

Na presojo upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti se nanaša tudi tožničina izpoved na glavni obravnavi, iz katere smiselno izhaja, da v Švici ni imela dostopa do ustrezne psihološke zdravstvene oskrbe.¹¹ Vendar pa tožnica na to nanašajočih se dejstev ni navedla v tožbenem trditvenem gradivu in v izpovedi ni zatrjevala upravičenega razloga, da teh izjav ni podala že v postopku izdaje akta, saj je na vprašanje: "Zakaj tega niste navedli na osebnem razgovoru", odgovorila le: "Niso me vprašali za podrobnosti, tisti, ki je bil na razgovoru, mi je rekel, da bom podrobnosti povedala na koncu, sem pa omenila, da so me v Burundiju hoteli fizično ubiti, medtem ko so me hoteli v Švici mentalno ubiti". Zato sodišče skladno s tretjim odstavkom 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1 ni upoštevalo navedene tožničine izpovedi; stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti, razen če tožnik v trditvenem gradivu zatrjuje obstoj upravičenega razloga, da teh dejstev ni navedel že v postopku izdaje akta. Ne glede na to so tožničine navedbe, če bi se jih vzelo v obzir, po presoji sodišča neizkazane, pri čemer se njena trditev "v Švici so me hoteli mentalno ubiti"¹² očitno nanaša na okoliščine po prejemu odločbe o zavrnitvi njene prošnje za mednarodno zaščito (ob začetku postopka vrnitve v izvorno državo, ki se mu je upirala) in ne na zagotavljanje zdravstvene oskrbe. Glede te je tožnica v upravnem postopku namreč jasno izjavila, da ji je bila zagotovljena, poleg tega so pristojni organi Švicarske konfederacije v odgovoru z dne 5. 3. 2026, s katerim so prevzeli odgovornost za obravnavo tožničine prošnje za mednarodno zaščito, celo izrecno povprašali pristojne organe Republike Slovenije o tem, ali ima tožnica kakršnekoli zdravstvene težave. Ta dopis po presoji sodišča pomeni zadostno zagotovilo za to, da bo tožnica v Švicarski konfederaciji obravnavana tako, da ne bo podvržena trpljenju ali nečloveškemu ravnanju.

V zvezi z vsebino tožničinih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega ugovora glede kršitve njene pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), le na splošno ugotovi, da je bila tožnica v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imela pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 31. 3. 2026. To pomeni, da je bila tožnici v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Švicarski konfederaciji po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnica je torej imela možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da ji je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožnici zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,¹³ kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III.

S tožbenimi navedbami tožnica trdi tudi, da njene psihične težave preprečujejo predajo Švicarski konfederaciji.

Glede tega je SEU v sodbi C-578/16 PPU z dne 16. 2. 2017 sprejelo stališče, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti (73. do 75. točka te sodbe SEU).¹⁴, ¹⁵

Vrhovno sodišče je v zvezi z navedenimi stališči v sodbi in sklepu I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017 v 27. točki obrazložitve še pojasnilo, da v skladu z navedeno sodbo SEU (druga alineja 2. točke izreka ter 68. točka in 72. do 75. točka obrazložitve) in sodbo ESČP v tam citirani zadevi Paposhvili, v okviru 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter 4. člena Listine ni mogoče upoštevati vsake bolezni prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen". Pri tem mora biti posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja okoliščina, ki jo je treba upoštevati, je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil (75. točka sodbe C- 578/16 PPU). Tudi v zadevi Paposhvili je poudarjeno (183. točka obrazložitve), da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe.

Ob upoštevanju navedenega je torej treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da tožničino zdravstveno stanje ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude duševne ali fizične bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Švicarsko konfederacijo. Dejstva, ki bi bila glede na stališča iz navedene sodbe SEU pomembna v obravnavani zadevi (posebej resna duševna ali fizična bolezen tožnice, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Švicarski konfederaciji s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine), pa po presoji sodišča iz tožničinega trditvenega in dokaznega gradiva ne izhajajo. Iz predloženih zdravniških izvidov psihiatra prof. dr.A. A. (v prilogi A10 spisa) je tako razvidno, da je tožnica 26. 2. 2026 za nazaj sicer potrdila samomorilne misli, vendar pa je bila na ta dan pogovorljiva, bistre zavesti in orientirana. Takšna je bila tudi 10. 3. 2026, ko ni navajala PPS (produktivna psihopatološka simptomatika) in heteroagresivnih ali avtoagresivnih misli, njeno stanje pa se ni spremenilo niti 9. 4. in 14. 4. 2026. Iz izvida z dne 23. 4. 2026 pa je razvidno nasprotno, in sicer da ima tožnica samomorilne misli ter da je psihiater zato poklical številko 112. Iz listine v prilogi A11 tako izhaja, da je bila tožnica istega dne sicer hospitalizirana v B., vendar pa med tem časom pri njej nista bila ugotovljena psihoproduktivna simptomatika in globlji odklon v razpoloženjski legi, poleg tega je tožnica poročala o odsotnosti samomorilnih misli in prepričljivo zanikala suicidalnost. Na tožničino željo in ker ni bilo potrebe po nadaljnjem zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom, je bila tožnica iz psihiatrične klinike odpuščena 28. 4. 2026. Kasnejši izvid dr. A. A. z dne 12. 5. 2026 ne nakazuje na poslabšanje tožničinega duševnega stanja, saj je iz njega razvidno, da je bila tožnica ob pregledu pogovorljiva, bistre zavesti, orientirana, sicer znižane razpoloženjske lege, čustveno bolj razgibana, s povečano anksioznostjo, vendar ni navajala PPS in heteroagresivnih ali avtoagresivnih misli.

Že iz navedenega po presoji sodišča očitno ne izhaja, da bi bilo tožničino zdravstveno stanje resno v smislu posebej hude duševne bolezni, ki ustreza minimalnim standardom 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP), v zvezi s tem pa tudi ne, da bi lahko prišlo do znatnega poslabšanja take bolezni zaradi predaje odgovorni državi članici. Ob zadnjem psihiatričnem pregledu tožnica namreč ni imela PPS, heteroagresivnih ali avtoagresivnih misli, tovrstni znaki pa niso razvidni niti iz njene izpovedi na glavni obravnavi.¹⁶ Glede na navedeno tožnica ni predložila objektivnih elementov, s katerimi bi bilo mogoče sklepati na obstoj upoštevne posebne resnosti njenega zdravstvenega stanja, s tem pa tudi ni navajala nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost tožene stranke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Švicarske konfederacije.

Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnica ni izkazala drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njene predaje Švicarski konfederaciji z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Švicarski konfederaciji. V takih okoliščinah ji torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnice ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožnici je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.¹⁷

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.
-------------------------------
¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Švicarska konfederacija, čeprav ni članica EU, uporablja Uredbo Dublin III na podlagi mednarodnih sporazumov z EU (opomba sodišča).
³ Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."
⁴ Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 sprejme prosilca, katerega prošnjo je zavrnila in ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.
⁵ Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.
⁶ Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.
⁷ V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).
⁸ Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).
⁹ Odločba Ustavnega sodišča U-I-59/17-27 z dne 18. 9. 2019 (26. točka obrazložitve).
¹⁰ Prav tam.
¹¹ Tožnica je izpovedala, da švicarski psiholog ni reševal njenih težav in da ji je celo rekel, naj nadaljuje s pitjem večjih količin alkohola in naj na ta način rešuje svoje probleme, ni pa ga zanimalo tožničino tesnobno stanje.
¹² Na osebnem razgovoru je tožnica izjavila: "V Švici so me ubili v psihološkem smislu."
¹³ Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).
¹⁴ Z navedeno sodbo SEU je bilo preseženo stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 o obvezni uporabi klavzule suverenosti iz 17. člena Uredbe Dublin III, če bi predaja prosilca drugi državi članici pomenila kršitev načela nevračanja (14. točka obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča). Po stališču SEU določbe 17. člena Uredbe Dublin III namreč ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo (C-578/16, 88. točka), torej, da sama obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, če bi bilo treba predajo odložiti.
¹⁵ SEU je v sodbi C-578/16 opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija (67. točka).
¹⁶ Tožnica je na vprašanje: "Kako se počutite?", odgovorila: "Tesnobno, pod stresom in stalno utrujena."
¹⁷ Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).