UPRS sodba III U 46/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Nova Gorica za blago, ki je bilo prijavljeno v tranzitni postopek po tranzitni deklaraciji (T1) z MRN oznako ... z dne 15. 10. 2008, Izpostave Luka Koper, zaradi nezakonite odstranitve izpod carinskega nadzora določil dajatve za blago „ženske pižame iz bombaža, 5798 kosov“ tarifne oznake 6208 21 00 kombinirane nomenklature (KN) in TARIC-kode 00, in moške pižame iz bombaža, 31427 kosov", tarifne oznake 6207 21 00 kombinirane nomenklature in TARIC-kode 00 v skupnem znesku 14.750,00 EUR (točka 1 izreka), ki sta ga kot solidarna dolžnika dolžna plačati glavni zavezanec družba A. d.d., ki ni izpolnil obveznosti, izhajajoče iz tranzitnega postopka, in tožnik kot prevoznik, ki je odstranil blago izpod carinskega nadzora, v roku 10 dni od vročitve odločbe (točki 2 in 3 izreka). V primeru, da znesek ne bo poravnan, se bo zoper solidarna dolžnika uvedel postopek davčne izvršbe in bodo zaračunane zakonite zamudne obresti (točka 4 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve, stroški postopka niso bili priglašeni (točki 5 in 6 izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je carinski organ na podlagi 21. člena in 21.a člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) in 13. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) opravil carinsko kontrolo nad pravilnim zaključkom tranzitne operacije, s katero je bilo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno navedeno blago, ki je bilo napoteno v namembni carinski urad – Freilager Wien v Avstriji, z rokom predaje do 22. 10. 2008. Glavni zavezanec ni predložil dokazila v smislu drugega in tretjega odstavka 365. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 253 z dne 11. 10. 1993 in spremembe, v nadaljevanju Izvedbena uredba), da je bil tranzitni postopek pravilno končan. Carinski organ je zaradi dvoma v skladu z drugim odstavkom 366. člena Izvedbene uredbe sprožil poizvedovalni postopek. Carinski organ ugotavlja, da tranzitni postopek ni zaključen (92. člen CZS), da glavni zavezanec ni izpolnil obveznosti po prvem odstavku 96. člena CZS ter je zanj nastala obveznost plačila po 4. alineji tretjega odstavka 203. člena CZS. Tožnik kot prevoznik blaga ni odpeljal na namembni carinski urad Wien (AT), kar je bil dolžan glede na navedbo v polju 53 tranzitne deklaracije ter je blago odstranil izpod carinskega nadzora. Tožnik je vedel, da je blago v carinskem tranzitnem postopku, zato je carinski dolžnik (1. alineja tretjega odstavka 203. člena CZS). Če obstaja za isti carinski dolg več dolžnikov, so ti solidarno zavezani k plačilu tega dolga (213. člen CZS). Carinski dolg je nastal na območju Carinskega urada Koper (3. alineja prvega odstavka 215. člena CZS) prvi delovni dan po poteku roka za predložitev blaga v namembnem carinskem uradu.

O ugotovitvah je carinski organ sestavil zapisnik z dne 11. 10. 2010, ki je bil vročen glavnemu zavezancu in tožniku, ki sta nanj podala pripombe, ki jih carinski organ povzema in kot neutemeljene zavrne. Glede pripombe tožnika, da je ravnal po navodilih naročnika prevoza (družbe B. d.o.o.) carinski organ pojasni, da je za prevoznika edino relevantno navodilo tranzitna deklaracija (polje 53) glede namembnega carinskega urada, ki ji ni sledil. Tožnik se je z vpisom v CMR (polje 23) zavedal, da je blago v carinskem tranzitnem postopku, zato je odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku (drugi odstavek 96. člen CZS). Carinski organ se sklicuje na 20. člen, 37. člen, 92. člen, 203. člen, 213. člen, prvi odstavek 214. člena, 215. člen in tretji odstavek 218. člena CZS, 865. člen Izvedbene uredbe ter 61. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske Skupnosti (v nadaljevanju ZICPES), tretji odstavek 35. člena, drugi odstavek 138. člena in tretji odstavek 35. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ter 35. člen in 157. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (PZDDV-1). Pri tem se sklicuje tudi na 29. člen, 32. člen in 33. člen CZS. Carinska vrednost izhaja iz računa, davčna osnova pa je določena v skladu z 38. členom in prvim odstavkom 41. člena ZDDV-1. Dajatve so razvidne iz tabele na strani 11 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in sledi njegovi obrazložitvi (drugi odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Tožnik je kot solidarni dolžnik k plačilu zavezan na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 203. člena CZS, kot oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora. Tožnik je prejel tranzitno deklaracijo ter ob predaji blaga tudi z njo razpolagal in zato vedel, da je v polju 53 vpisan namembni carinski urad v Avstriji. Blaga pa ni peljal k temu uradu, temveč po navodilih predstavnika družbe B. d.o.o. v Rim (Italija). Zaradi takšnega nezakonitega ravnanja je tožnik določen kot carinski dolžnik na temelju tretjega odstavka 218. člena CZS, ker kot prevoznik neskupnostnega blaga ni spoštoval obveznosti, ki jih določa CZS (drugi odstavek 96. člena). Za tožnika kot prevoznika, ki je carinsko deklaracijo sprejel in se je torej seznanil s podatki v njej, zato ne more biti relevantno navodilo dano s strani predstavnika družbe B. d.o.o.. Tudi morebitno nepoznavanje predpisov ne more odvezati odgovorne osebe posledic njihovih kršitev. Tako ugotovljenega dejanskega stanja pa tudi po presoji pritožbenega organa, ne more spremeniti predlagana izvedba dokazov z zaslišanjem zakonitega zastopnika in šoferja.

Tožnik s tožbo izpodbija prvostopno odločbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen (razlogi po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP.

Navaja, da se izpodbijana odločba razlikuje od sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 863/2004-5 z dne 18. 10. 2007, v kateri je zavzeto stališče, da zaposleni sami odgovarjajo za svoja protipravna ravnanja. S sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, zatrjuje, da pravne osebe nimajo poslovne sposobnosti, ki jo za veljavno oblikovanje in izvajanje poslovne volje potrebuje pravni subjekt. Sposobnosti za dejanje se zato ugotavlja skozi zakonitega zastopnika (poslovna sposobnost), bodisi da gre za deliktno sposobnost, ki se nanaša na odgovornost za pravne kršitve. Toženi stranki s tem v zvezi očita kršitev 188. člena (glede izjave kot dokaza) in 154. člen ZUP (glede zaslišanja šoferja). Meni, da bi v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (našteva 20 judikatov), ob upoštevanju izjave šoferja, tožena stranka morala le-tega določiti kot stranko. Zatrjuje, da sta oba upravna organa s tem kršila načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP (pošten dokazni postopek, kontradiktornost postopka oziroma enak položaj strank med postopkom, zahteva po argumentirani odločbi).

Sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze, saj ima „glavni zavezanec“ potrjen prejem blaga s strani avstrijskega carinika, kar pomeni, da je protipravno iskati dokaze od glavnega zavezanca. Zatrjuje, da upravni organ ni jasno argumentiral katera dejstva so pravno pomembna in da se ni opredelil glede kriterijev in do ugotavljanja zakonitosti ravnanj. Sploh pa ni ugotavljal stopnje intenzivnosti pri vključenosti pravnih subjektov v različna poslovna ravnanja. Očita mu, da je z odločitvijo uvedel objektivno odgovornost za solidarno plačilo carine tožniku, kot pravnemu subjektu, ki pri poslovanju v ničemer ni kršil zakonodaje in to kljub temu, da je bilo ugotovljeno, da so prevoz opravili njegovi šoferji.

Nadalje navaja, da je na očitek v izpodbijani odločbi, da je tožnik kot pravna oseba izkušena in da je nedvomno vedel, da se blago prevaža v tranzitnem postopku, protislovna. Tovorni list (CMR) je namreč zasebna in ne carinska listina, z odtisom svoje štampiljke na mednarodni tovorni list pa tožnik kot pravna oseba brez poslovne sposobnosti ne more objektivno odgovarjati za protipravna ravnanja svojih voznikov. Prav zato meni, da bi moral upravni organ pravilno raziskati vprašanje o subjektivni odgovornosti prevoznika. V izpodbijani odločbi tako sploh ni ugotovljeno katera fizična oseba je odstranila blago izpod carinskega nadzora. Opis nezakonitega ravnanja pa ni naveden niti v njenem izreku.

Z razlago 203. člena CZS utemeljuje trditev, da tožnik ni oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora, saj pri prevozu ni sodeloval in je bilo carinsko blago v posesti druge osebe. Toženi stranki očita, da je v obravnavani zadevi samovoljno in arbitrirano odločila in da je s tem tožniku onemogočila učinkovito pravno sredstvo.

Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka:

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnik kot prevoznik odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku, pri čemer je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja (drugi odstavek 96. člena CZS) v povezavi z nastankom carinskega dolga pri uvozu zaradi nezakonite odstranitve blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, izpod carinskega nadzora (1. alineja tretjega odstavka 203. člena CZS).

V obravnavani zadevi je bila tožniku kot solidarnemu dolžniku na podlagi 213. člena CZS poleg glavnega zavezanca obračunana uvozna dajatev za blago, prijavljeno po tranzitni deklaraciji z dne 15. 10. 2008, zaradi ugotovitev, da je nezakonito odstranil blago izpod carinskega nadzora, ko je blago predal v Italiji namesto namembnem uradu v Avstriji. Z navedeno tranzitno deklaracijo je bilo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno blago, ki je bilo po tranzitni deklaraciji (T1) napoteno na namembni carinski urad Freilager Wien v Avstriji, z rokom predaje najkasneje dne 22. 10. 2008. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da tranzitni postopek ni bil pravilno zaključen, ker blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu v Avstriji, saj je tožnik kot prevoznik blago razložil v Italiji.

Po 92. členu CZS se zunanji tranzitni postopek konča in obveznosti imetnikov so ustrezno izpolnjene, kadar je blago dano v postopek in so namembnemu carinskemu uradu predloženi zahtevani dokumenti v skladu z določbami za ta postopek (prvi odstavek). Carinski organi zaključijo postopek, če lahko na podlagi primerjave podatkov, s katerimi razpolaga urad odhoda, s podatki, ki jih ima na razpolago namembni urad, ugotovijo, da je bil postopek pravilno končan (drugi odstavek). Iz ugotovitev carinskega organa izhaja, da sta bili v računalniškem sistemu (NCTS) sporočili „obvestilo o prispetju“ in „rezultati kontrole“, zlorabljeni, to pa izhaja tudi iz dopisa avstrijske carinske administracije, da blago in spremni tranzitni dokument nista prišla skupaj na Dunaj. Sodišče ne dvomi v ugotovitve carinskega organa, potem, ko je bil sprožen poizvedovalni postopek v skladu z drugim odstavkom 366. člena Izvedbene uredbe, da tožnik ni odpeljal blago na namembni carinski urad, kar je bil dolžan storiti glede na navedbo v polju 53 tranzitne deklaracije. Tožnik oziroma zanj njegov voznik je prejel tranzitno deklaracijo ob prevzemu blaga pri odhodnem carinskem uradu Luka Koper. V njej je bilo navedeno, kam mora blago dostaviti. Tožnika tudi sodišče šteje za kvalificirano osebo, ki mora poznati pravila in pogoje v carinskem tranzitnem postopku. Sodišče ocenjuje, da je videl vpis v polju 53 deklaracije z imenom namembnega carinskega urada v Avstriji. V pripombah je sam priložil fotokopijo, kjer je namembni urad in država vpisano Freilager, Wien (AT). S prejemom v tej zadevi obravnavane tranzitne deklaracije, ki ima vpis v polju 53 (namembni urad in država) Freilager, Wien (AT) je tudi po mnenju sodišča tožnik vedel, da je blago v skupnostnem tranzitnem postopku. Tega tožnik niti ne zanika, saj v pritožbi sam navaja, da je v polju 53 namembni kraj tranzitne deklaracije vpisana druga država, kjer naj bi se blago carinilo, vendar se je ravnal po navodilih naročnika prevoza. V postopku je bilo ugotovljeno, da je ob predaji blaga razpolagal s sporno tranzitno deklaracijo. Tožnik ne zatrjuje, da je ne bi prejel. Zato je tudi po mnenju sodišča nedvomno vedel, da gre za blago v skupnostnem tranzitu, kot pravilno ugotavljata tudi oba carinska organa. Zato je po drugem odstavku 96. člena CZS tudi odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku, pri čemer je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja. Sodišče očitke glede pasivne legitimacije kot neutemeljene zavrača. Carinski dolg je tudi po mnenju sodišča nastal z nezakonito odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, ki je zavezano uvoznim dajatvam (prvi odstavek 203. člena CZS), dolžnik pa je tožnik kot oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora (1. alineja tretjega odstavka 203. člena CZS).

Ob takem stanju stvari so tožnikovi ugovori, da je ravnal po navodilih naročnika, brezpredmetni, in jih sodišče zavrača. Pošiljateljeva navodila, na katera se tožnik sklicuje, in so razvidna na CMR, po mnenju sodišča ne opravičujejo tožnikovega ravnanja in ga ne ekskulpirajo njegove odgovornosti, ki mu je kot prevozniku naložena po carinskih predpisih, ki so prisilne narave. S pravnimi posli jih tudi ni mogoče izključiti, tako kot meni tožnik, ko se sklicuje na izpolnjevanje svojih dogovorov z naročnikom prevoza, ki naj bi izhajali iz posla. Na carinsko odgovornost prevoznika, ki ve, da je blago v skupnostnem tranzitu, prav nič ne vplivajo okoliščine ali je prevoznik pogodbeno pravilno izpolnil posel ali ne, kot napačno meni tožnik, zato sodišče njegove očitke in sklicevanje na pošiljateljeva navodila iz CMR kot neutemeljena zavrača. Dejstvo je, da je tožnik prejel tranzitno deklaracijo, v kateri je bilo navedeno, kam mora blago dostaviti ter je blago kot prevoznik v skupnostnem tranzitu odpeljal namesto k namembnemu carinskemu uradu v Avstrijo na razkladanje v Italijo, ter da tudi ni šlo za situacijo iz drugega ostavka 406. člena Izvedbene uredbe, da bi se štelo da je prevoznik izpolnil svoje obveznosti, kot pravilno navaja tožena stranka. Po povedanem je v skladu s 1. alinejo tretjega odstavka 203. člena CZS v povezavi z drugim odstavkom 96. člena CZS tožnik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora, ob tem pa ni pomembno ali je ravnala po lastni volji ali po navodilih koga drugega (podobno stališče tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 1659/2005).

Nima prav tožnik, ko navaja, da je imetnik postopka glavni zavezanec in da tožnik ni odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu tako kot glavni zavezanec. Obveznost prevoznika izhaja iz drugega odstavka 96. člena CZS, po katerem je prevoznikova odgovornost samostojna, ne glede na obveznost glavnega zavezanca iz prvega odstavka 96. člen CZS. Tudi nima prav tožnik ko meni, da njegova odgovornost nastopi le, če zavestno krši pravila tranzitnega postopka. Takšna razlaga ne izhaja iz navedene določbe. Pogoj za prevoznikovo odgovornost je okoliščina da ve, da je blago v skupnostnem tranzitu, kar pa je v obravnavani zadevi nesporno dokazano, pa tudi sicer tega tožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni zanikal. To pa izhaja tudi iz okoliščin konkretno ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu sodišče sledi. Tako kot pravilno navajata oba organa, je tožnik razpolagal s tranzitno deklaracijo, iz katere je razviden vpis v polje 53, vendar pa tožnik ni ravnal po tem navodilu iz tranzitne deklaracije, ki je zanj vedel. Pri tem sklicevanje na pošiljateljeva navodila iz CMR na drugačno odločitev ne vpliva. Tožnikova odgovornost za carinski dolg po CZS je samostojna in ni odvisna od pošiljateljevih navodil, ki ga tudi ne morejo razbremeniti odgovornosti. Po mnenju sodišča se je tožnik kot kvalificirana oseba moral zavedati tudi pomembnosti javljanja namembnemu carinskemu uradu in dejstvu, da bo blago v primeru drugačnega ravnanja, odstranjeno izpod carinskega nadzora. Pojem odstranitve izpod carinskega nadzora pa je treba razumeti kot vsako dejanje ali opustitev, ki pristojnim carinskim organom preprečuje, četudi začasno, dostop blaga pod carinskim nadzorom in izvajanje nadzora, predvidenega s prvim odstavkom 37. člena CZS.

Tudi nima prav tožnik, ko meni, da njegove odgovornosti ni mogoče določiti mimo pravil konkretnega posla. Z uporabo določb CZS tudi ni kršeno načelo materialne resnice po ZUP, kot zmotno meni tožnik. Tako kot pravilno navaja tožena stranka, medsebojni dogovor je stvar, ki je tožnik ne more uveljavljati v upravnem carinskem postopku. Sklicevanje, da je ravnal po pošiljateljevih navodilih v CMR, zato v konkretnem primeru ni pravno pomembno. Ugotovljeno dejansko stanje je zadostna podlaga za ugotovitev, da je tožnik vedel, da je blago v skupnostnem tranzitu. Iz ugotovitev dejanskega stanja nedvomno izhaja, da je tožnik odstranil blago, ki je bilo še v tranzitu in pod carinskim nadzorom, izpod carinskega nadzora. Ker gre za blago, ki je zavezano uvoznim dajatvam, pomeni, da je v trenutku odstranitve nastal carinski dolg.

Tožnik je po povedanem odgovoren kot prevoznik, ki je blago sprejel in vedel, da je v skupnostnem tranzitu, zaradi nepredložitve nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku in posledično odstranitve blaga izpod carinskega nadzora. Tožnik je bil kot prevoznik z vsemi ugotovitvami seznanjen z zapisnikom o ugotovljenih nepravilnostih z dne 11. 10. 2010, ki mu je bil vročen ter je nanj podal pripombe. Na ta način je bil seznanjen z odločilnimi okoliščinami glede nezakonite odstranitve blaga izpod carinskega nadzora ter nastanka carinskega dolga. Tožnik je imel v obravnavanem primeru možnost, da poda svojo izjavo glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, vendar tožnik ni pojasnil svojega ravnanja na način, da bi se lahko izključila njegova solidarna odgovornost za plačilo carinskega dolga. V upravnem postopku ni bilo sporno, da je tožnik kot prevoznik tranzitno carinsko deklaracijo sprejel in se je torej lahko seznanil s podatki v njej, ki ga kot prevoznika zavezujejo. Zato po presoji sodišča tožena stranka ni kršila pravil postopka. Vsa pravno pomembna dejstva so tudi po mnenju sodišča pravilno ugotovljena. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopni organ tožnika pravilno zavezal k plačilu carine kot prevoznika, ki je neskupnostno blago zaradi nespoštovanja obveznosti v členu 96 (2) CZS, le to odstranil izpod carinskega nadzora. Zato tudi s sklicevanjem na odločitve Vrhovnega sodišča RS, ki jih prilaga tožbi, ni mogoče utemeljevati kršitev ustavno procesnih jamstev, ki jih zagotavljata 22. člen Ustave RS in 6. člen EKČP.

Trditev tožnika glede ugotavljanja njegovega subjektivnega odnosa do dejanja nezakonite odstranitve neskupnostnega blaga izpod carinskega nadzora in trditev, da blaga ni imel v posesti, predstavljata tožbeno novoto, prav tako za tožbene navedbe tožnik predlaga dokaze, ki jih v upravnem postopku ni predlagal. Zato sodišče teh novih dejstev in novih dokazov, v skladu z določbo 52. člena ZUS-1 ni upoštevalo kot tožbene razloge.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne. Čeprav tožnik navaja, da je sporno dejansko stanje, je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je carinski organ ugotovil v postopku, temveč da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem carinskega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

K točki II. izreka:

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.