VSRS Sodba in sklep I Up 346/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba (I. točka izreka sodbe in sklepa) potrdi.
II. Pritožba zoper sklep (II. točka izreka sodbe in sklepa) se zavrže.

1S sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnikovi tožbi delno ugodilo in sklep tožene stranke, št. 2142-289/2014/3 (1313-09) z dne 8. 10. 2014 (s katerim je tožena stranka tožniku na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena Zakon o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ, začasno omejila gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti in ga na podlagi drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III pridržala za namen predaje odgovorni državi članici Republiki Hrvaški, na prostore Centra za tujce v Postojni, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 7. 10. 2014 od 16.05 ure do dne 7. 1. 2015 do 16.05 ure), odpravilo v delu, ki se nanaša na začasno omejitev gibanja tožnika zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti; v ostalem delu pa je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper navedeni sklep tožene stranke zavrnilo (izpodbijani del sodbe). S sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) je zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, da se zadrži izvrševanje sklepa tožene stranke o omejitvi gibanja do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe (zavrnilnega dela) sodišče prve stopnje navaja, da je na glavni obravnavi z zaslišanjem tožnika preverilo, ali je (v smislu drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III, ki je po presoji sodišča prava pravna podlaga za tožnikovo pridržanje zaradi njegove predaje Republiki Hrvaški) res podana znatna nevarnost, da bi tožnik pobegnil. Navede več okoliščin, ki medsebojno povezano izkazujejo nevarnost za pobeg. Tožena stranka je v zadostni meri pojasnila, zakaj ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa od pridržanja na prostore Centra za tujce. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker ni izkazal težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

3Zoper navedeno sodbo in sklep vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da nima nikakršnih razlogov, da bi zapustil Slovenijo, saj ta spoštuje človekove pravice in bo korektno obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka bi mu lahko izrekla milejši ukrep (omejitev gibanja na azilni dom). Ukrep ni sorazmeren in je primerljiv z zaporno kaznijo na zaprtem oddelku, tožena stranka pa ni ustrezno in neposredno pojasnila, zakaj ukrep omejitve gibanja na azilni dom ne zadostuje. Glede zavrnitve zahteve za izdajo začasne odredbe navaja, da mu nastaja nepopravljiva škoda, zato bi bilo treba zahtevi za izdajo začasne odredbe ugoditi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep tožene stranke, oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, sklep tožene stranke odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Predlaga tudi, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do izdaje pravnomočne sodne odločbe odloži izvršitev izpodbijanega sklepa tožene stranke.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožnik je v postopku predaje Republiki Hrvaški, saj je pred prihodom v Republiko Slovenijo tam zaprosil za mednarodno zaščito, Republika Hrvaška pa je že poslala pozitiven odgovor na prošnjo slovenskih organov za prevzem tožnika.

7Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi strinja s stališčem tožene stranke, da obstoja razlog za tožnikovo pridržanje zaradi njegove predaje pristojni državi na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe EU, št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013, o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Dublinska uredba III), ni pa se strinjalo, da obstaja razlog za omejitev tožnikovega gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Zoper slednje se tožnik ne pritožuje.

8Po presoji Vrhovnega sodišča je sodba prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu pravilna in zakonita.

9Kot izhaja iz podatkov upravnega in sodnega spisa, je tožnik iz Bangladeša odšel z letalom v Turčijo s potnim listom na ime druge osebe. Kdaj točno je odšel iz Bangladeša, ni vedel povedati. Iz Turčije je odšel v Grčijo in tam ostal štiri leta. Grčijo je zapustil, ker tam ni mogel dobiti dela. Odšel je na Hrvaško, kjer je ostal približno osem dni, namenjen pa je bil v Nemčijo oziroma Italijo. Na Hrvaškem je zaprosil za mednarodno zaščito. Na odločitev pristojnih organov ni počakal, ker je slišal, da se tudi na Hrvaškem ne dobi dela.

10Na podlagi drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov, vse do izvršitve predaje v skladu s to uredbo (tretji odstavek 28. člena Dublinske uredbe III).

11Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo izpolnjenost vseh pogojev, ki jih za ukrep pridržanja določa drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III (znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, sorazmernost ukrepa in možnost uporabe manj prisilnih ukrepov), kot pravnega akta EU, ki se v državah članicah EU neposredno uporablja.

12Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in ne bo počakal na predajo pristojni državi za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Prvostopenjsko sodišče je v 13. točki na 8. strani obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo več razlogov, ki zanesljivo kažejo na to, da je tožnik begosumen (tožnik je po štirih letih bivanja zapustil Grčijo iz razloga, ker ni mogel dobiti dela; iz Grčije je bil namenjen v Nemčijo oziroma Italijo; na Hrvaškem je zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je državo zapustil po osmih dneh, ne da bi počakal na odločitev; iz Hrvaške je bil namenjen v Nemčijo, kjer ima prijatelja, ki naj bi mu pomagal; sam je izpovedal, da bi odšel naprej v Nemčijo, če ga v Sloveniji ne bi prijela policija). Tudi po presoji Vrhovnega sodišča ti razlogi dovolj jasno kažejo na to, da obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik pobegnil in ne bi počakal na zaključek predaje Republiki Hrvaški.

13Vrhovno sodišče se strinja tudi s presojo prvostopenjskega sodišča glede sorazmernosti ukrepa in presojo možnosti uporabe manj prisilnega ukrepa. Z milejšim ukrepom, kot je na primer pridržanje na območju azilnega doma, namreč ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v Italijo ali Nemčijo, kot se je bil namenil. Samo z omejitvijo njegovega gibanja na prostore Centra za tujce, kjer velja strožji režim glede možnosti prostih in nadzorovanih izhodov, je mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo predan pristojni državi.

14Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da tožena stranka ni obrazložila, zakaj pridržanje na območju azilnega doma ni možna. Tožnik je ta ugovor navedel že v tožbi in prvostopenjsko sodišče je nanj (v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) odgovorilo, Vrhovno sodišče pa se s temi razlogi strinja. Tožnik pa v pritožbi ne navaja, da se z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča ne strinja, oziroma s čim je prvostopenjsko sodišče v tem delu kršilo materialno ali procesno pravo.

15Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

16Tožnik je s pritožbo izpodbijal tudi sklep prvostopenjskega sodišča (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa), s katerim je zavrnilo njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

17Pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe je Vrhovno sodišče zavrglo.

18Ne da bi se spuščalo v morebitno vsebinsko identiteto tožbenega predloga in zahteve za izdajo začasne odredbe Vrhovno sodišče poudarja, da lahko na podlagi določb 32. člena ZUS-1 sodišče izda začasno odredbo samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z zavrnitvijo tožnikove pritožbe zoper izpodbijani del sodbe prvostopenjskega sodišča je ta postala pravnomočna. Tožnik si tako, ne glede na morebitni uspeh pritožbe (v zvezi z začasno odredbo), ne more izboljšati pravnega položaja, saj njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi.

19Vrhovno sodišče je zato njegovo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa na podlagi četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.