VDSS sodba Psp 192/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 5. 8. 2011 in št. ... z dne 23. 6. 2011, in da se tožniku od 1. 10. 1995 dalje prizna pravica do pokojnine, ki mu jo je dolžna odmeriti in izplačati tožena stranka vse od 1. 10. 1995 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter podredno, da se tožniku prizna dajatev po 1. odstavku 20. člena v zvezi z 22. členom Sporazuma, torej da se tožniku odmeri pokojnina s seštevanjem zavarovalnih dob, ki za tožnika v Republiki Sloveniji znaša 12 let zavarovalne dobe ter da vsaka pogodbenica Sporazuma tožniku izplača sorazmerni del pokojnine. Sodišče je nadalje odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bil Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (Sporazum, Ur. l. RS - MP, št. 5/2010) sklenjen zato, da razreši dosedaj sporna vprašanja. Tožnik je državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v A.. Star je več kot 70 let. Zaposlen je bil v bivši JLA v činu nižjega oficirja. Iz pisne dokumentacije je razvidno, da njegova skupna pokojninska doba v bivši JLA znaša 35 let. Ker tožniku po vrnitvi v Slovenijo ni bila priznana pravica do pokojnine, je ostal brez sredstev za preživljanje, zato se je bil prisiljen zaposliti. Iz izpisa podatkov o pokojninski dobi v Republiki Sloveniji, ki jih je izdala tožena stranka izhaja, da je tožnik v Sloveniji dopolnil skupaj 10 let, 8 mesecev in 22 dni. Upoštevaje tudi dobo v JLA ima tako dopolnjenih 45 let, 5 mesecev in 3 dni. S strani socialnega zavarovanja vojaških zavarovancev v B. (Srbija) mu je bila dne 12. 1. 1994 priznana pravica do pokojnine, s pričetkom izplačevanja od 1. 1. 1994 dalje. Tožnik je bil aktivne vojaške službe razrešen 13. 12. 1993. Sklad je pokojnino izplačeval do 1. 10. 1995. Postopek je bil nato prekinjen do sklenitve mednarodne pogodbe o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tožnik je dne 15. 4. 2005 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Dejstvo je, da so bile vse aktivne vojaške osebe v nekdanji JLA obvezno pokojninsko zavarovane pri posebni samoupravni interesni skupnosti oz. kasneje fondu s sedežem v B. (Srbija). Zavarovanje je bilo enotno za območje nekdanje SFRJ. Tako je v primeru odločanja o priznanju pokojnine potrebno uporabiti določbe Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98). Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje tožnika ni bilo mogoče šteti za upravičenca iz 2. člena ZPIZVZ, ker ni pridobil oz. izpolnil pogojev za pridobitev pravice do pokojnine na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev, kot to določa 1. člen ZPIZVZ, pač pa je uveljavljal pravico do pokojnine po Zakonu o vojski Jugoslavije. Določba 1. člena ZPIZVZ določa, da se s tem zakonom urejajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oz. so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Tožnik meni, da je zmotna in nepravilna razlaga, da sklenjeni Sporazum nima rešitve glede pravice tožnika do starostne pokojnine. Nerazumljiva in nelogična je razlaga upravnega organa, da za pokojnino, priznano po posebnih predpisih ni mogoče uvesti postopka za priznanje pokojnine po določbi 38. člena Sporazuma ter da v tem primeru ne pride v poštev vlaganje zahtevkov na podlagi 1. odstavka 20. člena Sporazuma. Izpodbijana dokončna odločba se glede določb 36., 37. in 38. člena Sporazuma, kot tudi do drugih njegovih določb, na katere se sklicuje tožnik, niti ne opredeljuje. Popolnoma jasno je, da doba dopolnjena v bivši JLA ni pokojninska doba, dopolnjena po splošnih predpisih, kar nenazadnje v dopisu navaja tudi Republika Srbija, vendar pa se ta doba iz Sporazuma ne more izločiti na način, kot se to zavzema tožena stranka v upravni odločbi. Tožnik zahteva dajatev po 1. odstavku 20. člena v zvezi z 22. členom Sporazuma, torej da se mu pokojnina odmeri s seštevanjem zavarovalnih dob. Neupoštevanje navedenega pravnega in dejanskega stanja bi predstavljalo kršitev temeljne človekove pravice enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, kot tudi kršitev Sporazuma in pa 6. ter 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Trditev tožene stranke, da bi naj dopis iz Srbije navajal, da tožnik v Srbiji nima dopolnjene pokojninske dobe, ne ustreza predloženim dokazom nosilca zavarovanja iz Srbije. Iz dopisa namreč izhaja, da podatki zgolj niso vneseni oz. lahko, da obstajajo, vendar še niso vneseni. Glede sklicevanja sodišča na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 28. 5. 2008 pa tožnik navaja, da v času odločanja še ni bil v veljavi Sporazum, ki je stopil v veljavo šele 1. 11. 2010. Tožnik opozarja tudi na hude travme in stresno situacijo, ki ji je izpostavljen vse od 1. 10. 1995 dalje. Tožnik je žrtev razpada države, ko mu kljub izpolnitvi pogojev za upokojitev to pravico ni priznala ne ena in ne druga država. Obe državi se sklicujeta na svoje interne predpise, po katerih tožnik naj ne bi izpolnjeval pogojev za upokojitev. Opozarja tudi na težko zdravstveno stanje. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožnik nadalje predlaga, da se ga oprosti oz. se mu omogoči odlog ali obročno plačilo sodne takse.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 8. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 6. 2011. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do starostne pokojnine. V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do samostojne pokojnine že vse od 1. 10. 1995 dalje oz. ali izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do sorazmernega dela pokojnine po določbah Sporazuma.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kar med strankama tudi ni sporno, je bila tožniku s sklepom Generalštaba vojske Jugoslavije, Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev ..., št. ... z dne 12. 1. 1994 priznana pravica do pokojnine od 1. 1. 1994 dalje. Tožnik je nato pri toženi stranki uveljavljal priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZVZ. Njegov zahtevek je tožena stranka zavrnila. Taka odločitev pa je bila potrjena tudi s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Ps 389/2006 z dne 20. 9. 2007 ter sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 809/2007 z dne 28. 5. 2008. Razlog zavrnitve je bila ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev določenih v ZPIZVZ za priznanje pravice do starostne pokojnine, to pa iz razloga, ker mu je bila s strani nosilca vojaškega zavarovanja, to je Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v B. (Srbija) po določbah Zakona o vojski Jugoslavije že priznana pravica do starostne pokojnine. Sodišče je tudi izrecno poudarilo, da za presojo ni odločilno, da je tuji nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja tožniku prenehal izplačevati pokojnino. Glede na pravnomočno sodbo, torej ni nobene pravne podlage za ponovno presojo, ali je tožnik upravičen do starostne pokojnine po določbah ZPIZVZ.

Tožnik se je kasneje v Republiki Sloveniji ponovno vključil v zavarovanje. Po podatkih tožene stranke, kot so razvidni iz prvostopenjske odločbe datirane z dne 23. 6. 2011 naj bi do dneva izdaje omenjene odločbe dopolnil 10 let, 5 mesecev in 7 dni pokojninske dobe. Omenjena doba pa glede na določbo 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, ne zadostuje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zakon namreč določa, da mora zavarovanec minimalno dopolniti vsaj 15 let zavarovalne dobe in seveda ob tem izpolnjevati tudi pogoj starosti.

S sporazumom je urejeno seštevanje zavarovalnih dob v primeru, da ima zavarovanec dopolnjene zavarovalne dobe po zakonodaji obeh pogodbenic Sporazuma. V zadevi je odprto vprašanje, ali Sporazum ureja tudi vprašanje upoštevanja dobe dopolnjene v JLA. Tožnik je v JLA dopolnil 35 let, 6 mesecev in 1 dan pokojninske dobe od tega 5 let, 11 mesecev in 22 dni zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem. V tem primeru ne gre za dobo, ki bi jo tožnik dopolnil po pravnih predpisih pogodbenice, to je Srbije. Vendar pa tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da Sporazum ureja tudi vprašanje upoštevanja zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih Socialistične Federativne Republike Jugoslavije o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Tako je v 2. odstavku 36. člena določeno, da zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih Socialistične Federativne Republike Jugoslavije o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev od 1. januarja 1973 do 7. oktobra 1991, gredo v breme pogodbenice, državljan katere je bila oseba na dan uveljavitve tega Sporazuma. Če ima oseba državljanstvo obeh pogodbenic, gredo zavarovalne dobe v breme pogodbenice, v kateri ima oseba stalno prebivališče na dan uveljavitve tega Sporazuma. Sporazum je tako določil, kako je z upoštevanjem zavarovalnih dob vojaških zavarovancev. Te dobe gredo v breme pogodbenice, državljan katere je bila oseba na dan uveljavitve tega Sporazuma. Izjema od tega pa je določena v 10. odstavku 38. člena Sporazuma, ki ureja ponovno odmero pokojnin. Določeno je, da zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih Socialistične Federativne Republike Jugoslavije o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, ter prevzete zavarovalne dobe iz 1. odstavka 36. člena tega Sporazuma ostanejo obveznost pristojnega nosilca pogodbenice, ki je prvi priznal pokojnino. V sporni zadevi je prvi priznal pokojnino Zavod za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v B. (Srbija). V dokumentaciji upravnega spisa se nahaja tudi sklep Republiškega sklada za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Podružnica za mesto B. (Srbija) z dne 10. 7. 2012 iz katerega izhaja, da se tožniku odobri izplačilo pokojnine, začenši od 6. 5. 2010, skladno z začasnim sklepom direktorja Sklada za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev ..., št. ... interna št. ... z dne 22. 11. 2011. Tožniku tako srbski nosilec zavarovanja na podlagi dobe, ki jo je tožnik dopolnil v JLA, izplačuje pokojnino na podlagi pravice do starostne pokojnine, ki je bila tožniku pri tujem nosilcu zavarovanja priznana z odločbo z dne 12. 1. 1994.

Glede na navedeno, torej tožnik ne izpolnjuje pogojev določenih v Sporazumu za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe. O predlogu za oprostitev plačila sodne takse pritožbeno sodišče ni odločalo, kajti skladno z 71. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, sodne takse ne plačujejo.