VSK sodba I Cp 469/2014

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, naj mu toženec izroči v posest nepremičnino z oznako parc. št. 1. Ugotovilo je, da toženčeva posest te nepremičnine temelji na menjalni pogodbi, sklenjeni med pravnima prednikoma pravdnih strank ter da je na podlagi 10-letne zakonite in dobroverne posesti na sporni nepremičnini toženec pridobil lastninsko pravico.

Proti sodbi se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Opozarja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da menjalne pogodbe z dne 15.3.1988 oba takratna akterja, to je C.D. in A.P. nista uspela realizirati oziroma zemljiškoknjižno urediti vse do njune smrti, za kar je bilo na razpolago 25 let.

Nobenega dokaza ni, da je bila pogodba sklenjena, zgolj podpis ob obstoju vseh drugih okoliščin ne zadošča. Kritičen pogled na celotno zadevo pokaže, da so očitno obstajali razlogi, zakaj pogodbenika nista zadeve tudi zemljiškoknjižno uredila. Obstajali pa so tudi razlogi za to, da pokojni A.P. ni nikoli prevzel zamenjanih parcel, oziroma teh parcel ni uporabljal. Ta okoliščina bi morala sodišču vzbudila dvom v trditev o dobrovernosti C.D.. Vse druge nepremičnine je A.P. sam ali po drugih obdeloval. Iz izpovedi tožnika je mogoče razumeti, da je njegov brat A.P. sopogodbeniku pač dopustil uživanje, ker je bila s tem parcela pokošena in tako zavarovana pred zaraščanjem. Tožnik je pojasnil sodišču, da je bil A.P. posebnež, vdan alkoholu, ki ni imel večjega kroga prijateljev oziroma znancev. Zato je potrebno razumeti njegovo ravnanje, ko ni prevzel v zamenjavo ponujene parcele, kot ravnanje, zaradi katerega sam ni želel izpeljati zase nobenih koristi. C.D. je zavestno izkoriščal potek časa za to, da bi po smrti A.P. uveljavljal priposestvovanje. Pri zamenjanih površinah gre za skoraj polovično prikrajšanje, saj s pogodbo A.P. prejema za 40% manj površin, kot jih z menjalno pogodbo daje, pri čemer je namesto ene parcele pridobil tri, od tega eno, obremenjeno s služnostjo. Razumljivo je zato, da A.P. ni štel zamenjave za pošteno in adekvatno, zaradi česar je 25 let očitno vztrajal pri tem, da se parcel ne zamenja.

Pokojni C.D. ni storil ničesar, da uredi zadevo, kar pomeni, da se je za časa življenja A.P. bal začeti kakršenkoli postopek. Vsi lastniki zemljišč štejejo, da je zamenjava opravljena takrat, ko pride do fizične zamenjave. Pokojnemu C.D. ni moglo biti neznano, zakaj A.P. njegovih parcel ne sprejema. Takšno vedenje pa je pri njem povzročilo slabovernost. Tožeča stranka je prikrajšanje A.P. želela dokazati z izvedencem kmetijske stroke in kot podlago podala trditve, navedla je površine zemljišč in predlagala vpogled v izpiske iz zemljiške knjige in v kataster. Ne drži torej, da ni podala nobene trditvene podlage v zvezi s tem. Tožeča stranka je tudi predlagala kot dokaz za svoje trditve štiri zavarovalne police. Po pregledu celotnega spisa, ki obstaja pri pooblaščencu tožeče stranke se ugotavlja, da so te police bile priložene pripravljalni vlogi, ki je bila predložena sodišču. Žal razen takšne trditve tožeča stranka nima materialnega dokaza, da so ti dokazi dejansko bili predloženi, ne glede na to pa bi moralo sodišče zaradi varovanja pravice tožeče stranke do poštenega sojenja ob dejstvu, da so bili dokazi predlagani, niso pa bili v spisu, tožečo stranko na to dejstvo opozoriti. S podpisi na zavarovalnih policah je tožeča stranka želela dokazati, da podpis A.P. na pogodbi z dne 15.3.1988 ne more biti njegov. Nadaljnji element, ki kaže na nedobrovernost pravnega prednika tožene stranke je dejstvo, da je o spremembah na njegovih parcelah dobil obvestilo, oziroma bil s tem seznanjenja, pa na obvestilo ni reagiral. Najmanj kar bi pričakovali je namreč to, da bi geodetski upravi sporočil, da so parcele zamenjane, A.P. pa sporočil, da se s parcelami, ki naj bi jih dobil v zamenjavo, nekaj dogaja.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem zavrača pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopenjske sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je prihajal s svojimi navedbami sam s seboj v nasprotje. V tožbi je namreč trdil, da je bila menjalna pogodba med A.P. in C.D. podpisana, da pa ni bila nikoli v celoti realizirana, saj je le C.D. prevzel v posest P.-jevo parcelo, slednji pa D.-jevih ne, da do priposestvovanja lastninske pravice ni moglo priti, ker nobena od strank ni bila dobroverna in da iz pogodbe izhaja očitno nesorazmerje med vrednostjo zamenjanih parcel, zaradi česar naj bi bila pogodba oderuška in zato nična. V nadaljevanju postopka pa je v pripravljalni vlogi trdil, da naj bi bil osnovni dogovor opravljen v pivski družbi in da je listino, ki jo je pripravil pokojni C.D., prinesel pokojnemu A.P. nekdo drug, da po tožnikovem vedenju A.P. nikoli ni potrdil dogovora okrog menjalne pogodbe in pogodbe tudi nikoli ni podpisal. Pritožnik v pritožbi ponovno po eni strani trdi, da so očitno obstajali razlogi, zakaj pogodbenika nista zemljiškoknjižno uredila menjave (ta trditev predpostavlja domnevo, da je pogodba le bila podpisana) in da je zamenjano parcelo prevzel le C.D., ne pa tudi A.P., po drugi strani pa trdi, da je želel v postopku dokazati, da pokojni A.P. pogodbe (sploh) ni podpisal. Prvostopenjsko sodišče je, glede na to, da je bila pogodba z dne 15.3.1988 vložena v spis (in to celo s strani tožeče stranke) in da se na njej nahajata podpisa obeh pogodbenih strank, pravilno štelo, da je bilo na tožeči stranki dokazno breme, da dokaže, da podpis prve pogodbene stranke (tožnikovega pravnega prednika A.P.) na pogodbi ni njegov, oziroma da te pogodbe ni nikoli podpisal. V zvezi s tem je bila tožnikova izpoved pri zaslišanju nedosledna in zato neprepričljiva, kar je prvostopenjsko sodišče obširno povzelo na 5. strani sodbe pod točko 6 obrazložitve. Tako kot tožbene in pritožbene trditve je bila namreč tožnikova izpoved mestoma sama s seboj v nasprotju, saj je najprej trdil, da naj bi mu brat povedal, da so ga pregovarjali k menjavi parcel, česar ni bil pripravljen storiti, nato, da sta menjalno pogodbo, ki je bila vložena v spis in za katero ne ve, kje jo je dobil, sklenila prav A.P. in C.D., nato, da naj bi mu J.D. povedal, da je A.P. podpisal prazen papir in da bi rad videl ta papir, ter še, da mu je brat pokazal parcele tožene stranke in mu povedal, da so mu bile te parcele ponujene za zamenjavo.

Relevantnejši dokazi za izpodbijanje podpisa na pogodbi bi bili primerjalni podpisi, na podlagi katerih bi grafolog lahko preveril trditve tožeče stranke. V zvezi s tem je tožeča stranka v pripravljalni vlogi ponudila štiri zavarovalne police in predlagala imenovanje izvedenca grafološke stroke. Listin s primerjalnimi podpisi pa svoji pripravljalni vlogi ni priložila, čeprav v pritožbi zatrjuje, da naj bi jih. Iz dohodnega žiga na pripravljalni vlogi tožeče stranke izhaja, da je bila vloga prejeta brez prilog in tudi v spisu jih ni. Očitek sodišču, da bi jo moralo na to (še posebej) opozoriti, je neutemeljen. Iz zapisnika o glavni obravnavi namreč izhaja, da je sodišče v dokaznem sklepu konkretno navedlo katere listine, ki jih je v spis vložila tožeča stranka, bo izvedlo kot dokaz, v sklepu ob zaključku naroka pa je tudi konkretno navedlo, katere dokazne predloge je zavrnilo. V nobenem od navedenih dveh sklepov sodišče zavarovalnih polic ni omenilo. Tožeča stranka bi tedaj morala reagirati in zahtevati od sodišča, da se opredeli, ali bo preostale predlagane dokazane dokaze izvedlo ali ne, oziroma opozoriti, da so bili nekateri od predlaganih dokazov prezrti (286.b člen ZPP). Sicer pa tožeča stranka v pritožbi zgolj vztraja, da naj bi te listine v spisu bile, jih pa (ker jih v spisu ni) ne prilaga niti pritožbi v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP.

Ob dejstvu, da tožnik ni uspel izpodbiti menjalne pogodbe, sklenjene med pravnima prednikoma pravdnih strank, se izkaže, da je toženčeva posest na tožnikovi nepremičnini zakonita, zato tožnik s svojim tožbenim zahtevkom na izročitev parcele glede na obstoj obligacijskopravne zaveze ne more uspeti. Toženčev uspešen ugovor pogodbeno zamenjane in izročene stvari namreč onemogoča uveljavljanje zahtevka za izročitev nepremičnine, ki ima temelj v trditvah, da je tožnik njen zemljiškoknjižni lastnik. Že zato je tožnikova pritožba neutemeljena.

Trditve o nesorazmerju v vrednosti zamenjanih nepremičnin, o tem, da naj bi bila zato pogodba oderuška in zato nična, so bile, kot je pravilno opozorilo prvostopenjsko sodišče, pomanjkljive, saj toženec ustreznih trditev glede subjektivnega elementa oderuškosti ni podal, ne navaja pa jih niti pritožba.

Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane odločbe v okviru razlogov, na katere mora po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, namreč pomanjkljivosti ni ugotovilo (353. člen ZPP).