UPRS sodba I U 1694/2013

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo so bile tožniku za blago, ki je bilo prijavljeno v tranzitni postopek v tranzitni deklaraciji (T1) z MRN oznako 08SI00604410E82F10 z dne 24. 9. 2008, Izpostava Luka Koper, zaradi nezakonite odstranitve izpod carinskega nadzora, določene dajatve in obračun obresti za blago: moški plašči iz sintetike, 7.920 kosov, tarifne oznake 62011302 kombinirane nomenklature in taric-kode 90, skupaj 5.458,91 EUR (1.904,27 EUR carine in 3.554,64 EUR DDV) ter obračunane obresti v znesku 1.039,92 EUR (točki 1. in 2. izreka), z rokom plačila 10 dni od vročitve odločbe (točka 3. izreka), v nasprotnem primeru se bo uvedel postopek davčne izvršbe (točka 4. izreka); pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, o priglašenih stroških bo odločeno s posebnim sklepom (točki 5. in 6. izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je Carinski urad Nova Gorica z odločbo DT 4242-605/2010-2 z dne 1. 2. 2011 zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora obračunal uvozne dajatve in druge dajatve ter obresti za blago, vneseno v tranzitni postopek z zgoraj navedeno tranzitno deklaracijo (T1), za katerega sta solidarno zavezana glavni zavezanec družba, A. d.d., Koper in prevoznik, samostojni podjetnik posameznik, B. s.p.. Prvi ni izpolnil obveznosti iz tranzitnega postopka, drugi pa, ker je odstranil blago izpod carinskega nadzora. Po vloženi pritožbi je pritožbeni organ izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na prevoznika odpravil ter vrnil v ponoven postopek z napotkom, da prvostopenjski organ v ugotovitvenem postopku razčisti okoliščine glede posedovanja in razpolaganja s spremno tranzitno listino z MRN oznako 08SI00604410E82F10 z dne 24. 9. 2008.

Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku zaprosil Carinski urad Koper za razjasnitev posedovanja in razpolaganja s sporno tranzitno listino pri carinskem uradu odhoda - Izpostavi Luka Koper, predvsem ali je voznik prevoznega sredstva skupaj z mednarodnim tovornim listom (CMR) in računom prejel tudi spremno tranzitno listino in katere carinske formalnosti je moral opraviti. Carinski urad Koper je v odgovoru 10. 11. 2011 pojasnil potek carinskega nadzora v prosti coni in iznos blaga na podlagi v tej zadevi sporne tranzitne deklaracije (T1) z MRN oznako, kot je navedeno. Sestavljen je bil zapisnik 31. 1. 2012, na katerega je tožnik podal pripombe. Prvostopenjski organ navaja 799. člen, 806. člen in drugi odstavek 313. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 4254/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe sveta EGS št. 2413/92 o Carinskem zakoniku skupnosti (UL L št. 253 z dne 11. 10. 1993 s spremembami, v nadaljevanju Izvedbena uredba) ter določbe Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 o Carinskem zakoniku skupnosti (v nadaljevanju CZS) a) točke 166. člena, 167. člen in 168. člen.

V obravnavanem postopku je ugotovljeno, da je bilo z v tej zadevi obravnavano tranzitno deklaracijo na namembni carinski urad Freilager Wien (AT) napoteno blago z rokom predaje 1. 10. 2008, ki je 19. 9. 2008 prispelo v prosto cono po morju. Carinskemu delavcu dokumente (skladiščni dokument, CMR, spremno listino T1 in drugo) za izstop blaga iz proste cone Koper na izhodni točki izroči voznik, ki se s prevoznim sredstvom pripelje neposredno do izhodne točke (izhodna zapornica). Iz dokumentov, ki jih voznik izroči carinskemu delavcu, je razviden tudi status blaga. Zaradi navedenega tožnik ne more trditi, da ni prejel spremne tranzitne listine. Predmetno blago, navedeno na skladiščnem dokumentu (potrdilo št. 12631621 o opravljenem premiku kontejnerja s tam navedeno številko z dne 24. 9. 2008) iz proste cone je lahko izstopilo le na podlagi predložitve ustrezne tranzitne deklaracije. Iz navedenega dokumenta - potrdilo o opravljenem premiku kontejnerja je razvidno, da je bilo predmetno blago naloženo na prevozno sredstvo LJ 80-8DM. Iz tega dokumenta izhaja tudi podatek o smeri (T tranzit) in podatek o statusu blaga (N neskupnostno blago). Blago je iz proste cone Koper izstopilo na podlagi tranzitne deklaracije z navedeno MRN oznako. Iz polja 44 (posebni zaznamki) navedene tranzitne deklaracije je razvidno, da se je prevoz neskupnostnega blaga opravljal na podlagi mednarodnega tovornega lista CMR 000810151510242, na podlagi katerega je prevoz blaga opravil B. s.p.. Zato je ta odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku. Gre za obveznost prevoznika, ki izvršuje prevoz s svojim prevoznim sredstvom in voznikom, ki je pri njem zaposlen. V obravnavanem primeru gre za nezaključen tranzitni postopek.

Sprožen je bil poizvedovalni postopek (drugi odstavek 366. člena Izvedbene uredbe) in poslan zahtevek za preverjanje (t.i. TC21). Ugotovljeno je, da blago ni bilo predloženo namembnemu carinskem uradu Freilager Wien, Avstrija, ampak je šlo iz Kopra direktno v Italijo. Zato je zaradi nezakonite odstranitve blaga izpod carinskega nadzora carinski dolg nastal na kraju, kjer je bilo blago dano v tranzitni postopek. Prevoznik je odgovoren za nastal carinski dolg poleg glavnega zavezanca, družbe A. d.d.. Prevoznik ni izpolnil obveznosti (213. člen CZS). Tožniku je bil vročen zapisnik v ponovljenem postopku 31. 1. 2012. Pripombe tožnika, ki jih prvostopenjski organ povzame v obrazložitvi, kot neutemeljene zavrne. Carinski organ navaja določbe drugega odstavka 92. člena in prvega in drugega odstavka 96. člena ter prvi odstavek 215. člena, 203. člen, 21. člen, tretji odstavek 218. člena, prvi odstavek 214. člena in 29. člen CZS. V zvezi z naložitvijo DDV navaja določbe drugega odstavka 138. člena, 35. člena, 38. člena in 41. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) in 35. člen ter 137. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (PZDDV-1).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Pritožnika je kot prevoznika šteti za kvalificirano osebo, ki mora poznati pravila in pogoje v carinskem tranzitnem postopku. Kot tak bi se moral zavedati, da mora predložiti blago namembnemu carinskemu organu, saj se bo sicer zaradi ravnanja v nasprotju z navodilom iz tranzitne deklaracije štelo, da je blago odstranjeno izpod carinskega nadzora. Glede na pojasnilo CU Koper voznik po tem, ko zapelje prevozno sredstvo in blago na izstopno kontrolno točko (in če med kontrolo tam razporejeni carinik ne zasledi nepravilnosti in vozilo izpolnjuje pogoje za prevoz blaga v tranzitnem postopku) s carinskimi kleščami stisne zalivko, ki jo je pred tem voznik sam namestil skupaj s carinsko vrvico na vozilo oz. zabojnik.

Tožnik je vložil tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Namesto, da bi prvostopenjski organ ugotavljal ali je bil tožnik kot prevoznik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora, torej ali je ob sprejemu blaga vedela, da je blago v skupnostnem tranzitu in da mora blago predložiti namembnemu carinskemu uradu, torej ugotavljal konkretna odločilna dejstva in izvedel dokaze, je pridobil pojasnilo glede carinskih formalnosti, ki jih mora opraviti voznik pri izhodu vozila iz proste cone ter ne gre za ugotavljanje dejstev. V obravnavanem primeru ni bistveno, ali je tranzitna deklaracija morala obstajati, pač pa je bistveno ali je bil prevoznik z njo seznanjen in ali je vedel, da je blago, ki je v skupnostnem tranzitu prevzel in da ga mora dostaviti namembnemu carinskemu uradu v Avstriji. Tožnik oz. prevoznik v obravnavanem primeru s tranzitno deklaracijo ni razpolagal in mu ta nikoli ni bila izrečena v fizični obliki. Iz tega razloga je tudi sam ni mogel izročiti drugemu carinskemu delavcu ob odhodu iz Luke Koper. Že ves čas postopka na prvi stopnji je tožnik zatrjeval, da v nobenem dokumentu, s katerim je razpolagal, ni bil omenjen Dunaj, temveč le Rim. Pojasnil je, da se obrazci v praksi že nekaj časa skenirajo in se pošiljajo naprej drugim carinskim delavcem po elektronski pošti, zato jih prevozniki sploh ne dobijo v roke. Tega dokaza prvostopenjski organ ni izvedel. Tudi tožena stranka se do tega ni opredelila. Prav tako ni na tranzitni deklaraciji (za razliko od CMR) odtisnjene štampiljke prevoznika, ki bi izkazovala, da je prevoznik potrdil seznanitev s podatki in bi bil dokaz, da se ti podatki kasneje niso dopisovali ali spreminjali. Iz pojasnila CU Koper jasno izhaja, da MRN kot listina sploh ni namenjena vozniku, saj mora edini izvod tranzitne deklaracije, potem, ko naj bi jo prejel od carinskega delavca, ob izhodu predati drugemu carinskemu delavcu. Vztraja, da je bil CMR edini dokument, s katerim je voznik razpolagal, ki ni vseboval nikakršnega zapisa, da je blago potrebno še cariniti v namembnem carinskem uradu v Avstriji, do česar se tožena stranka ni opredelila. Prvostopenjski organ je v nasprotju z navedeno listino ugotovil, da je iz polja 44 razvidno, da se je prevoz neskupnostnega blaga opravljal na podlagi CMR št. 00810151510242, kar pa ni razvidno, saj je navedeno polje prazno in ne vsebuje nobenega zapisa. Tudi iz polja 53 MRN ni razviden zapis Freilager, Wien, AT, saj vsebuje le zapis AT 100200 (AT) in se obrazca MRN, ki jih je posredoval prvostopenjski organ, z isto številko in istim datumom razlikujeta v rubriki 53, kar pomeni, da gre za ponaredek uradne listine.

Tožnik je že na prvi stopnji zatrjeval, da je špediter povedal, da je blago ocarinjeno in gre v Rim, kar bi moralo biti navedeno pod točko „pošiljateljeva navodila“ v CMR. Tožnik je predlagal izvedbo dokaza s poizvedbo pri organih pregona, ker je bila v javnost posredovana informacija o domnevnih nepravilnostih in nezakonitostih odgovornih oseb v carinskih postopkih v Luki Koper, ter, da naj pridobi podatek o vseh osebah, ki bi morale sodelovati v postopku, kot je opisan s strani CU Koper, kar naj bi privedlo k popolni ugotovitvi dejanskega stanja oz. potrdilo tožnikove navedbe. Tožena stranka se namesto ugotavljanja konkretnih dejstev poslužuje argumentaciji s pomočjo splošnega pojasnila o poteku carinskih postopkov, kar je v nasprotju za načelom materialne resnice in načelom varstva pravic strank, in tudi predstavlja kršitev prvega odstavka 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki, ki naj ji naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh odločb. Navaja, da se je za zadevni postopek uporabljala aplikacija MCC v letu 2008, v katero se je v polje 53 vnašalo namembni urad po običajnem imenu. Leta 2009 je bila uvedena nova aplikacija SINCT, v katero so se vnesli vsi nezaključeni tranzitni postopki iz aplikacije MCC. V novi aplikaciji se v polje 53 vnese referenčna številka namembnega urada. To je razlog za razliko v polju 53 obeh obrazcev tranzitne deklaracije in ne gre za noben ponaredek uradne listine, kot v tožbi zmotno zatrjuje tožeča stranka. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

Prav ima tožnik, da je za pravilno uporabo materialnega prava potrebno v zakonitem dokaznem postopku z upoštevanjem načela materialne resnice ugotoviti, ali je bil tožnik kot prevoznik oz. pri njemu zaposleni voznik, oseba, ki je nezakonito odstranila blago izpod carinskega nadzora. V obravnavanem primeru gre torej za vprašanje, ali je prevoznik ob sprejemu blaga vedel, da je blago v skupnostnem tranzitu in da mora blago predložiti namembnemu carinskemu uradu v Avstriji, kar zahtevata določbi 96. člena in 203. člena CZS. Ne glede na obveznosti glavnega zavezanca je tudi prevoznik, ki blago prejme in ve, da je v skupnostnem tranzitu, odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku, pri čemer je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev poznavanja. Torej je v obravnavanem primeru, ko je prevoznik blago v skupnostnem tranzitu odpeljal namesto k namembnemu carinskemu uradu v Avstrijo, na razkladanje v Italijo, treba dokazati subjektivni element na strani prevoznika, torej, da je vedel, da je blago v skupnostnem tranzitu, da bi lahko uveljavljali carinski organi njegovo odgovornost. Slednje pa je po mnenju sodišča v ponovljenem postopku tudi pojasnjeno.

Sodišče ne more slediti tožnikovim očitkom, da gre v obravnavanem primeru le za posplošeno pojasnilo, ki ga je prvostopenjski organ prejel s strani odhodnega carinskega organa oz. Carinskega urada Koper. Prvostopenjski organ, pa tudi tožena stranka, sta natančno in konkretno glede na obravnavani primer pojasnila, kakšne listine je voznik prejel, da je njegovo vozilo lahko zapustilo prosto cono. Navedene so konkretne številke listin in njihova povezava na konkretni primer, ne gre zgolj za posploševanje postopka brez konkretnih podatkov, kot meni tožnik.

Iz dokumentacije je razvidno, da je celotno pristanišče Koper razvrščeno kot prosta cona „kontrolne vrste 1“ in da je na kopenski strani ograjeno z ograjo (člen 799 Izvedbene uredbe). Proste cone so deli carinskega območja Skupnosti ali prostori na tem območju, ločeni od preostalega dela tega območja, na katerih se neskupnostno blago, za uporabo uvoznih dajatev in ukrepov trgovinske politike pri uvozu, obravnava, kot da se ne nahaja na carinskem območju Skupnosti, če se ne sprosti v prost promet ali da v drug carinski postopek (a) točka člena 166 CZS. Meje ter vstopne in izstopne točke prostih con (razen prostih con, opredeljenih v po 168.a členu CZS in prostih skladišč) so pod nadzorom carinskih organov (prvi odstavek 168 člena CZS). Osebe in prevozna sredstva, ki vstopajo ali izstopajo iz proste cone so lahko zavezana carinski kontroli (drugi odstavek 168. člena CZS). V evidencah blaga, ki se vodi za prosto cono, mora biti zlasti opis carinskega statusa (d) točka 806. člena Izvedbene uredbe). V vsakem primeru pa morajo te evidence carinskim organom omogočiti prepoznavanje blaga. Iz njih mora biti razvidno tudi gibanje blaga (prvi odstavek 176. člena CZS). Iz drugega odstavka člena 313 Izvedbene uredbe izhaja, da blago v začasni hrambi v prosti coni kontrolne vrste 1 ne velja za skupnostno. Slednje pomeni, tako kot pravilno navaja tožena stranka, da blago izgubi skupnostni status in se zato blago, ki izstopa iz proste cone šteje kot neskupnostno blago, če se ne dokaže skupnostni status blaga.

Voznik prevoznega sredstva je tudi sam pojasnil, da je pri špediterju C. d.o.o. prejel CMR in izhodno dispozicijo (DIZ). Dejstvo je, da mora v primeru iznosa neskupnostnega blaga špediter poleg izhodne dispozicije (DIZ) izročiti prevozniku tudi pooblastilo za prevzem listin, skupaj z vsemi pripadajočimi dokumenti za prepustitev blaga v tranzitni postopek (račun, CMR, itd.). Šele na podlagi DIZ oz. dispozicije za direktno manipulacijo (DIR) skladiščnik naloži blago na prevozno sredstvo. Izstavljena odpremnica pa poleg skladiščnih podatkov vsebuje tudi podatke namenjene carinskemu nadzoru. Relevantni podatki so torej na dokumentaciji, ki je z njo razpolagal tožnik, to pa so predvsem podatki o carinskem statusu blaga, smeri blaga, prevoznem sredstvu, številki zabojnika, količini in teži blaga, dovoljenju za izhod iz proste cone (DOI), pri katerem se uporablja referenčna številka uvozne ali izvozne deklaracije ali številka potrdila o skupnostnem statusu - K37. Ker je nedvomno, da mora za izstop blaga iz proste cone v Kopru voznik izročiti carinskemu delavcu dokumente (skladiščni dokument, CMR s spremno tranzitno listino in drugo) na izhodni točki (izstopna zapornica) in ker je nedvomno iz dokumentov, ki jih je voznik izročil carinskemu delavcu razviden tudi status blaga, kar sta podrobno pojasnila tudi oba carinska organa, ni mogoče slediti razlogom tožnika, da ni vedel, da gre za blago, ki je v skupnostnem tranzitu, saj to izhaja iz konkretnih dokumentov. Iz potrdila o opravljenem premiku kontejnerja (npr. potrdilo št. 12631621), ki se nahaja v upravnem spisu, je razvidno, da je bilo blago naloženo na prevozno sredstvo tožnika. Navedeni dokument vsebuje tudi podatek o smeri - T (tranzit) in o statusu blaga - N (neskupnostno blago). Številka kontejnerja EMCU9232555 je razvidna tudi na predmetni tranzitni deklaraciji (T1) MRN 08SI008064410E82F10. Iz seznama postavk sporne MRN (na hrbtni strani) je razvidna številka CMR 000810151510242, na podlagi katere je prevoz opravil prav tožnik, zato nima prav tožnik, da tega podatka ni navedenega.

Tako nima prav tožnik, da iz dejanskega stanja ne izhajajo konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da je tožnik bil seznanjen, da je blago v skupnostnem tranzitnem postopku, ne glede na to, da tožnik ves čas zatrjuje, da je pridobil naročilo od družbe D. d.o.o., ter da naj bi z vhodnim listom naložil zabojnik v kontejnerskem terminalu in nato opravil prevoz v Rim. Iz dejanskega stanja tudi izhaja, da je voznik v izjavi navedel, da se ne spomni, ali je bila za ta prevoz narejena tranzitna deklaracija, kar je v nasprotju z zatrjevanjem tožnika, da tranzitne deklaracije ni bilo oz., da je ni prejel. Prvostopenjski organ in tožena stranka sta natančno pojasnila razloge, zakaj ocenjujeta, da je tožnik nedvomno prejel tudi tranzitno deklaracijo, saj tožnik ne bi mogel zapustiti proste cone v Kopru, kolikor ne bi predložil dokumentov, ki jih navajata oba carinska organa, med katerimi je tudi tranzitna deklaracija. Iz slednje pa iz vpisa v polje 53 pod rubriko „namembni urad in država“ nedvomno izhaja, da je vpisan namembni urad v Avstriji (Freilagen Wien AT). V nasprotnem primeru tožniku carinski delavec ne bi dovolil izstopa blaga iz proste cone (ne bi dvignil zapornice), če mu ne bi voznik predložil tranzitne deklaracije in proste cone ne bi mogel zapustiti. Sodišče ne dvomi v to, saj gre za točno predpisane rutinske postopke v prosti coni, potrebne za izvajanje carinskega nadzora, kar je podrobno pojasnjeno v obrazložitvah odločb obeh upravnih organov. Sodišče ne vidi razloga, da bi dvomilo, da se v obravnavanem primeru ne bi upoštevalo navedenih postopkov, ki se izvajajo v prosti coni vsakodnevno. Tožnik pa v tožbi in tudi v postopku česar drugega niti ne zatrjuje oz. ne navede, kako naj bi po njegovem potekal postopek izstopa iz proste cone. Njegove pavšalne navedbe, da prevozniki ne dobivajo v roke obrazcev, ki da se skenirajo in pošiljajo naprej drugim carinskim delavcem po elektronski pošti, pa ne morejo izključiti njegove odgovornosti zaradi nepredložitve nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v Avstriji v predpisanem roku, saj je po povedanem iz dejanskega stanja razvidno, da je vedel, da gre za blago, ki je v skupnostnem tranzitu (tudi npr. v skladiščnem dokumentu je podatek, da se iznaša neskupnostno blago in je tudi razvidna smer T-tranzit in status blaga N-neskupnostno), kot to izhaja iz polja 53 tranzitne deklaracije, ki jo je tožnik po povedanem nedvomno prejel. Za zagotovitev prepoznavanja blaga so bile v skladu s členom 357 Izvedbene uredbe pri odhodnem carinskem organu tudi nameščene carinske oznake (polje D tranzitne deklaracije). Zato tudi po presoji sodišča tožnik oz. voznik nikakor ni mogel biti prepričan, da je bil tranzitni postopek končan oz., da je bilo blago ocarinjeno.

Ob takem stanju stvari na prevoznikovo odgovornost tudi ne vplivajo okoliščine ali je prevoznik pravilno izpolnil dogovorjen posel, saj kot pravilno navajata že oba upravna organa, CMR ni carinski dokument. Za vnos napačnih ali nepopolnih navodil, kot npr. prazno polje 13 CMR, kar navaja tožnik, je odgovoren pošiljatelj in je za carinski postopek irelevanten. Tudi niso utemeljeni tožnikovi očitki, da je šlo v obravnavanem primeru za obstoj dveh listin z različno vsebino glede oblike obrazca pod rubriko „namembni urad in država“. Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo pojasnila, da gre za nov sistem uporabe nove aplikacije v letu 2009, v katero so se prenesli vsi nezaključeni tranzitni postopki iz prejšnje aplikacije, ki je veljala v letu 2008, pri kateri se v polje 53 vnese referenčna številka namembnega urada, kar je tudi razlog za razliko v navedbah v polju 53. To pomeni, da tožnikovi očitki glede neverodostojnosti tranzitne deklaracije ne držijo in jih sodišče tudi zavrača kot tožbeno novoto.

Po navedenem so v obravnavanem primeru ugotovljena vsa relevantna dejstva in okoliščine, ki so pomembna za odločitev. Tudi niso bila kršena pravila postopka. Tožnik je bil z vsemi ugotovitvami seznanjen in je v postopku sodeloval. Zaslišanje oseb, ki jih je tožnik predlagal, tudi po mnenju sodišča ne bi bistveno vplivalo na drugačno odločitev, saj je dejansko stanje podkrepljeno z listinskimi dokazi, zato morebitne izjave udeleženih oseb v carinskem postopku ne bi bistveno pripomogle k drugačni odločitvi. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku v obravnavanem primeru postopal po napotkih pritožbenega organa v zvezi s potrebnimi ugotovitvami in jih je tudi izpeljal ter popolno ugotovil dejansko stanje, ki se nanaša na okoliščine vedenja prevoznika glede blaga v skupnostnem tranzitnem postopku. Ob takem stanju stvari, glede na to, da je nedvomno dokazano, da je tožnik vedel, da je bilo blago v skupnostnem tranzitnem postopku, je tudi po mnenju sodišča podana prevoznikova odgovornost za carinski dolg, ki je nastal z nezakonito odstranitvijo blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, izpod carinskega nadzora (drugi odstavek 96. člena v povezavi s prvo alinejo tretjega odstavka 203. člena CZS). Zato je v skladu z členom 213 CZS, če obstaja za isti carinski dolg več dolžnikov, tako kot v obravnavanem primeru, tožnik kot prevoznik solidarno zavezan k plačilu tega dolga.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.