VSLJ Sklep II Cp 1349/2025

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Vsak udeleženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1. Udeleženci postopka so (bili) solastniki nepremičnine - parcele št. 532/4, k. o. X  (v naravi vinograd oziroma kmetijsko zemljišče, velikosti cca 0,2 ha), in sicer predlagatelj do 1/2, nasprotni udeleženci pa vsak do 1/6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom solastnino razdelilo tako, da nasprotni udeleženci pridobijo v last delež predlagatelja, in sicer vsak po 1/6 (tako da so sedaj nasprotni udeleženci solastniki sporne parcele vsak do 1/3), predlagatelju pa morajo plačati vsak po 492,40 EUR ter mu povrniti polovico skupnih stroškov.

2. Zoper sklep se pritožuje predlagatelj in med drugim navaja, da Stvarnopravni zakonik¹ ne dopušča možnosti, da ostane po delitvi stvar še naprej v solastnini. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da ima predlagatelj največji idealni delež. Nasprotnih udeležencev ne bi smelo šteti kot skupnosti zgolj zato, ker so družinsko povezani. Sodišče ni pravilno napolnilo pravnega standarda upravičenega interesa; ne bi smelo upoštevati lastništva sosednjih nepremičnin, ki dejansko niso v lasti nasprotnih udeležencev, temveč drugih članov njihove širše družine. V zadevi ni bil izveden narok na terenu ali sodni ogled, zato se odločitev sodišča ne more opirati nanj.

3. Nasprotni udeleženci so na pritožbo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Načeloma je res, kar navaja pritožba, da je namen postopka delitve solastnine, da se solastnina (ki je "mati prepirov") odpravi. Vendar pa to ni edina možna rešitev. Namen nepravdnih postopkov ni (le) razrešitev spora, temveč ureditev razmerja. Zato veljajo posebna postopkovna pravila (med drugim udeležencem ni treba postaviti določenega zahtevka, temveč zadošča, da opišejo razmerje), ki zasledujejo cilj, da se sporno razmerje čimbolj celovito, smiselno in pravično uredi, pri tem pa naj se v največji možni meri upoštevajo interesi vseh udeležencev. Zato ni nedopustna odločitev, po kateri stvar deloma ali v celoti še vedno ostane v solastnini.

6. Res je, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi vse tri nasprotne udeležence (člane družine A.) de facto obravnavano kot eno oziroma enotno stranko, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Tudi če bi šteli, da so nasprotni udeleženci trije (kar dejansko in pravno so), bi bila sprejeta odločitev še vedno pravilna, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Prav tako pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno zapisalo, da je opravilo "fizično delitev z izplačilom", kar evidentno ni res, vendar tudi ta napaka obrazložitve ne vpliva na pravilnost končne odločitve, razloge za katero je mogoče brez težav preizkusiti.² Enako velja za nepravilne razloge na osmi strani izpodbijanega sklepa, da se je sodišče o določenih dejstvih prepričalo "na naroku na terenu," saj naroka na terenu oziroma ogleda v tem postopku sodišče nikoli ni izvedlo. Vendar pa ti razlogi sodišča prve stopnje (glede preživljanja s kmetijsko dejavnostjo, donosa parcele in njenega stanja v naravi) niso relevantni, ker te okoliščine med udeleženci sploh niso sporne.

8. Pritožba ima tudi prav, da je upravičen interes v smislu drugega odstavka 70. člena SPZ³ pravni standard, ki ga mora sodišče napolniti z vsebino, upoštevaje vse okoliščine primera, vendar je sodišče prve stopnje ta standard ustrezno zapolnilo in posledično sprejelo pravilno odločitev. Razlogi, ki so sodišče prve stopnje pripeljali do izpodbijane odločitve, so: a) iz razlogov gospodarnosti in kmetijske politike bi bilo izrazito nesmotrno, da bi se parcela fizično razdelila, kar je med drugim potrdila izvedenka kmetijske stroke; b) nobeden od udeležencev se ne preživlja izključno s kmetijstvom, zato parcela za nobenega od njih ni eksistencialnega pomena; in naposled, kar je po oceni pritožbenega sodišča najbolj bistveno in česar pritožba sploh ne izpodbija - c) sporna parcela je "enklava," ki jo z vseh strani obdajajo parcele družine A. (s katero je predlagatelj v sporu), in ki nima povezave z javnim prometnim omrežjem, zato bi bilo treba, če bi jo prejel predlagatelj, šele urediti dostopne oziroma nujne poti.

9. Ob takem stanju stvari je edino pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se sporno solastno razmerje uredi tako, da parcela v celoti pripade nasprotnim udeležencem, ki so člani iste družine, katere parcele mejijo na oziroma obdajajo sporno parcelo, nasprotni udeleženci pa predlagatelja za njegov solastni delež izplačajo (višina denarne odmene pritožbeno ni izpodbijana).

10. Res je, da na ta način solastniško razmerje ne bo v celoti likvidirano in da solastnina še vedno obstaja, kar potencialno lahko vodi v nove spore, vendar pa to ni nujno. Pač pa je ugotovljeno, da sta družini predlagatelja in nasprotnih udeležencev že dalj časa v sporu (med drugim se je zgodil tudi pretep na sodišču), tako da je zelo verjetno, da bi se spori nadaljevali in morda še eskalirali, če bi predlagatelj postal lastnik parcele, z vseh strani obdane s parcelami nasprotnih udeležencev. Ker gre za spor med dvema družinama (da bi obstajali spori med člani družine A., pritožba ne navaja), ni bistveno, ali so mejaši sporne parcele nasprotni udeleženci ali pa zgolj drugi člani družine A.; bistveno je, da so mejaši parcele, za katere izključno lastništvo se poteguje pritožnik, člani družine, s katero je pritožnik v dolgoletnem sporu. Ker je eden od bistvenih namenov vseh sodnih postopkov, razrešiti nesoglasja, spore in prinesti pravni mir, je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem pogledu pravilna. Predlog pritožnika, ki se poteguje za izključno lastništvo parcele, z vseh strani obdane s parcelami njegovih nasprotnikov (in brez zveze z javnimi potmi), je izrazito nerazumen.

11. Glede na vse povedano je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno uporabilo tudi peti odstavek 70. člena SPZ, ki določa: "Na predlog solastnika lahko sodišče odloči, da namesto prodaje pripada stvar v celoti njemu, če izplača druge solastnike tako, da jim plača sorazmerni del prodajne cene, ki jo določi sodišče. Če to predlaga več solastnikov, ima prednost tisti solastnik, ki ga določi sodišče, upoštevaje velikost idealnih deležev, dosedanji način rabe stvari in potrebe solastnikov." Velikost solastnih deležev ni odločilen kriterij. Glede dosedanjega načina rabe pritožba ne navaja nič konkretnega, zgolj zatrjevanje in dokazovanje, da bi predlagatelj v prihodnje lahko na parceli prideloval vino,⁴ pa ne zadošča. Standard potreb solastnikov, ki ga je nujno obravnavati v povezavi s standardom upravičenega interesa iz drugega odstavka 70. člena SPZ, pa je sodišče prve stopnje pravilno napolnilo z vsebino, upoštevaje vse zgoraj opisane okoliščine primera.

12. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo ne izrecno uveljavljanih ne uradoma upoštevnih (drugi dostavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku⁵ v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku⁶) kršitev, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

13. Osnovno pravilo nepravdnega postopka je, da vsak udeleženec sam nosi svoje stroške postopka. V skladu s tem pravilom je naslovno sodišče odločilo o stroških tega pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ.
² Vehementno pritožbeno zatrjevanje, da izpodbijani sklep "sploh nima razlogov oziroma nima razlogov o odločilnih dejstvih," je očitno neresnično.
³ Ki med drugim določa: "Če se solastniki ne morejo sporazumeti, odloči o načinu delitve sodišče v nepravdnem postopku tako, da solastniki dobijo v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes."
⁴ Te navedbe pa so vsaj deloma v logičnem nasprotju s pritožbenim poudarjanjem, da je parcela zanemarjena oziroma v slabem stanju.
⁵ Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
⁶ Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1.