VSK sodba Cp 78//2011

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke nosijo same vsaka svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je lastnica parcele št. 2498/9 k.o. M. in ji naložilo, da mora povrniti prvi toženki 1.363,04 EUR in drugo tožencu 1.519,57 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica po pooblaščencu. Najprej zatrjuje, da je sodba napačno povzela tožbene navedbe, saj tožnica ni izhajala iz prve pogodbe leta 1972, ampak iz obeh pogodb iz leta 1998. Tožnica je navedla, zakaj je štela, da je kupila vse tri parcele. Pred nakupom je dala prodajalka R.V. obe parceli oceniti, kjer je navedena površina 450 m², pred nakupom pa ji je ista prodajalka in njen odvetnik M. pokazala, kaj kupuje. Takoj po nakupu je tožnica nastopila posest in se sklicevala na predhodne pogodbe njenih singularnih pravnih prednikov ter na prepisno izjavo z dne 2.3.1988. Glede sporne parcele je navedla, kdo je bil leta 1972 lastnik in njune pravne naslednike, ki do avgusta 2008 niso osporavali lastništva tožnice in njenih singularnih prednikov, saj sta V.O. in L.O. živela v neposredni bližini sporne parcele, nekoliko dlje, v isti vasi, je živel tudi A.O. Glede na to, da sporno zemljišče skupaj s parcelo 2497/3 predstavlja enotno zemljišče, ki ju obdaja kamnit zid je štela, da gre za eno zemljišče. Isto so šteli tudi njeni singularni pravni predniki. Sodbi očita, da je nenavadno dolga, kar je dodatno breme za pritožbo, ki je prisiljena napadati sodbene ugotovitve. V nadaljevanju pritožba graja dokazno oceno prvostopenjskega sodišča (tako, da povzema določene navedbe sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na dokazne zaključke, jih komentira in podaja svojo oceno dokazov). Trdi, da je napačna ugotovitev dejanskega stanja podana, ker sodišče napačno ugotavlja, da so vse tri parcele obdane s kamnitim zidom, napačno ugotavlja, da tožnica in njeni singularni pravni nasledniki (pravilno predniki) niso bili v dobri veri, napačno ugotavlja, da je posest na spornem zemljišču, ki traja že več kot 36 let, prekaristična. Relativna kršitev postopka pa je po mnenju pritožbe podana, ker je sodišče kršilo načelo ekonomičnosti postopka, pregledno zadevo naredilo nepregledno, zasliševalo tožničine priče mimo tožbenih trditev, preprečevalo tožnici, da bi postavljala zlasti svojim pričam vprašanja in s tem onemogočilo, da bi tožnica dokazala dobroverno posest, kar vse je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. 14. točka drugega odstavka 339. člena je podana, ker so razlogi o odločilnem dejstvu, to je skrbnosti in dobrovernosti, med seboj v nasprotju, zlasti pri A.O. in njegovi ženi M.O., saj naj bi bila ta dva v opravičljivi zmoti glede zgornjega dela sporne parcele, tožnica in njeni singularni pravni predniki pa so bili v neopravičljivi zmoti, kar predstavlja parcelo 62/3 in 2497/3. Sodba nima razlogov o prekaristični posesti, saj je M.O. izjavila, da so se odselili, nato pa še odgovorila da zemljišča niso obdelovali zaradi smrti in bolezni, drugi toženec pa je izjavil, da je njegova mama svojo polovico sporne parcele opustila, ker je dobila drugo zemljišče. 15. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) je podana, ker je o odločilnih dejstvih, to je o dobrovernosti, nasprotje kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin – v prepisni izjavi, kjer ni navedeno, da je bila parcela 2497/3 prodana tudi V.O., ki je bil v soposesti te parcele, zapisniku o izvedbi dokazov – pričanjem M.O., ki ni izjavila, da gre za prekaristično posest, pričanjem drugotoženeca S.O., ki ni izjavil, da je njegova mama opustila obdelovanje zemljišča zaradi starosti, pričanjem P.M., ki ni izjavil, da je mož lastnice parcele št. 2498/1 in vsega tistega, kar je navedeno v začetku te pritožbe, pričanjem D.G., ki ni izjavil, da ni preveril zemljiškoknjižnega stanja, ampak na vprašanje sodnice odgovoril, da ni imel denarja, da bi angažiral geometra, pričanjem G.V., ki sploh ni mogla potrditi navedb, da je sporno zemljišče prvi kupec kupil, ker tožena stranka kot svoji priči ni postavila tega vprašanja. Napačna uporaba materialnega prava je podana, ker sodišče ni uporabilo 9. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ki določa, da se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače. Dokazno breme je na strani tožene stranke, sodna praksa pa si to jasno določbo po svoje tolmači in to v okviru trditvene podlage tožbe, ki je podvržena sodni presoji. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Na pritožbo sta odgovorila oba toženca, vsak po svojem pooblaščencu. V odgovoru zavračata pritožbene očitke in predlagata zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb postopka, pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (in so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP). Dejanskega stanja sodbe pritožba ni izpodbila, materialnopravna odločitev pa je, glede na ugotovljena dejstva, pravilna.

Prvi pritožbeni očitek (da je prvostopenjsko sodišče napačno povzelo tožbene trditve), ni ustrezno obrazložen (iz pritožbe ni razvidno, katero kršitev naj bi prvostopenjsko sodišče s tem zagrešilo), glede na nadaljnje pritožbene trditve pa je pritožbenemu sodišču tudi nerazumljiv (pritožnica zatrjuje, da ni izhajala iz prve pogodbe leta 1972, ampak iz obeh pogodb iz leta 1998, nato pa se sklicuje na stare pogodbe in dobro vero svojih pravnih prednikov). Zato zadošča odgovor, da je prvostopenjsko sodišče obravnavalo zadevo v okviru trditvene in dokazne podlage strank. Neustrezno je obrazložen tudi pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo relativno kršitev postopka. V pritožbi ni pojasnjena zveza med zatrjevano kršitvijo načela ekonomičnosti postopka in pravilnostjo ter zakonitostjo sodbe, pritožbena trditev, da je sodišče preprečevalo tožnici postavljati svojim pričam vprašanja pa je preveč splošna, glede na podatke spisa pa tudi neutemeljena. Pritožba v zvezi s tem tudi zavaja. Zatrjuje, da sodišče priči R.S. ni dovolilo odgovora, ali je bila priča prisotna samo, ko je D.G. prodal R.V., R.V. pa D., ali tudi v vmesnem času, zamolči pa, da je sodišče že na naroku obrazložilo, zakaj odgovora na to vprašanje ni dovolilo (tega ni storilo zato, ker je priča o teh dejstvih že izpovedala). Tožnica si tudi napačno predstavlja, da gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, če se njena priča ne omeji le na potrditev dejstev, v zvezi s katerimi je bila predlagana, ampak izpoveduje še o drugih dejstvih. Poleg tega pa je bila ta priča predlagana glede vseh trditev iz točke I tožbe, torej tudi glede trditve, da je tožnica nemoteno uživala kupljeno, zazidano in nezazidano zemljišče. Navržena in prav tako neustrezno obrazložena je tudi trditev, da je sodišče tožnici onemogočilo dokazati dobroverno posest. Na pritožbeno trditev, da je podana kršitev, ker je prvostopenjsko sodišče pregledno zadevo naredilo nepregledno, pritožbeno sodišče odgovarja, da je nepregledna pritožba. Sodba ima dovolj jasne razloge o vseh tistih dejstvih, ki so odločilna in daje odgovore na vse pravnorelevantne trditve strank. Podana ni niti v pritožbi uveljavljana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP – tu ne gre za nasprotja v razlogih in protispisnost, tožnica dejansko graja dokazne zaključke prvostopenjskega sodišča, s katerimi se ne strinja.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Dejansko stanje je skupek pravnopomembnih dejstev, na katerih temelji sodba in je zmotno ugotovljeno takrat, ko je sodišče zavzelo stališče o obstoju oziroma neobstoju vseh teh dejstev in je to stališče napačno. Po mnenju pritožbenega sodišča pa so vsa tista dejstva, ki so v obravnavani zadevi pomembna za odločitev, pravilno ugotovljena. Dejstvo, katere parcele so bile obzidane (ali vse tri ali le parceli 2497/3 in sporna parcela), po mnenju pritožbenega sodišča ni odločilno.

Tožnica vtožuje lastninsko pravico na parceli 2498/9 k.o. M. Pridobila naj bi jo na podlagi zakona s priposestvovanjem. V tožbi je trdila, da jo je kupila leta 1998 od R.V. in B.V., misleč, da je del parcele 2497/3 k.o. M. Ni sporno, da v pogodbah (v pogodbi, ki jo je junija 1998 sklenila z R.V. za solastninski delež do ½ in pogodbi, ki jo je julija 1998 sklenila s svojim možem B.V. za solastninski delež do ½) sporna parcela ni omenjena. Kot predmet kupoprodajne pogodbe (oziroma pogodb) sta navedeni le parceli 62/3 in 2497/3 k.o. M., kar je razvidno tudi iz listin. Dobro vero, da je lastnica tudi parcele 2498/9 je utemeljevala na trditvah, da parceli 2497/3 in 2498/9 v naravi predstavljata enotno zemljišče, ki ju obdaja kamniti zid, ter da je plačala kupnino po cenitvi iz leta 1996, iz katere izhaja, da parceli 62/3 in 2497/3 merita 450 m². Ni sporno, da parcela 62/3 meri 150 m², parcela 2497/3 150 m² in parcela 2498/9 120 m².

Sklicevala se je tudi na dobro vero in priposestvovalno dobo svojih pravnih prednikov. Prvi pravni prednik, ki ga omenja, je Dr.G. On je sklenil kupoprodajno pogodbo za parcelo 62/3 z zemljiškoknjižnim lastnikom te parcele, A.O. Tožbene trditve, da naj bi mu A.O. očitno prodal tudi vtoževano parcelo, ki v naravi predstavlja enotno parcelo s parcelo 2497/3, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni dokazala. Prenosi lastninske pravice za parcelo 62/3 v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bili sporni, izvedeni so bili tudi v zemljiški knjigi. V.G. je leta 1981 kupila parcelo 62/3 od Dr.G. in jo leta 1988 prodala R.V. in B.V., ta dva pa sta jo prodala tožnici. Sporno pa je bilo, ali sta se skupaj s parcelo 62/3 prodajali tudi parceli 2498/9 in 2497/3. Tožnica je zatrjevala (in pri tej trditvi vztraja tudi v pritožbi), da so vsi njeni pravdni predniki (in tudi sama) sporno parcelo uživali v dobri veri.

Pravilna je pritožbena trditev, da se dobra vera domneva. Predmet dokazovanja je posestnikova nedobrovernost (v konkretnem primeru nedobrovernost tožnice in njenih pravnih prednikov ob izkazani posesti). Predmet dokazovanja so bile zato trditve tožencev, da so tožnica in njeni predniki ob pridobitvi posesti vedeli ali pa bi morali vedeti, da niso upravičeni do posesti sporne parcele, ki sta jih utemeljevala z navedbami in dokazi o zemljiškoknjižnih podatkih, podatkih katastrskih načrtov, lego in površino vseh treh parcel..., s čimer so tudi po mnenju pritožbenega sodišča v dokaznem postopku dobro vero tožnice uspeli omajati. Dokazno breme so prevalili nazaj na tožnico. Tožnica bi zato morala prepričati prvostopenjsko sodišče, da je bila sama in njeni pravni predniki kljub temu, dobroverni. V konkretnem primeru bi morala dokazati, da svojo posest izvaja na podlagi primernega pravnega temelja (enako za njene pravne prednike vse do zemljiškoknjižnega lastnika).

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da Dr.G. ni bil dobroveren in je svoj dokazni zaključek tudi prepričljivo utemeljilo. Za tak zaključek je imelo oporo v izvedenih dokazih, tudi v izpovedi priče M.O. (žene pokojnega A.O. in matere toženke), katere verodostojnosti pritožba ni uspela omajati. Pritožbeno sodišče sprejema tudi razloge prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na nedobrovernost V.G., sicer pa tega dejstva (da ni bila dobroverna) niti ne šteje za odločilnega. Naslednje, s pritožbo neizpodbito dejstvo je, da R.V. in B.V. nista bila dobroverna. Proti izčrpnim razlogom sodbe pritožba nima tehtnih protiargumentov. R.V. in B.V., ki sta leta 1988 od V.G. kupila parcelo 62/3 nista mogla biti v opravičljivi zmoti, kar je prvostopenjsko sodišče prepričljivo utemeljilo v drugem, tretjem, četrtem odstavku na strani sedem ter prvem in drugem odstavku na strani osem obrazložitve. Ostane še tožnica, ki se tudi po mnenju pritožbenega sodišča neopravičeno sklicuje na dejstvo, da je mislila, da je sporna parcela del parcele 2497/3. Njena zmota, da je kupila tudi sporno parcelo (in da jo je kupila od lastnikov), ne more biti opravičljiva iz razlogov, ki jih je v sodbi navedlo prvostopenjsko sodišče. Tožnica ne more uspeti, ker njeno ravnanje ne utemeljuje sklepa, da je ravnala vestno oziroma da ni opustila običajne in potrebne skrbnosti, kar velja tudi za njene pravne prednike. Obstoj dolgoletne posesti ob neizkazani dobrovernosti, ki je bistveni element kvalificirane posesti, ne more privesti do priposestvovanja (ne po določbi 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju: ZTLR, ne po prej veljavnem paragrafu 1463. člena Občega državljanskega zakonika, po sedaj veljavnem 43. členu SPZ pa sploh ne, ker tožnica ni niti lastniška posestnica.). Tudi materialnopravno graja ni utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (člen 353 ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo še, da stranke nosijo same vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica zato, ker je v pravdi propadla, toženca pa s svojima odgovoroma nista doprinesla k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165., prvi odstavek 154. in prvi odstavek 155. člena ZPP).