VSK sodba in sklep I Cp 455/2014

Pritožba prvega toženca zoper II. točko izreka se zavrne in se potrdi izpodbijani del odločbe sodišča prve stopnje.

Pritožba druge toženke zoper III. in IV. točko izreka se zavrne in se potrdi izpodbijani del odločbe sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom v I. točki izreka sklenilo, da se ustavi pravdni postopek v delu, ki se nanaša na prvega toženca (zaradi umika tožbe), v II. točki izreka pa je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvega toženca v znesku 50,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. V III. točki izreka je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 201/0 k.o. G. do celote (na podlagi priposestvovanja, za katerega je sodišče ugotovilo obstoj vseh zakonsko določenih predpostavk), drugi toženki pa je naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper II. točko izreka se pritožuje prvi toženec. V pritožbi navaja, da Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) določa več različnih višin kilometrine. Prva toženka se ne strinja s stališčem sodišča, ki ji je skladno s 168. členom ZUJF priznalo povračilo stroškov prevoza v višini 8% cene neosvinčenega bencina, pač pa meni, da je v skladu s 173. členom ZUJF upravičen do povrnitve stroškov v višini 18% cene neosvinčenega motornega bencina.

Druga toženka pa se pritožuje zoper III. in IV. točko izreka, torej zoper odločitev, da se tožbenemu zahtevku tožnika ugodi in se mu posledično

prizna tudi stroške pravdnega postopka. Pritožba naprej opozarja, da iz razlogov sodbe ne izhaja, kdaj je priposesvovalna doba tožnikovih prednikov začela teči in kdaj naj bi se končala. Tožnik je najprej navajal 50 leta prejšnjega stoletja, nato pa zatrjeval celo 30 leta prejšnjega stoletja, vendar je začetek priposestvovalne dobe ostal nedefiniran, s tem pa nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi pravni naslov

, na katerega naj bi tožnikovi pravni predniki opirali svojo dobro vero, je po mnenju pritožbe ostal nezadostno dokazan in to kljub dejstvu, da naj bi šlo za ustno delilno pogodbo. Poleg tega pritožba opozarja, da ustno sklenjena pogodba tudi po ODZ ni izpolnjevala obličnih pogojev za pridobitev lastninske pravice, posledično pa posest ni mogla biti pravična. Pravična posest po par. 316 ODZ je bila tista, ki se je opirala na veljaven naslov, to je na pravni posel, ki je sposoben za pridobitev, natančneje pa je pravična posest definirana še v par. 1461, ki pravi, da za priposestvovanje zadošča vsaka posest, ki se opira na tak naslov, ki bi zadoščal za prevzem lastnine. Pritožba se nadalje ne strinja z razlogi sodišča glede nedoslednosti vpisov v zemljiško knjigo. V tej zvezi navaja, da bi taka razlaga morda lahko veljala za čas družbene lastnine, nikakor pa ne za čas pred drugo svetovno vojno. Tudi izjave prič po mnenju pritožbe ne dokazujejo ničesar glede vedenja o lastništvu sporne nepremičnine za tožnikovega deda in očeta, pač pa lahko potrdijo le tožnikovo posest, ki je tožena stranka niti ni prerekala. Po prehodu v družbeno lastnino priposestvovanje ni bilo več mogoče, pomanjkanje dobre vere tožnika pa izhaja že iz dejstva, da v zapuščinskem postopku po očetu sporne parcele ni uveljavljal v obseg zapuščine. Najmanj, kar se od povprečno skrbnega pravnega naslednika pričakuje, je to, da se seznani s samim obsegom zapuščine. Po mnenju pritožbe je nadalje napačna in v nasprotju z dosedanjo sodno prakso tudi obrazložitev sodišča,

da pravnomočna odločba o nacionalizaciji ne vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka, pri tem pa se pritožba sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Kopru Cp 401/2012 z dne 25.9.2012.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi prvega toženca

Pri presoji višine priglašenih stroškov prvega toženca za pristop na dva naroka (kilometrina) se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), ki v četrtem odstavku 9. člena določa, da se povrnitev stroškov za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Slednje določa ZUJF v 168. členu, pri čemer v drugem odstavku tega člena določa, da se zaposlenemu (v primeru če nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi) prizna kilometrina v višini 8% cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov. 173. člen ZUJF sicer res pozna možnost povračila kilometrine tudi v višini 18% cene neosvinčenega motornega bencina, vendar pa velja to le za primere odobrene uporabe lastnega avtomobila v službene namene na podlagi potnega naloga. Ker prvi toženec niti ob priglasitvi stroškov (na naroku 28.2.2014) niti v pritožbi ne zatrjuje, da je njegova pooblaščenka za prihod na naroka uporabila lastno vozilo na podlagi izdanega potnega naloga, pritožbeno izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje o višini stroškov, ki ji jih je tožnik dolžan povrniti, ne more biti uspešno. Pritožbo prvega toženca je bilo zato potrebno zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano II. točko izreka odločbe (sklepa) sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

K pritožbi druge toženke

Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani odločbi prepričljivo ugotovilo, da je tožnik z zadostno stopnjo zanesljivosti izkazal obstoj ustno sklenjene delilne pogodbe (to ugotovitev pritožba izpodbija zgolj pavšalno in zato ne more biti uspešna) v letu 1935 oziroma 1936, ko je začela teči priposestvovalna doba. Do leta 1974, ko je bila A.H. izdana odločba o nacionalizaciji (ki je zajemala tudi vtoževano nepremičnino), je tako po ugotovitvah sodišča že potekla priposestvovalna doba, ki je bila z načelnim pravnim mnenjem razširjene seje Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960 skrajšana na 20 let. Iz razlogov sodbe nadalje izhaja, da je potrebna priposestvovalna doba do leta 1974 potekla tudi v primeru, če bi upoštevali prvotne tožnikove trditve, da je bila delilna pogodba sklenjena v 50-ih letih prejšnjega stoletja, saj je lahko bila sklenjena najkasneje leta 1953, ko je umrl M.H., ki je bil stranka te pogodbe. Glede na navedeno se izkažejo kot neutemeljeni pritožbeni očitki, da iz sodbe ni razvidno, kdaj je priposestvovalna doba začela teči in kdaj se je končala, saj so razlogi v zvezi s tem jasni in prepričljivi. Prav tako neuspešne so pritožbene trditve, da ustno sklenjena delilna pogodba ni izpolnjevala pogojev za pridobitev lastninske pravice po Občem državljanskem zakoniku (ODZ), saj sodna praksa dopušča možnost konvalidacije ustno sklenjenih in realiziranih pogodb (1), sklenjenih v času veljavnosti ODZ.

Upoštevaje drugačen (manjši) pomen zemljiške knjige pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ), pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom sodbe, da za čas, v katerem je bila sklenjena delilna pogodba (četudi gre za čas pred uveljavitvijo družbene lastnine), ni bilo nič neobičajnega, če ni prišlo do realizacije dogovorov v zemljiški knjigi. Prav tako neuspešno je pritožbeno izpodbijanje zaključkov prvostopenjskega sodišča glede opravičljive zmote tožnika v zapuščinskem postopku po svojem očetu (da je v sklepu o dedovanju zajeta tudi sporna nepremičnina), v zvezi s čemer je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da niti tožnikov oče niti tožnik nista poznala parcelnih številk parcel, pač pa zgolj njihova domača imena.

Pritožba nadalje opozarja na učinkovanje odločbe o nacionalizaciji in posledično neupravičenost sodišča, da v pravdnem postopku posega v pravnomočno odločbo upravnega organa. V tej zvezi se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Kopru Cp 401/2012, s čimer pa ne more biti uspešna. V navedeni zadevi gre namreč za neprimerljivo situacijo, v kateri je bila predmet presoje pravnomočna odločba o arondaciji, pri čemer za arondacijo kot upravno-ekonomski ukrep veljajo povsem specifična postopkovna pravila, drugačne pa so tudi njene pravne posledice. V predmetni zadevi je po oceni pritožbenega sodišča bistveno dejstvo, da so se pogoji za priposestvovanje iztekli že pred izdajo odločbe o nacionalizaciji (glej obrazložitev v 6. točki tega sklepa), takšno situacijo pa je obravnavalo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 827/2008, v kateri je zavzelo stališče, da v primeru, ko se na priposestvovanje sklicuje oseba, ki v upravnem postopku ni imela možnosti sodelovanja, rezultat tega postopka taki osebi ne sme iti v škodo niti z učinkom pravnomočnosti niti s tem, da bi se sodišče v morebitnem kasnejšem postopku, v katerem bi ta oseba uveljavljala določene pravice, sklicevalo na dejanske ugotovitve iz prejšnjega postopka. Upoštevaje navedeno stališče in ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bila odločba o nacionalizaciji v letu 1974 izdana A.H. na podlagi 7.a člena Zakona o nacinalizaciji, da se A.H. dejansko nikoli ni štel za lastnika sporne parcele in da A.H. ni bil tožnikov pravni prednik, tožnika torej upravna odločba o nacionalizaciji ne veže, zaradi česar iz tega razloga tudi ni ovir za tožnikov uspeh s tožbenim zahtevkom zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine na ugotovitev originalne pridobitve lastninske pravice (s priposestvovanjem).

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožba ni uspela omajati pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in uporabe materialnega prava, prav tako pa pritožbeno sodišče pri presoji predmetne zadeve tudi ni zasledilo nobene uradoma upoštevne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pritožbo druge toženke je bilo zaradi tega potrebno zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del odločbe (III. in posledično tudi IV. točko izreka, zoper katero pritožba ne uveljavlja nobenih razlogov) prvostopenjskega sodišča (353. člen ZPP).

Odločitev o zavrnitvi pritožbe druge toženke zajema tudi odločitev o zavrnitvi njenih priglašenih pritožbenih stroškov, prvi toženec pa pritožbenih stroškov sploh ni priglasil, zato odločitev o slednjih odpade.

---------------------------------------

op. št. 1: O tem npr. VS RS II Ips 251/2000 in II Ips 139/2006