UPRS sodba II U 31/2014

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odločil, da se koncesija za izvajanje socialnovarstvene storitve pomoč družini na domu v občini Apače podeli ponudniku A.; pod 2. točko izreka je odločil, da se koncesijska pogodba sklene za določen čas in sicer za dobo 10 let in da se lahko na predlog koncesionarja podaljša, vendar najdalj za čas, za katerega je bila sklenjena pogodba; pod 3. točko izreka je odločil, da se koncesija sklene najkasneje 30 dni po pravnomočnosti odločbe in da se koncesija odvzame, če koncesionar v roku, določenem v odločbi o podelitvi koncesije, ne podpiše koncesijske pogodbe, pa koncedent tega roka ne podaljša v skladu z zakonom; pod 4. točko izreka je odločil, da se ponudba B. s.p., kot neuspešna zavrne; pod 5. točko izreka je odločil, da se ponudba C.-sedaj tožnika, kot neuspešna zavrne in pod 6. točko izreka je odločil, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. V svoji obrazložitvi navaja, da je občina Apače dne 6. 9. 2013 v Uradnem listu RS št. 73/2013 objavila Javni razpis za podelitev koncesije za izvajanje socialnovarstvene storitve pomoč družini na domu v občini Apače (Javni razpis). Na Javni razpis so prispele 4 pravilne in pravočasne ponudbe. Tri ponudbe so bile popolne, ena ponudbo pa je bilo treba zavreči kot nepopolno. Socialna zbornica Slovenije je izdala mnenja o primernosti vsebine programa in ustreznosti prijavitelja in tako ponudniku B. s.p., dala pozitivno mnenje z zadržkom, medtem ko je A. in C., dala pozitivno mnenje. Merila za izbor koncesionarja so določena v 7. členu Odloka o podelitvi koncesije za izvajanje socialnovarstvene storitve pomoč družini na domu v Občini Apače (Odlok) in sicer se pri izbiri koncesionarja upoštevajo kot merila cena storitve na efektivno uro, program dela, reference ponudnika in oddaljenost sedeža oziroma izpostave izvajalca od območja, za katero bo podeljena koncesija. Glede na navedena merila se koncesija dodeli A., ki je po točkovanju komisije z dne 25. 11. 2013 dobila največ točk.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil.

Tožnik v obširni tožbi navaja, da je tožena stranka preko svoje komisije postopek podelitve predmetne koncesije napram tožniku vodila nepravilno, kar je razvidno že pri odločanju o točkovnem ocenjevanju najvažnejšega merila, tj. merila program dela. Ocenjuje, da je njegov program dela tako kvaliteten, da bi moral biti ocenjen višje, če ne z maksimalnimi 10 točkami. Tudi iz strokovnega mnenja Socialne zbornice izhaja, da je tožnikov program dela prilagojen potrebam Občine Apače, medtem ko je program A. le deloma prilagojena potrebam Občine Apače. Že ta ugotovitev je v nasprotju z ugotovitvijo tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je program tožnika pripravljen na splošno za območje UE Gornja Radgona in ne posebej za občino Apače. Ker tožena stranka posebej izpostavlja pomanjkljivost v programu tožnika, da ni prejela prepričljivega odgovora na vprašanje „Predstavitev vaše vizije na področju pomoči na domu“, tožnik odgovarja, da je že v pritožbi v zvezi s tem navedel, da komisija ni prišla k tožniku ob določeni uri, temveč dve uri kasneje in mu tudi ni bilo pojasnjeno, da bo govora o predstavitvi vizije. A. v svoji dokumentaciji, ki jo je predložila toženi stranki, strukture cene ni predstavila na predpisanem obrazcu in tožnik zato ocenjuje, da gre v tem primeru za neizpolnitev razpisnega pogoja, ki določa, da mora biti struktura cene predstavljena na predpisanem obrazcu. A. bi zato morala celo biti izločena iz postopka, v vsakem primeru pa ji tožena stranka ne bi mogla in ne bi smeti priznati 64 točk. Tožnik bi tudi moral dobiti točke pri merilu reference, saj je odgovorna oseba tožnika, D.D., zaposlena na CSD Gornja Radgona že 33 let in je od tega že 14 let vodila in koordinirala skupino 9 kvalificiranih socialnih oskrbovalk, ki je izvajala program Pomoč na domu. Prav tako je iz potrdila z referenco s strani CSD Gornja Radgona razvidno, da je bila imenovana na tem področju aktivna tudi na širšem slovenskem prostoru, saj je bila 4 leta vodja Sekcije za razvoj socialne oskrbe v Sloveniji. Tudi pri merilu oddaljenost sedeža oziroma izpostave ponudnika od območja, za katero bo koncesija podeljena, je komisija tožene stranke A. nepravilno priznala 5 točk, saj glede tega merila A. ni izpolnjevala razpisnih pogojev. A. ima namreč sedež v Rogaševcih, kar je 27 km od sedeža tožene stranke in je imela v času odločanja o koncesiji le formalno izpostavo na območju Občine Apače, ki naj bi bila na naslovu ... Ker je odločitev tožene stranke, da se ponudba tožnika kot neuspešna zavrne, očitno posledica zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je potrebno obe izpodbijani odločbi odpraviti ter zadevo vrniti prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse neskladne navedbe tožnika in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka kot neutemeljenega. Meni, da sta obe izpodbijani odločbi izdani na zakonit način, ob upoštevanju vseh zakonskih in podzakonskih predpisov. Pojasnjuje, da je pri merilu „program dela“ tožniku dodelila 6 točk, izbranemu ponudniku pa 9 točk in v zvezi s tem poudarja, da se mnenje Socialne zbornice Slovenije ni točkovalo oziroma ni prineslo dodatnih točk, saj se je točkovanje programa pri obeh ponudnikih opravilo po razpisanih merilih, kar tudi podrobno utemeljuje in navaja prednosti, ki jih je upoštevala pri točkovanju programa A. in sicer službena vozila za izvajanje storitev na terenu in obveščanje občine. Komisija tožene stranke je dne 18. 11. 2014 izvedla ogled prostorov na sedežu ponudnika A. in ogled njegove izpostave na naslovu ..., kot tudi ogled prostorov na sedežu tožnika, ... in na kraju njegove PE, Apače 97 ter na podlagi ogleda tudi izvedla točkovanje. Tožena stranka zavrača tudi tožbene navedbe glede merila reference ponudnika. Komisija je namreč ugotovila, da je A. predložila dve ustrezni referenci, medtem ko je tožnik predložil reference, ki niso ustrezne. Ponudnik C., ki ga zastopa D.D., je namreč v rednem delovnem razmerju kot strokovni vodja storitve na domu na Centru za socialno delo Gornja Radgona in pod okriljem tega centra izvaja delo tudi v občinah Gornja Radgona, Radenci in Sv. Jurij ob Ščavnici. Vendar pa se niso zahtevale potrjene reference odgovorne vodje del, temveč reference ponudnika. Glede na navedena merila je A. dosegla več točk in so tako izpolnjeni vsi pogoji za podelitev koncesije.

Tožnik v obširni pripravljalni vlogi dodatno utemeljuje svoja stališča in tožbene ugovore in poudarja, da strokovna komisija ni bila usposobljena za strokovno oceno ponudb ter je pri tem tudi prekoračila svoja pooblastila. Predvsem je bil napačno ocenjen njegov program dela, saj so bile prezrte prednosti njegovega programa, kar tudi zelo podrobno opredeljuje. Tudi ostali kriteriji pri tožniku niso bili pravilno točkovani.

V odgovoru na pripravljalno vlogo tožena stranka vztraja pri svojih stališčih in poudarja, da je Socialna zbornica dala pozitivno mnenje obema ponudnikoma in s tega stališča sta zato oba programa enakovredna. Mnenje Socialne zbornice pomeni, da sta oba programa kvalitetna, ni pa to mnenje kriterij za ocenitev programa.

A.-sedaj stranka z interesom, na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločitev prvostopenjskega organa, s katero je le-ta v postopku podelitve koncesije za izvajanje socialnovarstvene storitve pomoč družini na domu v občini Apače koncesijo podelil A.-sedaj stranki z interesom, medtem ko je vlogo tožnika zavrnil, ker glede na merila ni bila najbolj uspešna. Svojo odločitev je oprl na določbe Odloka o podelitvi koncesije za izvajanje socialnovarstvene storitev Pomoč družini na domu v Občini Apače (Odlok).

Merila za izbor koncesionarja so določena v 7. členu Odloka in v III. točki razpisne dokumentacije. Kot merila so se morala upoštevati cena storitve na efektivno uro, program dela, reference ponudnika in oddaljenost sedeža oz. izpostave ponudnika od območja, za katero bo podeljena koncesija.

Pri merilu „cena storitve na efektivno uro“ je tožnik prejel maksimalno število točk, to je 70 točk, medtem ko je izbrana koncesionarka prejela 6 točk manj, to je 64 točk. Zato tožbene navedbe v zvezi z navedenim merilom ne morejo biti relevantne. Iz spisovne dokumentacije pa je razvidno, da je ponudba izbrane koncesionarke na razpis obsegala vse zahtevane priloge, na predpisanih obrazcih, tudi strukturo cene. Zato tožnik ne more uspeti z navedbo, da izbrana koncesionarka strukture cene toženi stranki ni posredovala na predpisanem obrazcu in da gre zato za neizpolnitev razpisnega pogoja.

Pri merilu „program dela“ je bilo v razpisni dokumentaciji določeno, da se ocenjuje kvaliteta predloženega programa in sicer z dveh vidikov: z vidika organizacije in fleksibilnosti izvajanja javne službe (komunikacijska dostopnost in odzivnost, organiziranost delovnega procesa, reševanje nujnih primerov itd.), po katerem je bilo bilo mogoče doseči največ 7 točk in z vidika multidisciplinarnosti obravnave (sodelovanje z zunanjimi službami - CSD, RK, zdravnik, policija, patronažna služba, koncedent), po katerem je bilo mogoče doseči 3 točke, skupaj torej maksimalno 10 točk. Prvostopenjski organ si je za oba ponudnika predhodno pridobil mnenje Socialne zbornice. Le-ta je programoma dela obeh ponudnikov dala pozitivno mnenje. Organ je zato štel, da sta programa dela obeh ponudnikov, kvalitetna. Ob upoštevanju pozitivnega mnenja Socialne zbornice in ocenitve obeh programov dela po razpisanih merilih je izbrana koncesionarka skupaj prejela 9 točk, to je 3 točke več kot tožnik. Organ je svojo oceno, s katero je izbrani koncesionarki po navedenem merilu dodelil več točk, v izpodbijani odločbi ustrezno obrazložil. Ustrezno je utemeljil prednosti, ki jih je upošteval pri programu dela izbrane koncesionarke in pomanjkljivost v programu dela tožnika. To pa po mnenju sodišča pomeni, da pri točkovanju po navedenem merilu ni kršil razpisnih meril. Sodišče zato vse tožbene ugovore v zvezi s programom dela zavrača kot neutemeljene.

Pri merilu „oddaljenost sedeža oz. izpostave ponudnika od območja, za katero bo podeljena koncesija“ sta oba ponudnika prejela enako število točk, to je 5 točk. Tako dodeljeno število točk pa je glede na ugotovljene okoliščine, da imata oba sedež izven občine Apače in izpostavo na območju občine Apače, zakonito. Iz zapisnika o ogledu prostorov z dne 18. 11. 2014, ki je v spisu, izhaja, da so prostori izpostave izbrane koncesionarke na območju občine Apače ustrezni, zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da so prostori njene izpostave na območju občine Apače zgolj fiktivni.

Pri merilu „reference“ je bilo v razpisni dokumentaciji določeno, da se upoštevajo točke za vsako pozitivno referenco, potrjeno s strani koncedentov in da se upošteva največ 5 referenc za zadnjih 10 let, pri čemer vsaka pozitivna referenca šteje 2 točki. Izbrana koncesionarka je po tem merilu prejela 4 točke, ker je po oceni organa predložila 2 ustrezni referenci, to je referenci dveh koncedentov, medtem ko tožnik po tem merilu ni dobil točk. Prvostopenjski organ je ocenil, da predložene reference občin, za katere CSD Gornja Radgona izvaja javno službo Pomoč družini na domu, ne ustrezajo, ker to niso reference ponudnika. Sodišče se s takšno oceno organa strinja. Zato je dodelitev štirih referenčnih točk izbrani koncesionarki in nedodelitev točk tožniku po mnenju sodišča zakonita.

Glede na zgoraj navedeno je torej izbrana koncesionarka v primerjavi s tožnikom pri točkovanju po vseh navedenih merilih prejela skupaj 82 točk, to je 1 točko več kot tožnik. Ker je bilo predmetno točkovanje po presoji sodišča izvedeno pravilno in zakonito, v okviru pristojnosti in strokovne presoje, ki jih ima strokovna komisija v zvezi s presojo ponudb, je pravilna in zakonita tudi izpodbijana odločitev, po kateri je bila sporna koncesija podeljena stranki z interesom. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da komisija ni odločila v okviru svojih pristojnosti in da ni bila usposobljena za strokovno oceno prispelih ponudb. Posledično tudi ni utemeljen ugovor, da bi moral tožnik po določenih merilih dobiti večje število točk.

V ostalem se sodišče, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), sklicuje na razloge, navedene v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.