UPRS Sodba I U 513/2026-34

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Zvezni republiki Nemčiji, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III¹ za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 30. 12. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (12. 12. 2025) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je Zvezna republika Nemčija vanjo tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito vnesla že 26. 6. 2023. Zato je tožena stranka tej državi 22. 12. 2025 v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 12. 12. 2025 (pravilno 30. 12. 2025) prejela odgovor, da je na podlagi točke (d) prvega odstavka navedenega člena odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

V nadaljevanju je tožena stranka povzela tožnikove izjave na osebnem razgovoru (12. 1. 2026). Iz njih je razvidno, da je imel v Nemčiji, kjer je bil od leta 2023 do decembra 2025, psihološko krizo. Njegovo zdravljenje je bilo prekinjeno, prejemal je zelo močna zdravila, kar je poslabšalo njegovo zdravstveno stanje. Najprej je bil nastanjen v azilnem domu, nato pa je najel stanovanje. Ker je bil zaposlen, si je prehrano plačeval sam. Zdravniško oskrbo je imel zagotovljeno, vendar mu niso plačevali tolmača za psihoterapijo, ker ni imel več dostopa do zdravstva. Prosil je socialno službo, da bi mu zavarovanje krilo stroške, saj je bil zaposlen, vendar to ni bilo mogoče. Pomoč je zavrnila tudi organizacija, ki pomaga travmatiziranim beguncem. Stroškov ni več zmogel, saj je moral plačevati za prevoz, nastanitev, tolmačenje in odvetnika. V azilnem domu je tožniku zdravnik predpisal zdravila.

Tožena stranka uvodoma izpostavlja, da se odgovornost države članice Evropske unije (EU) za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito po Uredbi Dublin III določa po merilih iz njenega poglavja III in ne po tožnikovi izbiri. Tožnik ni izkazal ovir za svojo predajo glede na stališča Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 111/2023.

V nadaljevanju se tožena stranka opredeljuje glede navedb o tožnikovi psihološki krizi, do katere je prišlo zaradi prekinitve njegovega psihoterapevtskega zdravljenja, saj tožniku niso več financirali s tem povezanega tolmačenja. Po ugotovitvi, da je bila tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Zvezni republiki Nemčiji zavrnjena, kot je to razvidno iz tožnikovih izjav v predhodnem postopku, tožena stranka pojasnjuje, da tožnik posledično ni več imel pravic prosilca za mednarodno zaščito, zato je bilo prekinjeno tudi njegovo psihološko zdravljenje. Navedeno samo po sebi ni upoštevna sistemska pomanjkljivost v postopku mednarodne zaščite.

Tožena stranka je presojala tudi tožnikove trditve, (1) da v Nemčiji ni imel ustrezno prilagojenega nepretrganega zdravljenja, kar je vodilo v poslabšanje njegovega psihičnega in fizičnega zdravstvenega stanja (resne somatske težave, vztrajne bolečine v želodcu) in (2) da bi predaja povzročila prekinitev zdravljenja v Republiki Sloveniji, kar bi pomenilo resno in dejansko tveganje za znatno poslabšanje tožnikovega zdravja. Po stališču tožene stranke je tožnikova ocena zdravljenja pavšalna in neutemeljena, saj nima znanja, ki bi mu omogočalo presojo ustreznosti zdravstvene obravnave. Pri tem iz predloženih izvidov prof. dr. A. A. ne izhaja, da je pri tožniku podano posebej resno bolezensko stanje ali da gre za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi predaja povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Ostali izvidi oziroma recepti pa izkazujejo le, da je bilo tožniku v Republiki Sloveniji predpisano odvajalo Dulcolax in zdravilo Nolpaza, ki se, kot je splošno znano, uporablja za zdravljenje refluksa. Tožnik bo imel v Nemčiji zagotovljeno zdravstveno oskrbo, če bo ponovno zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, saj mu je bila zagotovljena tudi v prejšnjem postopku. Poleg tega je treba upoštevati, da je pot v Republiko Slovenijo opravil samostojno in brez težav, iz česar prav tako izhaja, da ni zdravstvenih zadržkov glede predaje.

Na presojo ne vplivata (1) izvid z dne 2. 2. 2026, iz katerega izhaja, da je bil tožnik obravnavan v dežurni ambulanti zaradi bolečin v trebuhu in težav z odvajanjem blata, zato mu je bilo predpisano zdravilo Nolpaza, in (2) izvid z dne 26. 2. 2026, iz katerega je razvidno, da je bilo ob kontroli v dežurni ambulanti ugotovljeno, da ima tožnik povišane jetrne encime, občasne glavobole ter bolečine v očesu in ponovne težave z odvajanjem blata, kar je posledica jemanja protibolečinskih sredstev zaradi glavobola. Tudi iz navedenega po oceni tožene stranke ni razvidno, da je pri tožniku podano posebej resno bolezensko stanje ali da gre za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi predaja povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Iz izvida izhaja le, da je imel tožnik težave z odvajanjem in da je prejel zdravila za zdravljenje refluksa. Tožnik je predložil tudi izvid iz Zvezne republike Nemčije z dne 1. 12. 2025, iz katerega je razvidno, da so mu bila predpisana zdravila Ibuprofen, Methocarbomol in Pantoprazol, kar po presoji tožene stranke pomeni, da je imel v Nemčiji zagotovljeno zdravniško oskrbo.

Sklepno tožena stranka ugotavlja, da tožnik na osebnem razgovoru ni navedel dejstev in okoliščin, ki bi onemogočala njegovo predajo. Zato ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo ob tem podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju in da so v Nemčiji upoštevne sistemske pomanjkljivosti.

Trditve strank

Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po prvem po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in obravnavo svoje prošnje za mednarodno zaščito, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

V tožbi tožnik izpostavlja, da ima psihološke težave, ki so razvidne iz zdravstvene dokumentacije v nemščini. Ker tožena stranka teh listin ni prevedla, je podana bistvena kršitev določb postopka.

Iz dopisa Urada vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov z dne 6. 2. 2026 izhaja le potrditev, da tožnik obiskuje psihoterapijo, ni pa razvidno tožnikovo psihološko stanje in morebiten vpliv predaje nanj. Če bi tožnik nadaljeval s psihoterapijo, bi bilo mogoče podati ustrezno diagnozo in mnenje glede učinkov predaje. Ne gre torej za vprašanje obstoja upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti nemškega azilnega postopka, ampak ali tožnikovo psihološko stanje omogoča predajo.

Poleg tega ni jasno, kakšno je tožnikovo zdravstveno stanje zaradi ostalih zdravstvenih težav (povišani jetrni encimi). Te utegnejo biti posledica dolgotrajnega jemanja zdravila Ibuprofen, zato bi pri njegovi ukinitvi vrednosti navedenih encimov lahko padle na normalno vrednost, kar je le laično predvidevanje. Iz izvida Dežurne ambulante z dne 26. 2. 2026 izhaja, da je treba še enkrat preveriti stanje teh encimov in ugotoviti vzrok, če bi še vedno bili visoki. Tudi zaradi navedenega niso podani pogoji za predajo.

Iz tožbenih navedb je še razvidno, da tožnik v Nemčiji nima statusa prosilca za mednarodno zaščito in da mu zato mu ne pripada medicinska oskrba.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve izpodbijanega sklepa.

Dokazni postopek

V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, in priloge sodnega spisa (C1 in C2 - prevod listin v nemščini, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku), jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika in pričo prof. dr. A. A. Na naroku za glavno obravnavo 26. 5. 2026 je tožnik umaknil dokazni predlog, ki se nanaša na vpogled v spis pri Bundesamt für Migration und Flüchtlinge.

Presoja tožbe

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Zvezni republiki Nemčiji, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Zvezni republiki Nemčiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)². Zvezna republika Nemčija je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite sprejela na podlagi točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Iz tožbenih navedb ni določno razvidno, da bi bila ta presoja napačna.

Tožnik sicer trdi, da v Zvezni republiki Nemčiji nima položaja prosilca za mednarodno zaščito. Vendar pa je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je pri omembi Zvezne republike Nemčiji opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe 603/2013³), torej državljanu tretje države, ki je podal prošnjo za mednarodno zaščito, kot je opredeljena v členu 2(h) Direktive 2011/95/EU, glede katere dokončna odločitev še ni bila sprejeta (točka (a) prvega odstavka 2. člena Uredbe 603/2013). Poleg tega tožba ne nasprotuje ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da je bil tožnik v tej državi nastanjen v azilnem domu. V teh okoliščinah pa tožnik ni ovrgel učinka pozitivnega rezultata iz sistema Eurodac. Ker je Zvezna republika Nemčija svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III⁴, v katerem je kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi tretjega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.⁵ Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja nemških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

Tožnik s tožbenimi navedbami ne izpodbija pravilnosti stališča tožene stranke, da za predajo Zvezni republiki Nemčija ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III⁶. Izrecno namreč trdi, da ni bistveno vprašanje, ali v nemškem azilnem postopku obstajajo sistemske pomanjkljivosti in ali bo tožnik v Nemčiji podvržen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju. Na presojo upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti se tako smiselno nanaša le tožnikova izpoved na glavni obravnavi, iz katere izhaja, da se je v Nemčiji njegovo zdravstveno stanje poslabšalo, saj ni imel ustrezne terapije. Kot rečeno pa tožnik na to nanašajočih se dejstev ni navedel v tožbenem trditvenem gradivu, zato jih sodišče ni presojalo. Tudi če bi jih vzelo v obzir, pa so po stališču sodišča posplošene in neizkazane, kot take pa ne morejo vplivati na presojo tožene stranke o pavšalnosti in neutemeljenosti tožnikove ocene zdravljenja, ker nima znanja, ki bi mu omogočalo presojo ustreznosti zdravstvene obravnave (povzetek ugotovitev tožene stranke je v 6. točki obrazložitve). Poleg tega so pristojni organi Zvezne republike Nemčije v odgovoru z dne 30. 12. 2025, s katerim so prevzeli odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, celo izrecno povprašali pristojne organe Republike Slovenije o tem, ali ima tožnik kakršnekoli zdravstvene težave. Ta dopis po presoji sodišča pomeni zadostno zagotovilo za to, da bo tožnik v Zvezni republiki Nemčiji obravnavan tako, da ne bo podvržen trpljenju ali nečloveškemu ravnanju, in potrjuje, da bo tožniku v tej državi zagotovljena zdravstvena oskrba.

Glede presoje upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti sodišče še na splošno ugotavlja, da iz trditvenega in dokaznega gradiva strank niso razvidni objektivni podatki relevantnih virov, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, s katerimi bi bil za Zvezno republiko Nemčijo ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje (sistemske pomanjkljivosti).

V zvezi z vsebino tožnikovih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), prav tako le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 12. 1. 2026. To pomeni, da je bila tožniku v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Zvezni republiki Nemčiji po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,⁷ kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III.

S tožbenimi navedbami tožnik trdi, da njegove zdravstvene težave preprečujejo predajo Zvezni republiki Nemčiji.

Glede tega je Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi C-578/16 PPU z dne 16. 2. 2017 sprejelo stališče, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti (73. do 75. točka te sodbe SEU).⁸, ⁹

Vrhovno sodišče je v zvezi z navedenimi stališči v sodbi in sklepu I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017 v 27. točki obrazložitve še pojasnilo, da v skladu z navedeno sodbo SEU (druga alineja 2. točke izreka ter 68. točka in 72. do 75. točka obrazložitve) in sodbo ESČP v tam citirani zadevi Paposhvili, v okviru 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter 4. člena Listine ni mogoče upoštevati vsake bolezni prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen". Pri tem mora biti posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja okoliščina, ki jo je treba upoštevati, je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil (75. točka sodbe C- 578/16 PPU). Tudi v zadevi Paposhvili je poudarjeno (183. točka obrazložitve), da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe.

Ob upoštevanju navedenega je torej treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da tožnikovo zdravstveno stanje ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude duševne ali fizične bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Zvezno republiko Nemčijo. Dejstva, ki bi bila glede na stališča iz navedene sodbe SEU pomembna v obravnavani zadevi (posebej resna duševna ali fizična bolezen tožnika, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Zvezni republiki Nemčiji s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine), pa po presoji sodišča iz tožnikovega trditvenega in dokaznega gradiva ne izhajajo. Iz v upravnem postopku predloženih zdravniških izvidov psihiatra prof. dr. A. A., ki jih je v svojo presojo vključila že tožena stranka, je tako razvidno, da je tožnik ob pregledu 22. 1. 2026 povedal, da je shujšal, trebuh ima napet, ne počuti se dobro, nima prave energije. Slabo se počuti, ko poje obrok, čuti bolečino v zgornjem delu trebuha, še vedno ga skrbi, kako bo naprej, razmišlja o preteklosti. Tožnik je bil po mnenju izvedenca pogovorljiv, bistre zavesti, orientiran, brez povečane anksioznosti, produktivne psihopataloške simptomatike (PPS) in heteroagresivnih ali avtoagresivnih misli, omenjal je le bolečine v trebuhu po hrani. Ob pregledu dne 29. 1. 2026 je tožnik povedal, da se počuti bolje, vzeli so mu kri, jutri ima ponovno pregled pri zdravniku, v Nemčiji je jemal veliko analgetikov, hodi tudi na pogovore k psihoterapevtki. Po mnenju izvedenca je bil tožnik pogovorljiv, bistre zavesti, orientiran, evtimne razpoloženjske lege (se ne nagiba ne k maniji ne k depresiji), brez PPS in heteroagresivnih ali avtoagresivnih misli, po terapiji se je njegovo spanje izboljšalo.

Že iz navedenega po presoji sodišča očitno ne izhaja, da bi bilo tožnikovo zdravstveno stanje resno v smislu posebej hude duševne bolezni, ki ustreza minimalnim standardom 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP), v zvezi s tem pa tudi ne, da bi lahko prišlo do znatnega poslabšanja take bolezni zaradi predaje odgovorni državi članici. Na stališče ne vpliva listina v prilogi C1 z dne 12. 9. 2025, saj se nanaša na ugotovitev nemške psihoterapevtke, da tožnik potrebuje ambulantno psihoterapijo, ki mu je bila, kot je razvidno iz navedenih izvidov dr. A. A., kasneje omogočena tudi v Republiki Sloveniji. Presoje sodišča ne more spremeniti niti listina v prilogi C2, saj vsebuje (1) le odgovor Socialnega sklada regije Hildesheim, da tožnik ni upravičen do kritja stroškov tolmačenja za psihoterapijo in (2) seznam zdravil, ki jih mora jemati tožnik (glej tudi povzetek ugotovitev tožene stranke v 7. točki obrazložitve). Tožnikove trditve glede ostalih (fizičnih) zdravstvenih težav (povzetek je razviden iz 12. točke obrazložitve) so na ravni splošnosti, zato se sodišče sklicuje na s tem povezane razloge izpodbijanega sklepa (povzetek je razviden iz 6. in 7. točke obrazložitve te sodbe). Ob upoštevanju navedenega tožnik torej ni predložil objektivnih elementov, s katerimi bi bilo mogoče sklepati na obstoj upoštevne posebne resnosti njegovega zdravstvenega stanja, s tem pa tudi ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost tožene stranke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Zvezne republike Nemčije.

Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Zvezni republiki Nemčiji z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v tej državi. V takih okoliščinah ji torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.¹⁰

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.
-------------------------------
¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."
³ Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).
⁴ Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 sprejme prosilca, katerega prošnjo je zavrnila in ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.
⁵ Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.
⁶ Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.
⁷ Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).
⁸ Z navedeno sodbo SEU je bilo preseženo stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 o obvezni uporabi klavzule suverenosti iz 17. člena Uredbe Dublin III, če bi predaja prosilca drugi državi članici pomenila kršitev načela nevračanja (14. točka obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča). Po stališču SEU določbe 17. člena Uredbe Dublin III namreč ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo (C-578/16, 88. točka), torej, da sama obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, če bi bilo treba predajo odložiti.
⁹ SEU je v sodbi C-578/16 opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija (67. točka).
¹⁰ Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).