VSRS Sodba XI Ips 34830/2014-80

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom zoper zahtevano osebo D. G. na podlagi 16. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o izročitvi (Zakon o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o izročitvi, Ur. l. RS – MP, št. 11-44/1997, v nadaljevanju Pogodba o izročitvi) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredilo pripor, ki traja do odločitve o izročitvi, v pripor pa se všteva tudi čas pridržanja. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je pritožbo zagovornika zahtevane osebe zavrnil kot neutemeljeno.

2Zagovornik zahtevane osebe je zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper zahtevano osebo odpravi in ga izpusti na prostost.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljilo obstoj pogojev za začasni ekstradicijski pripor iz prvega odstavka 525. člena ZKP in da je Republika Makedonija predložila vso potrebno dokumentacijo. O formalnih predpostavkah za izročitev iz 10. točke prvega odstavka 522. člena ZKP bo sodišče odločilo po prejemu zahtevanega nepogojnega zagotovila države prosilke za izročitev. S priporom po 525. členu ZKP se zagotovi zgolj navzočnost zahtevane osebe v postopku za izročitev.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo D. G. in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Zagovornik zahtevane osebe v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da so v obravnavanem primeru v nasprotju z zaključki v pravnomočnem sklepu podani zadržki v zvezi z 10. točko prvega odstavka 522. člena ZKP. Po vložnikovih navedbah je senat Temeljnega sodišča v Kumanovem s sodbo V KS 141/11 z dne 18. 6. 2013 zahtevani osebi preklical pogojno obsodbo in z njo določil, da se kazen eno leto zapora izvrši. D. G., ki od leta 2011 živi v Sloveniji, v Makedonijo pa se ne vrača, o postopku za preklic pogojne obsodbe po vložnikovem zatrjevanju ni bil obveščen, prav tako ni bil s tem v zvezi vabljen na narok, kar pomeni, da je bil postopek za preklic pogojne obsodbe izveden v njegovi nenavzočnosti. Vložnik meni, da bi preiskovalna sodnica izpodbijani sklep lahko izdala le, če bi Republika Makedonija predložila dokazila, da je bil G. osebno vabljen oziroma da mu je bil kraj in čas postopka sporočen preko zastopnika, pooblaščenega po makedonskem pravu, oziroma da je G. pristojnemu organu izjavil, „da ne izpodbija odločbe ali zagotovi, da bo kazenski postopek po izročitvi znova opravljen v navzočnosti izročene osebe“. Nadalje vložnik meni, da izjava Temeljnega sodišča v Kumanovem z dne 10. 10. 2014, iz katere izhaja, da se bo postopek lahko obnovil skladno z določbami 424. člena ZKP Makedonije, če bo tujec ali njegov zagovornik vložil zahtevo za obnovo postopka v enem letu od takrat, ko je tujec izvedel za odločbo, s katero je bil obsojen v odsotnosti, vsebinsko ne zadosti zahtevi iz 10. točke prvega odstavka 522. člena ZKP. Ta določba se nanaša na to, da se mora zagotoviti, da se bo tisti od kazenskih postopkov, ki je bil opravljen v nenavzočnosti, opravil v navzočnosti. V obravnavanem primeru bi po vložnikovem zatrjevanju moral biti v Makedoniji še enkrat opravljen postopek za preklic pogojne obsodbe, saj bi G. le tako lahko dokazal, da pogoji za preklic niso podani. Navedba v izjavi Temeljnega sodišča v Kumanovem, da bo postopek lahko obnovljen v skladu s 424. členom ZKP, je po vložnikovem mnenju nevzdržna, saj se ne 424. člen makedonskega ZKP ne 424. člen slovenskega ZKP ne nanašata na obnovo postopka. Iz skope dokumentacije, ki jo je predložila Republika Makedonija, ni razvidna zagotovitev, da bo ustrezni kazenski postopek po izročitvi znova opravljen v navzočnosti zahtevane osebe in da bo slednji lahko na kontradiktoren način sodeloval v postopku za preklic pogojne obsodbe. Vložnik še trdi, da iz makedonske dokumentacije ni razvidno, da bi bili izpolnjeni drugi pogoji, navedeni v 10. točki prvega odstavka 522. člena ZKP.

6Izročitev obdolžencev in obsojencev se zahteva in opravlja po določbah ZKP, če ni v mednarodni pogodbi določeno drugače (521. člen ZKP). Po 4. členu Pogodbe o izročitvi mora država prosilka prošnji za izročitev priložiti sredstva za ugotovitev istovetnosti zahtevane osebe; potrdilo ali druge podatke o njenem državljanstvu; obtožnico, sodbo ali odločbo o priporu ali kakšen drug akt, ki je enak tej odločbi, v izvirniku ali overjenem prepisu, poleg tega morajo biti v aktih navedeni ime in priimek zahtevane osebe in drugi podatki, potrebni za ugotovitev njene istovetnosti, opis dejanja, zakonska označba kaznivega dejanja in dokazi za utemeljenost suma; izpisek določb iz kazenskega zakona, ki bodo uporabljene ali so bile uporabljene proti zahtevani osebi zaradi dejanja, ki je povod za zaprošeno izročitev; ter podatke v zvezi z dolžino kazni, ki se še mora prestati, kadar gre za izročitev osebe zaradi prestajanja kazni in je ta del kazni že prestala. Po 16. členu Pogodbe o izročitvi zaprošena država po prejemu prošnje za izročitev, kadar so izpolnjeni formalni pogoji za izročitev, nemudoma pripre zahtevano osebo, razen če skladno s to pogodbo izročitve ni mogoče dovoliti.

7Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo obstoj formalnih pogojev za izročitev, in sicer je Republika Makedonija prošnji za izročitev priložila sodbo Temeljnega sodišča v Kumanovem K 72/09 z dne 4. 10. 2010, s katero je bila D. G. zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 247. člena Kazenskega zakonika Republike Makedonije v zvezi s 45. členom tega zakonika izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo eno leto zapora in preizkusno dobo dveh let ter določen posebni pogoj, da je obsojenec dolžan oškodovancu povrniti škodo v 90 dneh od pravnomočnosti sodbe; sodbo Temeljnega sodišča v Kumanovem V Ks 141/11 z dne 18. 6. 2013 o preklicu pogojne obsodbe; akt o napotitvi za izvršitev kazni zapora KUKIP-15/14 z dne 17. 1. 2014. Sodišče je še ugotovilo, da ni nobenega zadržka iz 7., 8. in 9. člena Pogodbe o izročitvi (v zvezi s pogojem iz 16. člena Pogodbe o izročitvi) in zadržkov v zvezi s 522. členom ZKP. Ob opiranju na določbo 16. člena Pogodbe o izročitvi in ugotovitvi in obrazložitvi obstoja pripornega razloga begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je preiskovalna sodnica zoper zahtevano osebo odredila tako imenovani klasični ekstradicijski pripor (ne pa začasni ektradicijski pripor, kot nepravilno navaja vrhovna državna tožilka).

8Ob tem, da so določbe kazenskega postopka o izročitvi obdolžencev in obsojencev subsidiarne narave (521. člen ZKP), da je v 16. členu Pogodbe o izročitvi posebej določeno, da se po prejemu prošnje za izročitev zoper zahtevano osebo ob izpolnjenih formalnih pogojih za izročitev nemudoma odredi pripor, razen če izročitve ni mogoče dovoliti, vložnikove navedbe o nezakonito odrejenem priporu niso utemeljene, prav tako ni utemeljeno vložnikovo sklicevanje na določbo 10. točke prvega odstavka 522. člena ZKP. Po določbi 13. člena Pogodbe o izročitvi se izročitev zaradi izvršitve kazenske sankcije, ki je bila izrečena s pravnomočno sodbo v sodnem postopku v nenavzočnosti osebe, za katere izročitev se prosi, dovoli samo, če država prosilka zagotovi, da bo kazenski postopek po izročitvi znova opravljen v navzočnosti izročene osebe. Po presoji Vrhovnega sodišča je ta pogoj določen kot razlog, zaradi katerega je izročitev dopustno zavrniti. Preiskovalna sodnica je s tem v zvezi na podlagi 5. člena Pogodbe o izročitvi od Republike Makedonije zahtevala dopolnilna obvestila. Kot rečeno, pogoji za odreditev pripora so v obravnavanem primeru podani, neobstoj razloga iz 13. člena Pogodbe o izročitvi (oziroma, kot zatrjuje vložnik, iz 10. točke prvega odstavka 522. člena ZKP) pa bo zahtevana oseba ali njegov zagovornik lahko uveljavljala v postopku za izdajo sklepa o tem, da so pogoji za izročitev izpolnjeni oziroma da se prošnja za izročitev zavrne (527. in 528. člen ZKP).

9Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika zahtevane osebe D. G. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.