UPRS sodba II U 237/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo vloženo dne 15. 5. 2014 na Javni razpis za garancije Sklada za bančne kredite s subvencijo obrestne mere, objavljen v Uradnem listu RS, št. 21/2014. Iz obrazložitve izhaja, da se je tožeča stranka prijavila na Javni razpis s projektom za nakup poslovne nepremičnine za potrebe širitve in nadgradnje obstoječe dejavnosti. Iz vsebine vloge in prijavnega lista za produkt P1 2014 (P1/000134) je razvidno, da tožeča stranka kandidira z investicijo v stavbo, kateri so že bila dodeljena javna nepovratna sredstva in bi z odobritvijo po tem javnem razpisu to pomenilo podvajanje pomoči, ko gre za sofinanciranje nakupa iz sredstev kohezijske politike. Skladno z Navodili organa upravljanje o upravičenih stroških sredstev kohezijske politike za programsko obdobje 2007 do 2013 se namreč za stavbo, ki je predmet nakupa, za obdobje 10 let ne sme nameniti dvojnega financiranja iz sredstev kohezijske politike. Glede na to je tožena stranka vlogo tožeče stranke zavrnila.

Tožeča stranka se v vloženi tožbi ne strinja z obrazložitvijo, da bi dodeljena nepovratna javna sredstva ali nepovratna sredstva skupnosti že avtomatsko pomenila podvajanje pomoči. Tožeča stranka meni, da bi bila podvojenost subvencije ratio legis izkazana predvsem v primerih, ko bi določen projekt oziroma njegov izvajalec s podvajanjem prejetih kohezijskih sredstev pridobil bistveno boljši položaj v primerjavi z ostalimi konkurenti na trgu. Tega pa v obravnavanem primeru ni mogoče zaznati, saj tožeča stranka in družba A. d.o.o. - v stečaju, ki je prejela nepovratna sredstva preko Ministrstva za gospodarstvo, nista povezani osebi. Zato dodelitev sredstev tožeči stranki nima in ne more imeti kakršnekoli povezave s predhodno dodeljenimi nepovratnimi sredstvi. Glede na to odobritve garancije in subvencioniranja obrestne mere za kredit ni mogoče šteti za podvajanje pomoči. Predmetne subvencije tudi v skladu z določili European Consensus on Development (2006/C 46/01) in The Paris Declaration on Aid Effectivenss and the Accra Agenda for Action, ki kar najbolj opredeljujeta pojem podvojenosti pomoči, ni mogoče šteti kot podvajanje pomoči. Glede na to tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da se je tožeča stranka na predmetni razpis prijavila z investicijo poimenovano medicinski turizem. Iz vsebine vloge je bilo razvidno, da se projekt, s katerim je tožeča stranka kandidirala na tem javnem razpisu, nanaša na nakup nepremičnine iz stečajne mase. Gre za turistični objekt apartmajska stavba Vila Mari, ki se nahaja na parcelah št. 1233/1 in 1233/2, obe k.o. … in je bila zgrajena v letu 2011. Gradilo jo je podjetje A. d.o.o., sedaj v stečaju. Vrednost celotnega projekta tožeče stranke znaša 1.500.000,00 € in bi se naj v celoti financiral z dolgoročnim kreditom po pogojih predmetnega javnega razpisa. Državna pomoč po tem razpisu je podprta s sredstvi kohezijske politike iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Prodajalec nepremičnine, to je A. d.o.o. - v stečaju, je za gradnjo predmetne stavbe v letu 2009 uspešno kandidiral na Javnem razpisu za dvig konkurenčnosti turističnega gospodarstva – turistične infrastruktura 2009, ki ga je razpisalo Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Državna pomoč po tem razpisu je prav tako podprta s sredstvi kohezijske politike in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. A. d.o.o. je na podlagi uspešno izpeljane gradnje predmetne stavbe dne 29. 2. 2012 pridobil državno pomoč v obliki nepovratnih sredstev v višini 1.223.600,00 €, od tega je bil 85 % delež državne pomoči iz sredstev kohezijske politike 1.040.060,00 €. V skladu z Navodili organa upravljanja o upravičenih stroških za sredstva evropske kohezijske politike za programsko obdobje 2007 do 2013 je v točki 4.1.1 „Nakup zgradb“ predstavljena omejitev glede dvojnega financiranja stavbe. Navedeno je namreč, da se za stavbo, ki je predmet nakupa, za obdobje 10 let ne sme nameniti dvojnega financiranja iz sredstev kohezijske politike. Pravila dodelitve državne pomoči, ko gre za sredstva kohezijske politike, se v obravnavani zadevi nanašajo izključno na stavbo, ki je predmet financiranja in ne na upravičenca (podjetje), kar pomeni, da povezanost ali nepovezanost prodajalca in kupca stavbe nima pri tem pravilu nobenega pomena. Glede navedbe tožeče stranke, da bi morala upoštevati določila European Consensus on Development (2006/C 46/01) in The Paris Declaration on Aid Effectivenss and the Accra Agenda for Action, pa tožena stranka navaja, da navedene listine v konkretni zadevi nimajo nobenih učinkov. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijanim sklepom je bila zavrnjena vloga tožeče stranke, vložena na podlagi javnega razpisa za garancije Sklada za bančne kredite s subvencijo obrestne mere (P 2014). Pravna podlaga za izvedbo tega javnega razpisa je navedena v 2. točki javnega razpisa. Uredba o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v RS v programskem obdobju 2007-2013 v 28. členu določa, da udeleženci pri porabi sredstev kohezijske politike opravljajo kontrole v skladu s to uredbo in navodili organa upravljanja. Organ upravljanja je v Republiki Sloveniji Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, katerega minister je dne 23. 3. 2012 izdal Navodila organa upravljanja o upravičenih stroških za sredstva evropske kohezijske politike za programsko obdobje 2007-2013.

Iz teh Navodil izhajajo upravičeni stroški, ki se lahko financirajo iz sredstev kohezijske politike. Glede nakupa zgradb je v Navodilu določeno, da če med nakupom nepremičnine in ciljem sofinancirane operacije obstaja neposredna povezava, predstavlja plačilo nepremičnine upravičen izdatek, če za izgradnjo, adaptacijo ali nakup zgradbe v zadnjih desetih letih niso bila dodeljena nepovratna javna sredstva ali nepovratna sredstva skupnosti, ki bi pomenila podvajanje pomoči, ko gre za sofinanciranje nakupa iz sredstev kohezijske politike.

Med strankama ni sporno, da tožeča stranka na predmetnem javnem razpisu kandidira z investicijo za nakup stavbe, katere investitor A. d.o.o. je za gradnjo te stavbe prejel državno pomoč v obliki nepovratnih sredstev v višini 1.223.600,00 €. S tem pa je podana ovira za odobritev sredstev tožeči stranki po predmetnem javnem razpisu, saj glede na zgoraj navedeno določilo Navodil organa upravljanja sofinanciranje ni mogoče, če je stavba, za nakup katere gre, v zadnjih desetih letih že bila predmet dodelitve nepovratnih javnih sredstev ali nepovratnih sredstev skupnosti. Namen navedene določbe je v tem, da se prepreči dvakratno sofinanciranje istega predmeta, zato so neupoštevne tožbene navedbe o tem, da ne gre za dvojno sofinanciranje, ker tožeča stranka in A. - v stečaju nista povezani osebi. Akti, na katere se sklicuje tožeča stranka, pa glede na zgoraj navedeno materialnopravno podlago ne morejo vplivati na odločitev.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.