VSRS Sodba I Ips 16472/2014-14

Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega M. T. se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se glede tega obdolženca razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Okrajno sodišče v Postojni je s sodbo z dne 7. 7. 2004 spoznalo obdolženega D. E. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po prvem odstavku 159. člena Kazenskega zakonika (KZ-A), obdolženega M. T. pa storitve kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po drugem odstavku 159. člena KZ-A. Obema obdolžencema je izreklo pogojni obsodbi, v kateri je obdolženemu E. določilo kazen enega meseca in deset dni zapora, obdolženemu T. pa kazen tri mesece zapora, ki pa ne bosta izrečeni, če obdolženca vsak v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja; obdolženemu T. je odvzelo zasežene razglednice ter obdolžencema v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

2Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 30. 1. 2008 pritožbo zagovornika obdolženega T. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

3Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obdolženega T. dne 22. 7. 2008 pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila Vrhovnemu sodišču v reševanje predložena dne 22. 4. 2014 (ker je bila sodba sodišča druge stopnje vročena obdolženemu T. šele 20. 1. 2014). Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

4Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podano dne 20. 5. 2014, meni, da zahteva ni utemeljena, ker navedbe po vsebini predstavljajo uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

5Odgovor vrhovnega državnega tožilca je sodišče dne 21. 5. 2014 poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Obe sodne pismi sta se sodišči vrnili nevročeni z oznakama „ni dvignil“ (za zagovornika dne 9. 6. 2014, za obdolženca pa dne 11. 6. 2014). Zagovorniku je bil odgovor državnega tožilca poslan po faxu dne 13. 6. 2014. Ponovno je bil odgovor državnega tožilca obdolžencu poslan dne 3. 7. 2014, vendar se je tudi to sodno pismo dne 25. 7. 2014 sodišču vrnilo nevročeno z oznako „ni dvignil“. Po opravljenih poizvedbah v Centralnem registru prebivalstva dne 28. 7. 2014 je sodišče ugotovilo, da obdolženčevo bivališče ni na naslovu, ki ga je v zahtevi za varstvo zakonitosti navedel zagovornik temveč da je stalno bivališče obdolženca in njegov naslov za vročanje ..., Kobarid. Sodišče je na navedeni naslov obdolžencu dne 7. 8. 2014 poslalo odgovor državnega tožilca, vendar se je tudi to sodno pismo dne 20. 8. 2014 vrnilo sodišču nevročeno z oznako „ni dvignil“. Sodišče je zagovorniku prav tako ponovno poslalo odgovor državnega tožilca dne 7. 8. 2014, vendar se je tudi to sodno pismo sodišču vrnilo nevročeno dne 26. 8. 2014 z oznako „ni dvignil“. Ponovno je sodišče odgovor državnega tožilca zagovorniku poslalo po faxu dne 1. 9. 2014 ter je zagovornik v telefonskem pogovoru s sodnico potrdil, da je odgovor državnega tožilca prejel.

B.

6Kaznivo dejanje neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po prvem odstavku 159. člena KZ-A (veljavnega v času storitve kaznivega dejanja) stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil večjo protipravno premoženjsko korist reproducira, distribuira, da v najem primerke, javno izvede, javno prenese, javno prikaže, radiofuzno oddaja ali predela avtorsko delo ali ga kako drugače uporabi pa zato nima dovoljenja avtorja ali drugega imetnika avtorske pravice, ko je tako dovoljenje po zakonu potrebno. Kaznivo dejanje neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po drugem odstavku 159. člena KZ-A pa stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil večjo protipravno premoženjsko korist da v promet ali z namenom dajanja v promet ponudi javnosti primerke avtorskega dela za katerega ve, da so bili neupravičeno reproducirani.

7Iz opisa obdolženemu T. očitanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 159. člena KZ-A v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je z namenom, da bi sebi in drugemu pridobil večjo premoženjsko korist (ta je v času storitve kaznivega dejanja znašala najmanj 661.450 SIT) dal v promet in z namenom dajanja v promet ponudil javnosti primerke avtorskega dela za katerega je vedel, da so bili neupravičeno reproducirani, s tem da je v Trgovini E. pred vhodom v Postojnsko jamo prodajal po ceni 100 SIT in prodal približno 650 razglednic; obdolženi D. E. pa je po predhodnem dogovoru z M. T. pred tem določene motive Postojnske jame, za katere ima izključno avtorsko pravico podjetje P. d.d., skeniral in predelal v nasprotju z določilom 21. člena Zakona o avtorskih pravicah, to je brez izrecnega dovoljenja upravičenca, ter v tiskarni v Postojni dne 20. 7. 2001 natisnil omenjene motive v nakladi 12.000 razglednic in v primeru, da bi bili vsi izdelki prodani bi podjetje P. d.d. oškodovala za cca 1.000.000 SIT oziroma v tej višini skupno pridobila protipravno premoženjsko korist.

8Zagovornik obdolženega T. v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da je izrek sodbe nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju in v nasprotju z razlogi sodbe, ter da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Neutemeljeno sicer zagovornik v zahtevi navaja, da iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, kolikšno število razglednic (primerkov avtorskega dela za katere je obdolženec vedel, da so bili neupravičeni reproducirani) naj bi obdolženi T. dal v prodajo. Iz opisa dejanja v izreku sodbe namreč izhaja očitek obdolžencu o prodaji približno 650 razglednic po ceni 100 SIT, za katere je vedel, da so bile neupravičeno reproducirane; pri tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja, da je obdolženec v zagovoru „podrobneje pojasnil, da je bilo dano v prodajo le po 300 komadov razglednic označenih s številkami 1, 13, in 14“ ter „je bilo v promet dano 900 razglednic po ceni 100 SIT za razglednico“. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi, da sta (glede na opis dejanja) oba obdolženca (obdolženi T. in obdolženi E.) posel od ideje (predelave avtorsko zaščitenih fotografij, motivov Postojnske jame) do realizacije (tiskanja 12.000 komadov tako predelanih razglednic) in začetka prodaje (prodaja predelanih razglednic v trgovini E.) izvedla v sodelovanju po medsebojnem dogovoru, pri čemer je vseh 15 motivov na spornih razglednicah predelano avtorsko delo, na katerem je imelo izključno pravico razpolaganja podjetje P. d.d. Izvedeni dokazni postopek in listinski dokazi (dobavnica tiskarne z dne 20. 7. 2001, da je obdolženi T. prevzel 12.000 predelnih razglednic in potrdilo o zasegu 22. 11. 2001, da mu je bilo v trgovini zaseženo 15 škatel razglednic - skupno 11. 298 komadov) v pravilnost in dokazanost takega (protipravnega) ravnanja tudi obdolženega T., ki ima vse zakonite znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 159. člena KZ-A, ne vnašajo dvoma.

9Obdolženi T. pa je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja po drugem odstavku 159. člena KZ-A, to je, da je z namenom, da bi sebi in drugemu pridobil večjo protipravno premoženjsko korist, dal v promet in namenom dajanja v promet ponudil javnosti primerke avtorskega dela, za katere je vedel, da so neupravičeni reproducirani, kar je v nadaljevanju konkretizirano s prodajo 650 razglednic po ceni 100 SIT ter z navedbo, da v primeru, da bi bili vsi izdelki prodani podjetje P. d.d. oškodovala za 1.200.000 SIT oziroma v tej višini skupno pridobila protipravno premoženjsko korist. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno navaja, da dejstvo, da je bilo natisnjenih 12.000 predelanih razglednic ne pomeni, da je vse predelane razglednice obdolženec tudi dal v prodajo ali jih kako drugače ponudil javnosti. Po presoji Vrhovnega sodišča zagovornik s tem v zvezi utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana pravnomočna sodba o odločilnem dejstvu - obdolženčevem namenu pridobitve večje premoženjske koristi s tem, da je v promet dal (oziroma z namenom dajanja v promet ponudil javnosti) primerke avtorskega dela za katere je vedel, da so bili neupravičeno reproducirani, glede na obtožbeni očitek o dejanski prodaji 650 komadov predelanih razglednic, nima razlogov. V obrazložitvi izpodbijane pravnomočne sodbe sodišči namreč za zaključek o prodaji oziroma ponujanju naprodaj (drugačne) količine predelanih razglednic (12.000 komadov) nista navedli razlogov.

10Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega T. ter izpodbijano pravnomočno sodbo glede tega obdolženca razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku navedene pomanjkljivosti odpraviti ter za svojo odločitev navesti tudi razloge.