UPRS Sklep I U 1898/2025-30

Tožba se zavrže.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).

Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek ter priglasil sodne stroške.

Sodišče je dne 18. 8. 2025 opravilo glavno obravnavo in istega dne izdalo sodbo I U 1314/2025, s katero je tožbo tožnika zavrnilo (I. točka izreka), zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka pa zavrglo (II. točka izreka).

Vrhovno sodišče je s sklepom I Up 184/2025 z dne 6. 11. 2025 sodbo I U 1314/2025 z dne 18. 8. 2025 razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

Tožena stranka je dne 18. 11. 2025 sodišče obvestila, da je tožnik dne 11. 11. 2025 samovoljno zapustil azilni dom in da se tja vse do priprave tega obvestila ni vrnil niti ni sporočil, kjer se nahaja. Tožena stranka trdi, da tožnik nima več pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora. Obvestilu je tožena stranka priložila izpisek vpogleda iz uradne evidence z dne 18. 11. 2025, iz katere izhaja, da je tožnik prostore Azilnega doma zapustil dne 11. 11. 2025.

Sodišče je pooblaščenki tožnika vročilo obvestilo s prilogo, na kar je pooblaščenka odgovorila, da je bil tožnik do sedaj, sicer z zamudo, dosegljiv po elektronski pošti, nazadnje, ko se je želel pritožiti zoper sodbo z dne 18. 8. 2025, in da tožena stranka "ni predložila nobenega uradnega dopisa azila" o ugotovitvi, da je tožnik zapustil Azilni dom, zato njegova zapustitev Azilnega doma ni izkazana. Dodala je, da mora sodišče podanost procesnih predpostavk presojati na podlagi verodostojnih dokazov in da zgolj navedba tožene stranke o pomanjkanju pravnega interesa ne zadošča za zavrženje tožbe. Po njenem mnenju ni izkazano niti, da je tožnik zapustil "azil" niti da ga je zapustil trajno niti da je sploh zapustil Republiko Slovenijo. Predlagala je, da tožeča stranka za svoje trditve predloži dokaze.

K I. točki izreka:

Tožba ni dovoljena.

Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. To velja tudi, če procesna predpostavka odpade po opravljeni glavni obravnavi.¹ Enako tudi, če je zadeva vrnjena sodišču v novo sojenje. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji.² Tudi v obravnavani zadevi je iz tožnikovega ravnanja po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijani sklep očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.³ Poleg tega imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice, ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1).⁴ Tako je Ustavno sodišče v sklepu Up‑3936/07 dne 4. 7. 2008, ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti presodilo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej, ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v omenjeni zadevi zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo. Enako stališče izhaja tudi iz sodbe SEU v zadevi Al Nasiria (C-610/23 z dne 3. 7. 2025, FO proti Ypourgos Metanastefsis kai Asylou), ki je potrdilo legitimnost hitre obravnave pravnih sredstev in ohranitve učinkovitosti sodnega sistema, kar upravičuje preverjanje dejstva, ali je tožnik v času obravnave pravnega sredstva na nacionalnem ozemlju.⁵

Ob upoštevanju omenjenih izhodišč sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na navedeno obvestilo tožene stranke je namreč dne 11. 11. 2025 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Ne drži, da tožena stranka za svoje trditve ni predložila dokazov, saj je predložila izpisek vpogleda iz uradne evidence z dne 18. 11. 2025, iz katerega izhaja, da je tožnik prostore Azilnega doma zapustil 11. 11. 2025, kar je bilo vročeno po elektronski pošti dne 18. 11. 2025 tudi tožnikovi pooblaščenki. Tožena stranka je tako uspela izkazati, da se tožnik od 11. 11. 2025 ne nahaja več v Azilnem domu, in da je tožnik tudi ni obvestil o svojem nahajanju. Tega ne trdi niti pooblaščenka tožnika, ki tudi z ničemer izkazala, da je s tožnikom še v stiku oziroma, da se tožnik še nahaja na ozemlju Republike Slovenije. Glede na vse navedene okoliščine je izkazano, da je tožnik zapustil ozemlje Republike Slovenije, zato tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o svoji prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka. Iz tega razloga tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljnje vodenje upravnega spora. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

V obravnavani zadevi tožnika zastopa svetovalka za begunce, ki sicer ima pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po ZMZ-1 na upravnem in vrhovnem sodišču. Vendar pa sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja ministrstvo (prvi odstavek 11. člena ZMZ-1), način dostopa prosilca do svetovalca za begunce, merila za določitev nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov pa določi minister (tretji odstavek 11. člena ZMZ-1).

Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 22/17), iz katerega je razvidno, da o odmeri nagrade in povračilu stroškov na podlagi stroškovnika odloči ministrstvo v roku 30 dni od prejema stroškovnika z odločbo (prvi odstavek 7. člena).

Glede na navedeno v obravnavani zadevi sodišče ni pristojno za odločanje o tožnikovih stroških, zaradi česar je bilo treba s tem povezano zahtevo zavreči (smiselno primerjaj s 1. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
-------------------------------
¹ Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 643/2008 z dne 19. 3. 2012.
² Navedeni sklep Vrhovnega sodišča (6. točka obrazložitve).
³ Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 92/2013 z dne 21. 3. 2013, I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012, I Up 300/2013 z dne 29. 8. 2013, I Up 116/2016 z dne 5. 5. 2016 in I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016 in I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020.
⁴ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020 (6. točka obrazložitve).
⁵ SEU je za nesorazmerno ocenilo le zahtevo, da mora tožnik svoje nahajanje na ozemlju države članice dokazati tako, da se osebno zglasi na dan obravnavanja njegovega pravnega sredstva na sodišču v glavnem mestu, ki je lahko od njegovega prebivališča zelo oddaljeno (odst. 57-67).