UPRS sodba III U 235/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je bilo tožnici kot glavni zavezanki in družbi A. Kft. iz Madžarske, kot prevoznici, naloženo plačilo dajatev v višini 8.091,62 EUR (carina, davek na dodano vrednost in obresti).

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica kot glavna zavezanka pri Izpostavi Luka Koper 8. 12. 2008 vložila tranzitno deklaracijo MRN št. ... Z navedeno tranzitno deklaracijo je bilo v zunanji skupnostni tranzit prijavljeno blago po računu št. ... z dne 6. 11. 2008 pošiljatelja blaga, kitajske družbe B. v bruto masi 21.277,00 kg. Blago je bilo napoteno na namembni carinski urad Zollstelle Freilager Wien v Avstriji z rokom predaje najkasneje dne 15. 12. 2008. Dne 22. 12. 2008 je toženka na deklarirani namembni urad poslala elektronsko sporočilo-zahtevek za poizvedbo (IE104), vendar odgovora ni prejela. Zato je tožnico z dopisom z dne 16. 12. 2008 obvestila, da za navedeno carinsko deklaracijo dokazilo o koncu postopka ni zadovoljivo in jo pozvala, naj predloži dokazila, ki bodo ustrezala drugemu in tretjemu odstavku 365. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (Uradni list L, št. 253 z dne 11. 10. 1993 in naslednji, v nadaljevanju Izvedbena Uredba). Dne 13. 12. 2008 je toženka prejela sporočilo IE018 (rezultat kontrole) 1.szamu Repuloteri VPH (HU 121000), Madžarska, zato je z dopisom tožnico obvestila, da je tranzitni postopek pravilno zaključen 30. 12. 2008.

Po prejemu sporočila madžarskega carinskega organa, da je bilo pri poznejšem pregledu tranzitnih postopkov, med njimi tudi predmetnega, ugotovljeno, da je do pošiljanja elektronskih sporočil IE018 o dokončanju tranzita blaga prišlo na podlagi zlorabe, je toženka začela ponovno preverjati konec postopka. O tem (da za zadevno deklaracijo dokazilo o koncu postopka ni zadovoljivo) je obvestila tožnico z dopisom z dne 10. 12. 2009 in jo pozvala, da naj predloži dokazila, ki bodo ustrezala določbam drugega in tretjega odstavka 365. člena Izvedbene uredbe ter navede morebitne spremembe v zvezi z namembnim uradom. Tožnica se na dopis ni odzvala, niti ni predložila dokazil, ki bi izkazovala, da je bil postopek pravilno končan. Toženka je zato opravila tudi poizvedbo pri carinskem organu na Madžarskem, ki je sporočil, da niti pošiljka niti ustrezni dokumenti tam niso bili predloženi. Postopek je bil zato končan na podlagi nepravilnosti, ki bi lahko izhajale iz zlorabe.

Ker tožnica ni predložila dokazil o zakonito končanem končanju tranzitnega postopka, kot so bila določena v drugem in tretjem odstavku 365. člena Izvedbene uredbe, niti dokazil v smislu 1. in 2. alinee prvega odstavka 215. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2813/92 z dne 12. 10. 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti (Uradni list L, št. 302 z dne 19. 10. 1002 in spremembe, v nadaljevanju CZS) o kraju (državi), v kateri domneva, da so se zgodili dogodki, ki so povzročili nastanek carinskega dolga, je toženka glede tretjo alinejo prvega ostavka 215. člena CZS prevzela krajevno pristojnost za vknjižbo nastalega carinskega dolga.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Ker tožnica na poziv toženke ni sporočila nobenih podatkov o kraju, kjer so se zgodile kršitve, ki pomenijo nezakonito odstranitev blaga izpod carinskega nadzora, je toženka pravilno štela, da je v skladu z zaporedji iz prvega odstavka 215. člena CZS za izterjavo carinskega dolga pristojna tista država članica Skupnosti, v kateri je bilo blago dano v tranzitni postopek oziroma oziroma v tranzitnem postopku vneseno na carinsko območje Skupnosti, to pa je v obravnavanem primeru Republika Slovenija. Kot zmotno ocenjuje prepričanje tožnice, da je kraj, v katerem je bilo izdano ponarejeno potrdilo o koncu postopka, šteti kot kraj nastanka carinskega dolga zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora. Dejstvo, da so bila elektronska sporočila v računalniški sistem NCTS poslana lažno, ne pomeni, da je carinski dolg nastal v državi članici, od koder so bila ta sporočila poslana. Glede pritožbenega zatrjevanja tožnice, da izpolnjuje pogoje za opustitev vknjižbe oziroma odpust dolga po 220. in 239. členu CZS toženka navaja, da ugotavljanje pogojev iz 239. člena CZS ne more biti stvar postopka vknjižbe dajatev, ki so posledica nastalega carinskega dolga. Poleg tega je tožnica zahtevo podala šele v pritožbenem postopku, drugostopenjski organ pa za odločanje o zahtevi ni pristojen. Glede sklicevanja tožnice na načelo legitimnega pričakovanja pa drugostopenjski upravni organ ugotavlja, da se drugi odstavek 220. člena CZS nanaša na primere naknadne vknjižbe uvoznih dajatev iz prvega odstavka tega člena, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Tožnici še pojasnjuje, da po navedeni določbi napaka carinskih organov ne zadostuje za povrnitev ali odpust dajatev po drugem odstavku 220. člena CZS.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da toženka ni krajevno pristojna za odločanje o predmetni zadevi. Toženka ni ugotavljala, ali je mogoče opredeliti kraj nastanka carinskega dolga v skladu s 1. in 2. alinejo prvega odstavka 215. člena CZS, kar je pogoj za uporabo 3. alineje prvega odstavka 215. člena CZS. Meni, da bi morala toženka v zvezi s tem izvesti ugotovitveni postopek. Če bi ga izvedla, bi ugotovila, da blago, kljub pravilno izpolnjeni deklaraciji, ni bilo dobavljeno v namembni carinski urad, da je bilo „sporočilo o domnevnem zaključku tranzitnega postopka s posredovanjem lažnega elektronskega obvestila carinskemu uradu odhoda preko zlorabe računalniškega sistema NCTS izvršen v avstrijskem carinskem uradu“, izven delovnega časa navedenega carinskega organa in da se je tranzitni carinski postopek zaključil na Dunaju z uporabo stare, že uporabljene carinske opravilne številke, zato meni, da je za odločanje o predmetni zadevi pristojen avstrijski carinski organ. Kraj storitve oziroma ugotovitve nepravilnosti bi bila lahko tudi Madžarska, kamor naj bi prispelo blago. Opozarja na nasprotje med obrazložitvijo prvostopenjske odločbe in drugostopenjske odločbe, saj prvostopenjski organ ugotavlja, da je bila zloraba računalniškega sistema NCTS le del nezakonite odstranitve, medtem ko organ druge stopnje ugotavlja, da je ta zloraba preprečila takojšnjo ugotovitev resničnega dejanskega stanja oziroma omogočila zakriti dejstvo, da blago ni bilo predloženo namembnemu uradu.

Poudarja, da je bila žrtev zavajanj in goljufije, ki jo je izvajalo več med seboj dobro organiziranih udeležencev vseh obravnavanih tranzitnih postopkov. Poleg tega pa je bila tudi žrtev neskrbnega ravnanja oziroma opustitev avstrijskih carinskih organov.

Navaja, da je ravnala z vso potrebno in zahtevano skrbnostjo, stališče upravnega organa druge stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za odločanje o zahtevku po 220. členu v zvezi s 236. členom CZS in zahtevku po 239. členu CZS, pa ocenjuje kot napačno. Ni res, da se tožnica ni sklicevala na navedene določbe. Dejstvo je, da je v pripombah na zapisnik izrecno navedla relevantna dejstva, na podlagi katerih bi lahko toženka odločala na podlagi zgoraj navedenih določb. V vsakem primeru pa se je v pritožbi izrecno sklicevala tudi na omenjene člene. Ker toženka o njih ni vsebinsko odločala, je kršila 878. in 898. člen Izvedbene uredbe. Meni, da je toženka z opustitvijo obrazložitve glede tega vprašanja kršila načela pravnega reda ES, saj je preprečila uveljavitev materialne pravice, ki jo določa pravni red ES, to je pravica do opustitve oziroma povrnitve plačila uvoznih dajatev. Obširno navaja še razloge, iz katerih meni, da je njen zahtevek po 220. in 230. členu CZS utemeljen. Predlaga ugoditev tožbi ter odpravo izpodbijane odločbe in „rešitev zadeve“ oziroma vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba, ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker je v obravnavanem primeru odločba, s katero je bilo odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt) odločba Carinskega urada Nove Gorice z dne 19. 5. 2011, in ne upravnega organa druge stopnje, s katerim je ta zavrnil tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo, sodišče ugovorov, ki se nanašajo na odločbo upravnega organa druge stopnje, ni presojalo.

Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

Glede očitane krajevne nepristojnosti prvostopenjskega (slovenskega) organa, sodišče ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da je bila tožnica z dopisom z dne 10. 12. 2009, na podlagi prvega odstavka 365. člena Izvedbene uredbe, ki je veljala oziroma se je uporabljala na dan nastanka carinskega dolga, obveščena, da za zadevno carinsko deklaracijo dokazilo o koncu postopka ni zadovoljivo, in pozvana, naj v roku dveh mesecev od prejema poziva predloži dokazila, ki bodo ustrezala drugemu in tretjemu odstavku 365. člena Izvedbene uredbe ter navede informacije in dokazila zlasti v zvezi s krajem (državo), za katero domneva, da so se tam zgodili dogodki, ki so povzročili nastanek carinskega dolga v skladu z 215. členom CZS. Prav tako ni sporno, da je bil navedeni dopis vročen tožnici in da se v navedenem roku nanj ni odzvala. Zato je toženka opravila poizvedbo pri namembnem carinskem organu na Madžarskem, ki je v odgovoru navedel, da k njim niso prispeli niti pošiljka niti ustrezni dokumenti ter da je bil postopek končan na osnovi nepravilnosti, ki bi lahko izhajale iz zlorabe.

Ker torej tožnica ni predložila nobenega od dokazil o zakonitem končanju tranzitnega postopka, kot so določena v drugem in tretjem odstavku 365. člena Izvedbene uredbe, niti dokazil v smislu 1. in 2. alineje prvega odstavka 215. člena CZS o kraju oziroma državi v kateri domneva, da so se zgodili dogodki, ki so povzročili nastanek carinskega dolga, je imela toženka tudi po presoji sodišča po izteku dvomesečnega roka, določenega v pozivu, pravico in dolžnost prevzeti krajevno pristojnosti za vknjižbo nastalega carinskega dolga. Zato je bila pravilno izdana izpodbijana odločba, ki jo je carinski organ pravilno utemeljil na tretjem odstavku 218. člena CZS, po katerem se mora vknjižba zneska izterjevanih dajatev opraviti v roku dveh dni, ki se šteje od dneva, ko carinski organi to ugotovijo in lahko zaračunajo zakonsko dolgovani znesek ter določijo dolžnika.

Carinski nadzor je določen s podatki v spremni tranzitni listini (registracija in država prevoznega sredstva ob odhodu, za tovorne oznake in številke, številke zabojnikov, število in vrsta, bruto masa, namembni urad in država, carinske oznake, število in ID oznake, rok predložitve namembnemu uradu), da je mogoče pošiljko v tranzitu ves čas spremljati. Prvi odstavek 361. člena Izvedbene uredbe tožnico zavezuje, da pri namembnem uradu predloži blago ter spremni dokument. Nobena od poenostavitev v tranzitnem postopku, predpisanih v 372. členu Izvedbene uredbe, ne dopušča možnosti opustitve hkratne predložitve blaga in spremne tranzitne listine pri namembnem carinskem uradu ali pri pooblaščenem prejemniku. Pri vsaki od predvidenih poenostavitev mora biti namembnemu carinskemu uradu omogočena odstranitev carinskih oznak (če so nameščene, kot pri pošiljki v tej zadevi) in diskrecijska pravica, da lahko pred sprostitvijo blaga v zahtevani postopek kontrolira istovetnost pošiljke s podatki v predloženi spremni tranzitni listini in v skladu s četrtim odstavkom 363. člena Izvedbene uredbe pošlje odhodnemu organu obvestilo o rezultatih kontrole.

Odstranitev izpod carinskega nadzora zato pomeni vsako dejanje ali opustitev, ki pristojnim carinskim organom preprečuje, četudi samo začasno, dostop do blaga pod carinskim nadzorom in izvajanje nadzora, predvidenega s carinskimi pravili Skupnosti (združeni zadevi Terex Equipment in drugi, C-430/08 in C-431/8, točka 35, in druge tam navedene zadeve). Nezakonita odstranitev blaga izpod carinskega nadzora so na primer ločitev blaga od tranzitnih listin, ravnanje v nasprotju z navodili v spremni tranzitni listini, odklon od normalne transportne poti, uničenje carinskih oznak na blagu in podobno. Če nastane več kršitev in nepravilnosti na ozemlju različnih držav članic, se v smislu pristojnosti za izterjavo carinskega dolga šteje za kraj nastanka carinskega dolga država, na ozemlju katere je nastala prva kršitev.

Zato je tožnica v zmoti s svojim prepričanjem, da je kraj, v katerem je bilo izdano oziroma od koder je bilo poslano ponarejeno potrdilo o koncu postopka, šteti kot kraj nastanka carinskega dolga zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora.

Ker, kot rečeno, tožnica kot glavna zavezanka na poziv toženke v odrejenem roku ni sporočila podatkov o kraju, kjer je prišlo do dejanj, ki pomenijo nezakonito odstranitev blaga izpod carinskega nadzora, niti kraju, za katerega carinski organi ugotovijo, da je blago v položaju, ki je povzročil nastanek carinskega dolga, je toženka pravilno štela, da kraja nastanka carinskega dolga v obravnavanem primeru ni mogoče določiti, zato je v skladu z zaporedji v prvem odstavku 215. člena CZS za izterjavo pristojna tista država članica skupnosti, v kateri je bilo blago dano v tranzitni postopek oziroma v tranzitnem postopku vneseno na carinsko območje Skupnosti, to pa je v konkretnem primeru Republika Slovenija, kar ni sporno.

V zvezi z odpustom uvoznih dajatev na podlagi 239. člena CZS pa sodišče ugotavlja, da členi 878 in naslednji v Izvedbeni uredbi ter člen 111 v prilogi k tej uredbi določajo, da mora prizadeta udeležena oseba izjemni položaj, ki izhaja iz okoliščin primera, pred pristojnim carinskim uradom vknjižbe uveljavljati z vložitvijo zahtevka in spremljajočimi dokumenti iz prvega odstavka 6. člena CZS. V drugem odstavku 239. člena CZS (in tudi v Izvedbeni uredbi v določbah člena 899 in naslednjih) je določeno, da se (samostojen) zahtevek z dokazili o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka tega člena vloži v določenem roku pri pristojnem carinskem uradu.

Ker v zadevi tožnica ne navaja, da bi tak zahtevek pri pristojnem organu vložila že pred izdajo izpodbijane odločbe, toženka pravilno o njem ni mogla odločiti. Zgolj navajanje relevantnih dejstev v pripombah na zapisnik, na podlagi katerih bi lahko organ sklepal, da tožnica vlaga zahtevek po 239. členu CZS, brez vložitve izrecnega zahtevka, ne zadostujejo.

Enako velja tudi glede sklicevanja tožnice na zahtevek po 220. člen CZS v zvezi z 236. členom CZS. Tudi glede povračila ali odpusta dolga po drugem odstavku 220. člena CZS drugi odstavek 236. člena CZS določa, da se lahko odobri na podlagi zahtevka. Tožnica pa ne navaja, da bi tak zahtevek pred izdajo izpodbijane odločbe pri pristojnemu organu vložila.

Ker izpodbijana odločba pravilno ne vsebuje odločitve o tožničinih zahtevkih po 220. in 239. členu CZS, saj tožnica teh zahtevkov do izdaje izpodbijane odločbe ni vložila, se sodišče ni opredeljevalo do tožbenih navedb, s katerimi tožnica dokazuje utemeljenost zahtevkov po 220. in 239. členu CZS.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.