VSRS Sklep I Ips 57323/2010-67 (I Ips 172/2010)

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Obdolženka se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 19. 7. 2010 odločilo, da se dovoli predaja zahtevane osebe – M. A. Zvezni republiki Nemčiji na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo, ki ga je pod št. Az 5GS 2885109 dne 4. 1. 2010 izdalo tožilstvo v Traunsteinu, Zvezna republika Nemčija, zaradi kaznivih dejanj po 1. in 30. členu Zakona o prepovedanih drogah Zvezne republike Nemčije. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 26. 7. 2010 pritožbo obdolženkinega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnilo. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila obdolženka dne 3. 8. 2010 predana Zvezni republiki Nemčiji.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženkin zagovornik dne 3. 8. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 201. členom ZKP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijano odločbo o izpolnitvi predaje razveljavi ter vrne sodišču v ponovno odločanje, izvršitev pravnomočne sodne odločbe pa odloži.

3Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

4Vrhovno sodišče v zvezi z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma pojasnjuje:

da je že v več svojih odločbah (sodbe I Ips 123/2005, I Ips 287/2005, I Ips 307/2005, I Ips 354/2005, I Ips 248/2006) v zvezi z vloženimi zahtevami za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne odločbe o predaji zahtevanih oseb po Zakonu o Evropskem nalogu za prijetje in predajo (ZENPP) presodilo, da zakon izrednega pravnega sredstva ne predvideva in zato zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o predaji zahtevane osebe ni dovoljena;

da se Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU – Ur. l. RS, št. 102/2007 z dne 9. 11. 2007) uporablja od 24. 2. 2008 dalje in da je s tem dnem prenehal veljati Zakon o Evropskem nalogu za prijetje in predajo;

da je Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami EU poseben procesni zakon, ki v členih 8 – 46 ureja postopek za prijetje in predajo med državami članicami ter se v skladu z določbo drugega odstavka 2. člena tega zakona določbe ZKP uporabljajo subsidiarno, torej le glede vprašanj, ki v ZSKZDČEU niso urejena posebej ter da je vprašanje pravnih sredstev v navedenem zakonu urejeno na način, ki stranki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega varstva (25. člen Ustave) in da zakon ne predvideva izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne sklepe o predaji osebe.

5Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom ugodilo zahtevi pravosodnih organov Zvezne republike Nemčije za predajo zahtevane osebe M. A. na podlagi 22. člena ZSKZDČEU.

6Ker v ZSKZDČEU zahteva za varstvo zakonitosti ni predvidena, smiselna uporaba določb ZKP pa ne pride v poštev, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo, saj po zakonu ni dovoljena (drugi odstavek 423. člena ZKP).