VSM sodba I Cp 310/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in sicer tako, da se tč. I. izreka spremeni in glasi:
„Toženec je dolžan tožniku plačati 10.245,12 € z zamudnimi obrestmi v višini vodilne obrestne mere ECB in sicer od zneska 3.000,00 € od 10.9.2010; od 3.000,00 € od 18.10.2010; od 4.245,12 € od 20.10.2010, vse do 11.3.2011, od 12.3.2011 pa zakonske zamudne obresti od zneska 10.245,12 € do plačila, v 15. dneh.“.
II. V preostalem se pritožba zavrne in potrdita tč. II. in IV. izreka.
III. Toženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 10.245,12 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od specificiranih zneskov glavnic ter datumov zamude do plačila, v roku 15 dni (točka I. izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev toženca proti tožniku v višini 17.497,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 11. 3. 2011 do plačila (točka II. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od toženca zahteval odstranitev predkonstrukcije za sončno elektrarno, zmontirano na strehi nepremičnine parc. št. 633/1 k.o. 698 Pivola, ter vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo preluknjanih plošč in njihovo zamenjavo z novimi, v roku 15 dni (točka III. izreka). Toženec je dolžan tožniku povrniti 1.603,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka).

2Zoper odločitev v točkah I., II. in IV izreka se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prva. Pritožba uvodoma navaja, da gre v konkretnem primeru za sodbo presenečenja, saj je toženec šele iz nje izvedel, da bi moral dopolniti svojo trditveno podlago glede njegove terjatve do tožnika oziroma pobotnega ugovora, sodišče pa ga ni v skladu z 285. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pozvalo oziroma vzpodbudilo k dopolnitvi nepopolnih navedb. S tem je kršena tudi njegova pravica iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up 312/03 z dne 15. 9. 2003. V tem delu je podana tako kršitev iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, kot tudi kršitev 285. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Toženec uveljavlja tudi kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije, saj je sodišče prve stopnje tožnika opozorilo, da je njegov tožbeni zahtevek neizvršljiv in kaj je njegova pomanjkljivost in mu dalo možnost, da ga modificira. Tako je tožnik bil privilegiran, sodišče pa je pravdni stranki neenakopravno obravnavalo ter je zato podana očitana kršitev. Kršitev materialnega prava uveljavlja toženec zaradi zmotne uporabe 111. in 378. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v zvezi z datumom zamude, od katerega bi naj tekle zamudne obresti. Glede na to, da ustrezna trditvena podlaga tožnika v zvezi z obrestnim delom zahtevka ni bila podana in glede na to, da se sodišče ni opredelilo do navedb toženca, da OZ v primerih in petega odstavka 111. člena ne predvideva več plačila zakonskih zamudnih obresti, je podana tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je uporabljeno materialno pravo iz tretjega odst. 111. čl. OZ, v zvezi z navedbami toženca z naroka z dne 14. 3. 2013, da je tožniku po pogodbi že dobavljen del materiala in predana dokumentacija in da tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva od toženca tisto, kar bi moral sam izpolniti, pri čemer se je toženec prav zaradi obveznosti sočasne izpolnitve temu uprl. Ker sodba o tem nima razlogov, je obremenjena tudi s kršitvijo iz 14. drugega odstavka 339. člena ZPP. Obsežen del pritožbe v točki 3 se nanaša na vprašanje ali je tožnik imel zagotovljenih lastnih sredstev v višini 20 % in da v konkretnem primeru ni bilo dogovorjeno 100 % kreditiranje projekta s strani banke. Sodišče se ni opredelilo do odločilnih dejstev v postopku in sicer, pod kakšnimi pogoji sta stranki dosegli soglasje o financiranju 80 % sončne elektrarne, niti kdaj je bilo to soglasje doseženo. Toženec meni, da je bilo dejansko stanje v zvezi z obveznostjo ureditve kredita in ravnanjem tožnika nepopolno ugotovljeno, v posledici tega pa so podane kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec uveljavlja, da je bila njegova trditvena podlaga v zvezi z reparacijsko obveznostjo, pa tudi odškodninsko takšna, da je omogočala ugoditev pobotnemu ugovoru, pri čemer pritožba ponavlja navedbe dane v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pri tem poudarja, da tudi navedbe glede zneska 3.000,00 EUR, ki se nanaša na strošek dokumentacije in 5.000,00 EUR, ki se nanaša na stroške gradbene oziroma montažnih del, sploh nista bila argumentirano prerekana in so podane kršitve 5. 8., 214. in tretjega odst. 319. čl. ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ter kršitev po 8. 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec predlaga, da se pritožba razveljavi tudi v stroškovnem delu izreka, saj je bil tožbeni zahtevek v 50 % zavrnjen, zato je odločitev, da mora toženec nositi sam svoje stroške v nasprotju s 154. členom ZPP, prav tako bi bilo potrebno zavrniti tudi tožbeni zahtevek pod točko I izreka. Toženec zato predlaga, da se pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu spremeni tako, da se ugotovi, da obstoji terjatev toženca proti tožniku in da se tožbeni zahtevek tožnika v znesku 10.245,12 EUR v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3Tožnik odgovora na pritožbo ni vložil.

4Pritožba je deloma utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Obsežna pritožba na prvo mesto pritožbenih razlogov postavlja kršitev 285. čl. ZPP in meni, da je zato odločitev sodišča prve stopnje za toženca „sodba presenečenja“. Kršitev, ki jo podrobneje navaja, utemeljuje tudi s sklicevanjem na stališča iz strokovne literature, Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča ter zatrjuje, da je podana tudi kršitev iz 14. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP; sklicuje se tudi neposredno na kršitev ustavnega načela enakosti iz 14. čl. Ustave RS. V pritožbenem postopku niso sporne navedbe toženca, ki jih je slednji navajal v zvezi z njegovim pobotnim ugovorom in jih je sodišče prve stopnje povzelo v tč. 22.; v njej so povzete tudi navedbe tožnika, s katerimi je pobotnemu ugovoru ugovarjal. Toženec je torej navajal:

- da so mu v zvezi z izvedbo del po sporni pogodbi samo pri dobaviteljih v Republiki Sloveniji nastali stroški v skupnem znesku 9.497,50 € (s tem v zvezi je tudi predložil račune);

- da je izdelal ustrezno projektno dokumentacijo, pridobil soglasje za priključitev, izjavo organizatorja trga z električno energijo, soglasje in odločbo, katerih vrednost presega 3.000,00 € (1);

- da je sam opravil vsa gradbena in montažna dela, katerih vrednost presega 5.000,00 €;

- da je v zvezi s temi navedbami utrpel škodo v skupnem znesku 17.497,50 €;

Tožnikove navedbe (ugovor) na te navedbe so bile:

- da toženec, kot pogodbi nezvesta stranka, ne more terjati kakršnekoli škode v zvezi z razvezo pogodbe, zato je vse zahtevke v zvezi s škodo potrebno zavrniti;

- da bi moral toženec, v cilju zmanjševanja škode, opremo v tujini in material priskrbeti, naročiti oz. rezervirati šele po pridobitvi posojila oz. nesporni ureditvi kredita (tč. 24. obrazložitve).

7Pritožba v tem delu poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje toženca opozoriti, da je njegova trditvena podlaga pomanjkljiva in ga pozvati oz. vzpodbuditi, da jo dopolni ter, da bi mu moralo omogočiti, da spozna, katera dejstva bo sodišče štelo kot pravno odločilna. Pritožbeno sporen je torej tisti vidik določbe 285. čl. ZPP (2), ki se nanaša na dejanske navedbe toženca v zvezi z njegovim pobotnim ugovorom, ki ga je sodišče prve stopnje ocenilo kot pomanjkljivega oz. nezadostnega. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da v citirani določbi urejeno dolžnostno ravnanje sodišč, ki se v literaturi opredeljuje kot materialno procesno vodstvo, ni temeljno načelo pravdnega postopka, temveč le korektiv razpravnega načela (7. čl. ZPP), ki pa je temeljno načelo pravdnega postopka (3). S tem skuša sodišče druge stopnje poudariti, da je primarna dolžnost samih strank, da ponudijo popolne in sklepčne navedbe ter zanje predlagajo primerne dokaze in da je to dolžnostno ravnanje povzdignjeno na nivo temeljnega načela postopka, ima pa tudi ustavnopravni pomen (4). Ker se, kot je bilo povzeto, kršitev nanaša na vprašanje substanciranega navajanja trditev o odločilnih dejstvih, je izhodišče presoje tudi uporaba pravilnega materialnega prava - slednje namreč pove, katera so tista zatrjevanja o odločilnih dejstvih, ki so za odločitev bistvena.

8Kršitev 285. čl. ZPP je relativna kršitev določb pravdnega postopka, kar pomeni, da mora pritožnik to kršitev konkretno opredeliti in pojasniti, kako je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odst. 339. čl. ZPP) (5). Prav na tem drugem pogoju temelji razlikovanje med relativnimi in absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka - pri slednjih je namreč ugotovitev kršitve določb pravdnega postopka edini pogoj. Dolžnost obrazložitve pritožbe, v primeru uveljavljanja relativne bistvene kršitve določb postopka, mora torej kumulativno zajeti obe citirani predpostavki, da je možen njen preizkus. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik v pritožbi ni zmogel konkretizacije navedb o vplivu očitane kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožba namreč zgolj ponavlja navedbe, ki so bile podane pred sodiščem prve stopnje (in kar je sodišče druge stopnje povzelo v tč. 6. obrazložitve te sodbe) in očita sodišču, da tožencu ni omogočilo njihove dopolnitve, ob tem pa ne navaja nobenega izmed tistih dejstev, glede katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da manjkajo oz. so nezadostne in bi z njimi to ugotovljeno pomanjkljivost odpravil, sodišču druge stopnje pa omogočil presojo vpliva očitane kršitve glede na izrečeno pravno posledico. Sodišče prve stopnje je v sodbi dovolj natančno pojasnilo (predvsem tč. 23. obrazložitve), v čem vidi pomanjkljivost navedb:

- „....saj slednja sploh ni navajala, za kakšno storitev gre oziroma kakšen material je naročala in prevzemala in ali je slednjega tožnik sploh prejel.......da je navedeno opremo tožnik prejel in imel korist....“(glede navedb toženca o stroških v skupnem znesku 9.497,50 €);

- „....saj sploh ni jasno kakšna dela in kje bi jih naj opravila tožena stranka, poleg tega je hkrati zatrjevala, da slednja ni nikoli montirala nobene podkonstrukcije.......“(glede navedb toženca o opravljenih delih v vrednosti 5.000,00 €);

- „.....Na podlagi tako podane trditvene podlage tožene stranke, iz katere ni jasno razvidno, v čem bi naj imel tožnik v zvezi s slednjim korist, da bi bi bila podana njegova obveza nadomestitve vrednosti dosežene koristi.....“(glede navedb toženca o izdelavi dokumentacije in drugih pribavljenih listin v znesku 3.000,00 €).

Brez konkretizacije pritožbenega razloga v tej smeri (6), sodišče druge stopnje ne more opraviti tega testa niti na način, da bi ocenjevalo vpliv kršitve na sodbo na procesen način (7).

9Kot je bilo pojasnjeno, je v zvezi z vprašanjem substanciranega navajanja dejstev, pomembno tudi materialnopravno izhodišče. Tudi sicer pritožba uveljavlja kot pritožbeni razlog napačno uporabo materialnega prava; ta razlog pa mora sodišče druge stopnje upoštevati tudi po uradni dolžnosti. Toženec je ugovor pobota podredil pravilom o pogodbeni odškodninski obveznosti; med pravdnima strankama ni bilo spora, da je bila pogodba o izgradnji sončne elektrarne razvezana (tč. 5. in tč. 8. obrazložitve), sporno pa je bilo, katera izmed pogodbenih in pravdnih strank je odgovorna za razvezo pogodbe. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženec tisti, ki ni izpolnil njegove pogodbene obveznosti:“....o ureditvi dogovorjenega posojila, na podlagi česar je podal tožnik odstop od pogodbe in je tako prišlo do razveze predmetne pogodbe....“(tč. 24. obrazložitve). Ker je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da odgovornost za razvezo pogodbe izvira iz sfere toženca, niso podane predpostavke poslovne odškodninske obveznosti in zato toženec ni upravičen do povrnitve škode (tč. 24. obrazložitve). Sodišče prve stopnje pa je presojalo tako tožbeni zahtevek tožnika kot tudi pobotni ugovor toženca z vidika „reparacijske obveznosti“, urejene v 111. čl. OZ. Podrobnejše razloge o tožbenem zahtevku tožnika vsebuje sodba v tč. 21. obrazložitve; kar se tiče odločitve, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev toženca, je sodišče prve stopnje ta ugovor presojalo tudi z vidika zatrjevane delne izpolnitve toženca (tretji odst. 111. čl. OZ) in ga zavrnilo prav zaradi pomanjkljive oz. nezadostne trditvene podlage, kot je pojasnjeno zgoraj. Ker je torej v postopku bilo ugotovljeno, da je samo tožnik tisti, ki je delno izpolnil svojo obveznost, je neutemeljena pritožbena graja v vseh tistih delih, ki izhaja iz stališča, da je tudi toženec delno izpolnil svojo obveznost in se zato določila tretjega odst. 111. čl. OZ ter ugovor sočasne izpolnitve (8), ne moreta uporabiti.

10Pritožba dobršen del prostora namenja graji sodbe glede pravnih učinkov dogovora pogodbenikov o načinu finaciranja (20% lastne udeležbe tožnika in 80% bančnega posojila) in zavarovanju bančnega posojila. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in v tč. 16. obrazložitve strnjeni dokazni oceni. Sodišče prve stopnje je namreč skrbno in obširno, predvsem pa s pravilno uporabo metodološkega napotka iz 8. čl. ZPP, oblikovalo jasen in prepričljiv zaključek, da je bistvena predpostavka pogodbe med strankama postal način financiranja dogovorjenega posla; da je tožnik tožencu plačal 20% investicije iz lastnih sredstev; da do sklenitve bančnega posojila, s katerim bi se financiralo še preostalih 80% projekta ni prišlo zato, ker toženec ni izpolnil njegove pogodbeno dogovorjene obveznosti, da bo to posojilo zavarovano z zastavno pravico na premičnini (celotni sončni elektrarni) ter zastavo prilivov iz naslova prodaje (preko družbe Borzen d.o.o.) električne energije, pridobljene s sončno elektrarno. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje stališčem in razlagi sodišča prve stopnje, zaobseženi v tč. od 14. do vključno 19. obrazložitve. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da ni bil tožnik tisti, ki je s svojim nesodelovanjem ali „a priori zavrnil možnost, da sploh preveri pogoje in izračun kredita....“ onemogočil tožencu izpolnitev obveznosti, saj mu nobena izmed bank in tako tudi Unicredit, ni bila pripravljena ponuditi dogovorjenega zavarovanja temveč“...stanovanjsko posojilo, ki ga je tožnik, iz že navedenih razlogov, zavrnil.“(citirano iz zadnjega stavka tč. 19. obrazložitve).

11Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi le v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločalo o zamudi in pričetku teka zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje se sklicuje na pravilno materialnopravno podlago (peti odst. 111. čl. OZ), vendar jo zmotno uporabi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dneve, ko je toženec prejel plačilo, je pa napačno odločilo, ko je tožencu naložilo plačilo „zakonskih zamudnih obresti.“ od prejetih plačil. V višini obrestne mere zakonskih zamudnih obresti je zajeta tudi kaznovalna funkcija obresti in prav zaradi tega je zakonodajalec v petem odst. 111. čl. OZ, za čas od prejema plačila pa do nastopa zamude, na katero se nato veže pričetek teka zakonskih zamudnih obresti, prepustil sodiščem, da določilo obrestno mero „obresti.“. Sodišče druge stopnje je kot takšno določilo vodilno obrestno mero ECB (Evropske centralne banke), v skladu s tretjim odst. 2. čl. ZPOMZO-1. Od razveze pogodbe naprej (11.3.2011 - tč. 21. obrazložitve sodbe), pa je toženec dolžan plačati zakonske zamudne obresti (9). Sodišče druge stopnje je lahko v tem delu sodbo spremenilo, v skladu s pooblastilom iz pete alineje 358. čl. ZPP.

12Toženec v pritožbi uveljavlja več relativnih in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka; glede slednjih se štirikrat sklicuje na kršitev iz 15. tč.; petkrat na 8. tč. ter šestkrat na 14. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP. Ob tem se neposredno sklicuje tudi na kršitev 14. čl. Ustave RS. Res je, da so tovrstni očitki, v vseh primerih, podani kot dodatek k drugim kršitvam, čeprav bi bila logična obratna pot, da se najprej uveljavljajo absolutne bistvene kršitve določb postopka, ki kot najtežja oblika kršitve „per se“ praviloma vodijo v razveljavitev sodbe. Tisto, kar v tem primeru bode v oči, je neverjetna lahkotnost in povsem nekritično sklicevanje na takšne kršitve, pri čemer toženec že v izhodišču sam zanika možnost njihovega obstoja, kar izkaže že preprost test - kako lahko toženec najprej polemizira z razlogi sodbe, jih graja, nato pa uveljavlja kršitev iz 14. tč., katere bistvena in nosilna značilnost je, da sodbe, zaradi očitanih napak, ni mogoče preizkusiti? Kot izhaja iz obrazložitve predmetne sodbe in sklicevanj sodišča druge stopnje na razloge sodišča prve stopnje, jih sodba zagotovo ima, zato ta kršitev ni podana. Kar se tiče očitkov kršitev iz 8. in 15. tč., nanje sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, kar pomeni, da jih mora pritožnik konkretizirano navajati in še to z omejitvijo iz 286.b člena ZPP. Ker toženec, kot je bilo pojasnjeno, kopiči tovrstne pritožbene razloge le kot priveske drugih kršitev, glede katerih je sodišče druge stopnje ugotovilo, da niso utemeljene, kar je tudi obrazložilo, tudi glede slednjih velja enaka ugotovitev. Sodišče druge stopnje tako ni ugotovilo, da bi tožencu bilo kršeno katerokoli upravičenje, ki izhaja iz pravice do izjave v postopku (8. tč.), še manj pa kršitev iz 15. tč.; glede slednje velja, da gre za kršitev „tehničnega značaja“ - gre za napačen postopke prenosa nekega podatka, pri katerem sodišče ne izreče nobene vrednostne sodbe (10). Prav tako sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno tezo o kršitvi 14. čl. Ustave RS, ki jo toženec povezuje z intervencijo sodišča glede tožnikovega zahtevka. Pri tem pritožba prezre, da je v tem delu tožbeni zahtevek tožnika bil zavrnjen, zato za kakršnokoli uveljavljanje napak v tej smeri toženec nima pravnega interesa. Čemu se sodišče druge stopnje ne more opredeliti do očitka, da toženec ni bil deležen materialnega procesnega vodstva, mu je pojasnjeno s predmetno sodbo. V tem delu pa sodišče druge stopnje, glede na to, da toženec kršitev materialno procesnega vodstva povezuje tako s citirano določbo Ustave RS, sklicuje pa se tudi na stališče Ustavnega sodišča (Up-312/03 z dne 15.9.2003), napotuje na stališča v literaturi, ki so kritična do izhodišč, ki materialno procesno vodstvo razumejo kot osamosvojeno pravico, povzdignjeno na ustavno raven (11).

13Sodišče druge stopnje se zaveda, da je pravica do obrazložene sodne odločbe, tudi ustavnopravno varovana kot eno izmed upravičenj, ki izhajajo iz pravice od izjave, slednja pa varovana v 22. čl. Ustave RS. Vendar pa je prav tako jasno in v skladu z omenjenim upravičenjem pravice do izjave, da je ta pravica v primeru, ko gre za odločbe instančnega sodišča, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti:“....., sploh če je instančno sodišče pritrdilo pravnemu naziranju nižjih sodišč in če je bilo že iz sodb nižjih sodišč razbrati obširne razloge za sporno pravno stališče“. (12). Da je sodišče druge stopnje to metodo uporabilo, izhaja iz vsebine te sodbe. Ob tem je sodišče druge stopnje dolžno odgovoriti le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odst. 360. čl. ZPP).

14Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje pritožbo toženca v glavni stvari zavrača kot neutemeljeno in je sodbo sodišča prve stopnje, razen glede vrste zamudnih obresti, potrdilo (353. čl. ZPP). Kot je bilo pojasnjeno, je toženec s pritožbo uspel le glede pripadkov, zato ta sprememba ni v ničemer vplivala na stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, kar pritožba sicer tudi graja. Zaradi neuspeha s pritožbo krije toženec sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. čl. ZPP).

---.---

Op. št. 1 : Pritožba v tem delu konkretizira dokumentacijo, kar je sicer storilo tudi sodišče prve stopnje v tč. 23. obrazložitve in sicer:“....tako je izdelala in pridobila načrt dokumentacije, vključno s PGD, soglasji, odločbe Agencije za energijo, št. 135-05230/0251/20410 z dne 23.11.2010; deklaracijo Agencije za energijo št. 99405-0230/2010-0270 z dne 13.12.2010, izjavo Elektro Maribor, št. 06-TT/H-3212/10 z dne 14.10.2010, da so rešitve ustrezne, garancijskega lista št. 50324339, ki so bili vsi pridobljeni tekom izvedbe tega projekta in pripadajo toženi stranki.“.

Op. št. 2 : „Predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.“

Op. št. 3 : Betetto N., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 584; opredelitev, da gre za „splošno načelo“ določa le njegov obseg, ki se odraža v dolžnosti, da sodišče „....poskrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče.“; prav tam.

Op. št. 4 : Galič A., Ali mora sodišče stranki opozoriti na spregledane pravne podlage?, Pid št. 6-7/2008; avtor poudarja ustavnopravni vidik lastnega skrbnega ravnanja stranke kot element pravice do izjave, ki je brez dvoma ustavnopravno varovana (22. čl. Ustave RS).

Op. št. 5 : „Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.“.

Op. št. 6 : Da bi zadostil predpostavki obrazložitve pritožbe tudi v delu glede vpliva kršitve na rezultat sojenja, bi moral v njej navesti, da bi (če bi sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z 285. čl. ZPP) v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval da je vse, kar je kupil pri dobaviteljih za sončno elektrarno tudi izročil tožniku (ali jih ni izročil in jih tudi ni mogel uporabiti za kakšen drug objekt); ne bi zanikal, da pri tožniku ni opravil nobenih del (v zvezi s podkonstrukcijo) in bi izrecno navedel, katera dela je opravil; da ima tožnik korist od vseh soglasij in drugih listin, ker so mu bila izročena, pa jih noče vrniti oz. bo na njihovi podlagi lahko nadaljeval z izgradnjo sončne elektrarne (ne pa da te listine „pripadajo toženki stranki“). Takšne navedbe seveda sodišče druge stopnje navaja zgolj primeroma in nimajo nobene osnove v predmetni zadevi, temveč imajo le namen pojasniti razloge odločitve.

Op. št. 7 : O nejasnosti zakonske definicije „vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe“ ter o procesnem načinu razumevanju tega zakonskega pogoja glej podrobneje Zobec J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, komentar k 339. čl., predvsem tč. 7. do 13.

Op. št. 8 : Juhart M., OZ s komentarjem, 2. knjiga, str. 591.

Op. št. 9 : Juhart, str. 592.

Op. št. 10 : Zobec, str. 313.

Op. št. 11 : Galič, str. 3.

Op. št. 12 : Odločba Up-147/09 z dne 23. 9. 2010.