VDSS sodba Pdp 285/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 20. 12. 2009 do pravnomočnosti te sodbe obračunati bruto razliko v plači, odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za tekoči mesec do plačila in sicer za čas od 20. 12. 2009 do 31. 3. 2010 med dejansko izplačano plačo za 17. plačni razred in plačo za 26. plačni razred, ki bi jo tožnica morala prejemati; za čas od 1. 4. 2010 do pravnomočnosti sodbe v tej zadevi pa med dejansko izplačano plačo za 19. plačni razred in plačo za 28. plačni razred; od pravnomočnosti te sodbe dalje pa tožnici obračunati in izplačati mesečno plačo za 28. plačni razred vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi; oziroma podredno od pravnomočnosti te sodbe do ureditve statusa tožnice v NVU V. razreda tožnici plačati odškodnino v višini 400,00 EUR mesečno vsakega 5. v mesecu, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom je zavrglo tožbo v delu zahtevka za odpravo odločbe tožene stranke z dne 23. 12. 2009 in za ugotovitev, da ima tožnica status „nižjega vojaškega uslužbenca V. razreda“ in je razporejena v 28. plačni razred (I. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 937,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške pa tožnica krije sama (II. točka izreka sklepa).

Zoper navedeno zavrnilno sodbo in sklep v II. točki izreka (odločitev o stroških) tožnica vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev sodišča razveljavi, tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tožnice. Navaja, da je bila z ukazom z dne 15. 11. 2007 poslana v delovno skupino A., oskrbni servis z uniformami. Po dveh letih dela je bil izveden inšpektorski nadzor, na podlagi katerega je kasneje dobila razliko v plači za 26 mesecev. Tudi funkcijski nadzor z generalštaba je pokazal, da je potrebno odpraviti pomanjkljivosti glede ureditve statusa oziroma delovnega mesta tožnice. Tožnica je bila namreč formalno razporejena na delovnem mestu „skladiščnik V“, dejansko pa je opravljala delo na dolžnosti „vojaškega uslužbenca V“. Kljub navedenim ugotovitvam pomanjkljivosti niso bile odpravljene, celo več, dolžnost „vojaškega uslužbenca V.“, ki je bila ob tožničinem prihodu v A. sistemizirana, sedaj ni več sistemizirana. Toženec ne samo, da ni odpravil pomanjkljivosti, pač pa je formacijo spremenil tako, da je situacijo še bolj otežil in formacijo še bolj oddaljil od dejanskega stanja in od dejanskih delovnih potreb v A.. Sodišče je zmotno ugotovilo, da tožnica dejansko ne opravlja vseh nalog „vojaškega uslužbenca skladiščnika“, razlogi pa so deloma sami s seboj v nasprotju, deloma pa tako pomanjkljivi, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožnica je izpovedala, njeno izpovedbo pa sta potrdili tudi zaslišani priči, da vse od 15. 11. 2007 opravlja enako delo. Sodišče je napravilo zmoten zaključek, da tožnica opravlja le del del in nalog, ki jih opravljajo vojaški uslužbenci na delovnem mestu „vojaški uslužbenec skladiščnik“, ne pa vseh. B.B. je izpovedala, da tožnica dela kot skladiščnik, pri čemer naj ne bi bilo razlike med civilno osebo in vojaškim uslužbencem, z izjemo tega, da vojaški uslužbenec opravlja še vojaške obveznosti (nošenje uniforme, orožja, vojaško usposabljanje, streljanje, naloge varovanja). Priča je izpovedala, da je od tožnice zahtevala prav to, kar bi zahtevala od vojaške osebe na njeni dolžnosti. Tožnica je opravljala dela in naloge „skladiščnika V“, poleg tega pa opravlja še dela in naloge, ki izhajajo iz druge formacijske dolžnosti (vojaškega uslužbenca skladiščnika), in sicer: delo v oskrbovalnem centru, vodenje evidenc C., D., E., delo v aplikaciji F., tudi delo v zvezi z zadolževanjem in razdolževanjem, kar v oskrbnem servisu delajo samo vojaške osebe. Tudi priča G.G. je potrdila, da je od B.B. dobila informacijo, da tožnica dejansko opravlja delo „vojaškega uslužbenca skladiščnika“. Če pri delu ne nosi uniforme, pa še ne pomeni, da ne opravlja vseh del in nalog „vojaškega uslužbenca skladiščnika“. Glede tega gre smiselno slediti že izoblikovani sodni praksi, da pri plačilu za dejansko opravljano delo ni bistveno, ali delavec izpolnjuje formalne pogoje za delovno mesto, katerega dela je opravljal. Nošenja uniforme in orožja ter usposabljanja ni mogoče enačiti z delovnimi nalogami, saj gre evidentno za formalni pogoj. Dodatni dokaz temu dejstvu je, da tožnica tudi v obdobju od 15. 11. 2007 do 19. 12. 2009, za katero ji je toženec priznal in izplačal razliko v plači, ni nosila uniforme. Formacija št. ... določa naloge „skladiščnika V“ in „nižjega vojaškega uslužbenca skladiščnika“. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v izpodbijanem delu sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana tudi zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe, kar zmotno uveljavlja pritožba. Kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Bistvo spora v predmetni zadevi je ali je tožnica od 20. 12. 2009 dalje dejansko opravljala dolžnosti „vojaškega uslužbenca skladiščnika“ ali dolžnosti „skladiščnika V“ kot civilna oseba, skladno z aktom o razporeditvi.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja:

-da je bila tožnica z ukazom z dne 15. 11. 2007 poslana v delovno skupino A., oskrbovalni servis z uniformami, opravljala je dela vojaškega uslužbenca V, formalno pa je bila takrat razporejena na delovnem mestu skladiščnik V, kar je civilna dolžnost. Ker je dejansko delala na dolžnosti vojaškega uslužbenca V, je po nadzoru, ki je bil opravljen, prejela izplačilo razlike v plači za obdobje od 15. 11. 2007 do 19. 12. 2009 in sicer med 17. in 26. plačilnim razredom;

-da je inšpekcijski nadzor ugotovil neurejen status tožnice in med inšpekcijskimi ukrepi opozoril na nujnost spremembe nove formacije ... in na neskladnost ukaza H. s predpisi;

-da je bilo z Odredbo ministrice za obrambo št. … z dne 16. 12. 2009 (B12) določena nova formacijska dolžnost v formaciji št. ..., in sicer tako, da je bila dodana dolžnost „skladiščnik V“, ki se je opravljala po civilni osebi (v tem sklopu pa je ostala tudi formacijska dolžnost „nižji vojaški uslužbenec-skladiščnik“, ki se opravlja v nazivu „nižji vojaški uslužbenec V. razreda“);

-da je bila tožnica s pravnomočnim aktom o razporeditvi razporejena na formacijsko dolžnost „skladiščnik V“ po formaciji ... v poveljstvu sil SV... enota.... oddelek ... z dne 20. 12. 2009 (A1);

-da je tožničina nadrejena (B.B.) pojasnila, da je tožnica delala kot skladiščnik in opravljala vsa dela po materialnoskladiščnem poslovanju, pri čemer razlike med civilno osebo in vojaškim uslužbencem s tega vidika ni bilo. Razlika pa je bila, da tožnica kot civilna oseba ni mogla opravljati in ni imela zahtevanih vojaških obveznosti, ki jih imajo vojaške osebe (nošenje uniforme, orožja, vojaško usposabljanje, streljanje in naloge varovanja);

-da je G.G., ki je v letu 2010 opravljala dolžnosti načelnice za kadrovske zadeve dobila od B.B. informacijo, da tožnica dejansko opravlja delo nižjega vojaškega uslužbenca skladiščnika, zato je podala predlog, da se tožnici, ki ji je bila obljubljena ureditev statusa iz civilne osebe v nižjega vojaškega uslužbenca, ta status tudi uredi, vendar se poveljnik s tem predlogom ni strinjal in ga tudi ni podpisal;

-da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice za izplačilo razlike v plači, ker je ugotovilo, da je tožnica dejansko opravljala delo na dolžnosti „skladiščnik V“ kot civilna oseba, za katero je v spornem obdobju tudi prejemala plačo.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnica tako kot v obdobju od 15. 11. 2007 do 19. 12. 2009, tudi vnaprej, po 20. 12. 2009 opravljala naloge „nižjega vojaškega uslužbenca skladiščnika“. V predmetnem sporu je bistveno, da bi do plačilnega razreda za dolžnost nižjega vojaškega uslužbenca skladiščnika tožnica bila upravičena le v primeru, če bi bila razporejena na to dolžnost ali na podlagi dejanskega opravljanja dela te dolžnosti. Tožnica je dejansko opravljala delo civilne osebe na dolžnosti „skladiščnik V“ in tudi pravilno prejemala plačo skladno z aktom o razporeditvi z dne 10. 12. 2009 in odločbo z dne 23. 12. 2009 (A1 in A2).

Skladno z Odredbo ministrice za obrambo RS z dne 16. 12. 2009 se je pri toženki spremenila formacija tako, da je ta določala tudi civilne dolžnosti skladiščnika, torej delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica. Iz spremenjene formacije št. ... (z dne 16. 12. 2009), na podlagi katere je bila tožnica razporejena z dnem 20. 12. 2009 izhaja, da delovno dolžnost „skladiščnik V“ opravlja civilna oseba z nalogami: opravljanje dela v skladišču, pripravljanje prejemnih in izdajnih nalogov in vodenje evidence o stanju zalog v skladišču. Za dolžnost nižjega vojaškega uslužbenca skladiščnika pa so določene naloge: opravljanje delno sestavljenih strokovnih nalog na področju dela, izvajanje zahtevnih procesov po predpisanih metodah dela, uporaba in dajanje strokovnih informacij za zagotavljanje organizacije dela in metod dela in kot posebni pogoj določeno vojaško usposabljanje in obvezno usposabljanje za imenovanje v naziv, delo pa se opravlja v uniformi.

Glede na navedene opise nalog obeh delovnih mest in zaslišanja prič, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil večji del nalog med obema dolžnostima enak, delovni dolžnosti pa se razlikujeta predvsem v delu, da se prvega lahko opravlja v statusu civilne osebe, kar je imela tožnica, medtem ko se drugega opravlja v statusu nižjega vojaškega uslužbenca, kjer je dodatno določeno vojaško usposabljanje (nošenje uniforme, orožja, vojaško usposabljanje, streljanje in naloge varovanja), kar pa tožnica dejansko ni opravljala. Tožnica je želela opravljati delo na dolžnosti nižjega vojaškega uslužbenca (in ji je bila obljubljena ureditev statusa iz civilne osebe v nižjega vojaškega uslužbenca), vendar je bila s pravnomočnim aktom o razporeditvi razporejena za dolžnost civilne osebe. Ker je tožnica dejansko opravljala delo na dolžnosti „skladiščnik V - civilne osebe“, za katero je v vtoževanem obdobju tudi prejemala plačo, je neutemeljen tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači. Toženka je tožnici res v obdobju od 15. 11. 2007 do 19. 12. 2009 izplačala razliko v plači za vojaško dolžnost skladiščnika, saj formacija do 15. 12. 2009 ni določala civilne dolžnosti skladiščnika, temveč se je to opravljalo le v dolžnosti „nižjega vojaškega uslužbenca“. Šele s spremembo formacije z dne 16. 12. 2009, se je dolžnost „skladiščnika V“ lahko opravljala tudi po dolžnosti civilne osebe. Pri tem tožena stranka ni bila dolžna tožnice razporediti na formacijsko dolžnost „nižji vojaški uslužbenec“, četudi tožnica izpolnjuje vse zakonske pogoje za razporeditev na to dolžnost, ker je to v izključni pristojnosti tožene stranke - načelnika Generalštaba Slovenske vojske (prvi odstavek 98.a člena Zakona o obrambi).

Tožnica vlaga pritožbo tudi zoper odločitev o stroških postopka, vendar pa pritožba pri tem ne konkretizira pritožbenih razlogov. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo odločitev o stroških postopka po uradni dolžnosti in pri tem ugotovilo, da so bili stroški postopka odmerjeni skladno z Zakonom o odvetniški tarifi in v pravilni višini.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih tožeča stranka navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).