UPRS sodba II U 341/2013

Tožbi se ugodi, odločba namestnika generalnega direktorja policije št. 1007-10/2012/28 (1502-15) z dne 30. 4. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

V izpodbijani odločbi je namestnik generalnega direktorja policije (v nadaljevanju organ na prvi stopnji) tožniku, ki opravlja dela na delovnem mestu policist - kriminalist na Policijski postaji Maribor II, na podlagi 2. alineje prvega odstavka 72. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol) z dnem vročitve odločbe odvzel pravico izvajati policijska pooblastila, ker je dne 7. 11. 2012 ravnal v nasprotju z določbo četrtega odstavka 30. člena ZPol, ki policistom nalaga, da so dolžni ob vsakem času preprečevati nezakonita dejanja ter ukrepati in uporabiti z zakonom določena pooblastila, če je zaradi nezakonitega dejanja ali zaradi splošne nevarnosti neposredno ogroženo življenje, osebna varnost ali premoženje ljudi, saj je sam ravnal ravno nasprotno, s tem, ko je s svojimi dejanji ogrožal premoženje bivše partnerice A.A. tako, da je poškodoval njen osebni avtomobil ter vhodna vrata stanovanja, ki je last najemodajalca B.B. (1. točka izreka odločbe). V posledici navedenega je bilo odločeno, da se tožniku odvzamejo službena izkaznica, orožje in uniforma ter se prekličejo vsa gesla za dostop do baz podatkov, ki jih uporablja policija (2. točka izreka odločbe).

V obrazložitvi odločbe organ na prvi stopnji pojasnjuje, da je bilo z izpodbijano odločbo odločeno v ponovljenem postopku potem, ko je minister, pristojen za notranje zadeve, v pritožbenem postopku pred tem izdano odločbo odpravil in vrnil zadevo prvostopnemu organu v ponovno odločanje z napotitvijo, da mora organ ugotoviti in utemeljiti, v čem so izkazani vsi zakonski elementi določbe četrtega odstavka 30. člena ZPol. V ponovljenem postopku je prvostopni organ ponovno preveril vsa dejstva in okoliščine, ki so narekovale odvzem pravice izvajati policijska pooblastila in ugotovil, da je tožnik dne 7. 11. 2012 (kot tudi že v preteklosti) ravnal v nasprotju z določili ZPol, ki policistu nalagajo, da preprečuje ravnanja, s katerimi se ogroža življenje, osebna varnost in premoženje, nalagajo pa mu tudi dolžnost, da policist sam tovrstnih dejanj ne izvršuje. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik ogrožal premoženje bivše partnerice A.A., saj je poškodoval njen osebni avtomobil ter vhodna vrata stanovanja, ki je last najemodajalca B.B. Zaradi suma storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) sta zoper tožnika oba oškodovanca podala kazenski ovadbi, vložila pa sta tudi predlog za kazenski pregon. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe organ povzema vsebino obeh ovadb.

Po ugotovitvi organa je bil tožnik do A.A. nasilen tudi že v preteklosti. Tako je dne 15. 9. 2012 A.A. prijel za vrat, jo porinil na sedežno garnituro, ji očital, da ima drugega moškega, jo prijel za usta in ji govoril, da bo ubil tako njo kot tudi drugega moškega. Zaradi groženj, da bo storil samomor, je Operativno komunikacijski center Policijske uprave Maribor preko operaterja pridobil podatke o lokaciji tožnikovega mobilnega telefona. Opisano ravnanje tožnika je Policijska postaja Ruše obravnavala kot prekršek in tožniku na podlagi določb Zakona o varstvu javnega reda in miru izdala plačilni nalog. A.A. je naznanila več nasilnih dejanj tožnika, a je kasneje svoje izjave preklicala, ali pa ni želela podati predloga za pregon. Zaradi nasilnega in drznega vedenja tožnika do A.A. je bilo tožniku izdano pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik se je v času od 3. 2. 2012 do 4. 2. 2012 nasilno in drzno vedel tudi do svojih sorodnikov in do bivše zunajzakonske partnerice, zaradi česar je bil s sklepom disciplinske komisije spoznan za odgovornega za lažjo disciplinsko kršitev po 1. točki prvega odstavka 123. člena Zakona o javnih uslužbencih. Izrečen mu je bil opomin.

Policisti Policijske uprave Maribor so tožnika obravnavali tudi dne 29. 3. 2012, ko naj bi tožnik grozil s samomorom, grozil pa je tudi, da bo pobil vse policiste. Kasneje istega dne je bil izsleden in prijet s strani inšpektorja kriminalistične policije Policijske uprave Maribor ter odpeljan Oddelek psihiatrije v UKC Maribor.

Opisana dejanja, ki se očitajo tožniku, predstavljajo po mnenju organa bistveno odstopanje od načel in ravnanj, ki se zahtevajo od policistov, ki tudi sami ne smejo izvrševati dejanj zoper življenje, osebno varnost in premoženje ljudi. Tožnik je ravnal v nasprotju z interesi policije s tem, ko je s svojimi dejanji ogrožal varnost drugih oseb in njihovo premoženje. Takšna dejanja so za policista popolnoma nesprejemljiva. Glede na obrazloženo so v obravnavani zadevi po mnenju organa izpolnjene vse v zakonu predpisane predpostavke za odvzem policijskih pooblastil policistu po 72. členu ZPol.

Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo ministra, pristojnega za notranje zadeve, št. 220-1/2013 (155-07) z dne 18. 7. 2013 kot neutemeljena zavrnjena. V obrazložitvi minister pojasnjuje, da določba četrtega odstavka 30. člena ZPol policistom nalaga aktivno ravnanje z namenom, da ne pride do prepovedanih posledic. Določba terja policistovo aktivno ravnanje že, ko gre za ogrozitvena ravnanja, če torej tretji ogrožajo življenje, osebno varnost ali premoženje ljudi. V tem pa je po mnenju ministra vsebovana tudi zahteva, da policisti sami ravnajo zakonito, da ne ogrožajo življenja, osebne varnosti ali premoženja drugih. Od policistov se zahteva višji standard ravnanj, to je ne le, da sami ravnajo zakonito, da ne ogrožajo življenja, osebne varnosti ali premoženja, pač pa tudi, da ukrepajo ob takšnem ravnanju tretjih. Ravnanje tožnika dne 7. 11. 2012 ter njegovo ravnanje v drugih primerih, navedenih v obrazložitvi odločbe, pomeni po mnenju ministra ogrožanje osebne varnosti in premoženja ljudi oz. celo poškodovanje premoženja in poseg v osebno varnost.

Glede pritožbenega očitka, da ugotovitve prvostopnega organa temeljijo zgolj na izpovedi bivše partnerice tožnika, ki mu želi škodovati z neresničnimi izjavami, minister pojasnjuje, da ugotovitve organa prve stopnje temeljijo tudi na izjavah tretjih in na neposredni zaznavi policistov. Tožnika je namreč poleg bivše partnerice naznanil tudi B.B. Da si A.A. dogodka ni preprosto izmislila, pa kažejo tudi poškodbe na avtu in vratih, ki so jih policisti ugotovili na kraju samem.

V tožbi tožnik nasprotuje izpodbijani odločitvi ter zatrjuje, da je bivša partnerica A.A. podala zoper njega prijave na policijo, ker se mu je hotela maščevati, kar je bilo že večkrat ugotovljeno tudi v preteklosti. Navedeno dokazuje odločba policije št. 2602-160/2012/3 (3F692-06-106) z dne 12. 9. 2012, s katero je bil odpravljen plačilni nalog, izdan v postopku zaradi prekrška, ki je tekel zoper tožnika, ker naj bi se ta nasilno in drzno vedel do A.A. Postopek je bil ustavljen, ker ni bilo dokazov, da je tožnik storil očitani prekršek, A.A. pa je komandirju C.C. ob tem odkritosrčno priznala, da je tožnika prijavila zgolj iz maščevanja in odkritega ljubosumja. Da je bilo dejansko stanje z izpodbijano odločbo nepravilno ugotovljeno, izhaja tudi iz dopisa A.A. z dne 6. 2. 2013, ki ga je v zvezi z dogodkom z dne 7. 11. 2012 poslala na Policijsko upravo Maribor. V omenjenem dopisu je sporočila, da odstopa od pregona za kaznivo dejanje. Da A.A. ni mogoče verjeti, pa izhaja tudi iz sklepa dežurnega preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. III Kpd 31916/2013 z dne 12. 7. 2013. S sklepom je sodnik razveljavil odredbo, s katero je bilo tožniku prepovedano, da se približuje A.A. Ugotovljeno je namreč bilo, da ne obstaja utemeljen sum, da bi tožnik A.A. dejansko zalezoval in zoper njo storil kakršnokoli dejanje z elementi nasilja. Tožnik je v pritožbi zoper omenjeno odredbo priložil izpiske SMS sporočil, ki mu jih je pošiljala A.A. Ti dokazujejo okoliščine, ki so pomembne tudi v tem postopku, saj kažejo na to, da dejansko stanje zadeve ni bilo pravilno ugotovljeno. Organ pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni ravnal po pravilih postopka, kar je prav tako vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Obe odločbi sta bili namreč izdani, ne da bi bila tožniku dana možnost, da odgovori na očitke. V postopku je bilo zato kršeno načelo kontradiktornosti. Upoštevaje navedeno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo ter odločbo, izdano na drugi stopnji, odpravi, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je za odločitev v tej zadevi bistveno vprašanje, ali je bila tožniku, ki opravlja delo policista, z izpodbijano odločbo zakonito odvzeta pravica izvajati policijska pooblastila. Odvzem policijskih pooblastil je imel po ZPol, ki se je uporabljal v času izdaje izpodbijane odločbe, za posledico odvzem službene izkaznice, orožja in uniforme ter razporeditev policista na drugo ustrezno delovno mesto (četrti in šesti odstavek 72. člena ZPol).

Organ na prvi stopnji izpodbijano odločitev utemeljuje z določbo 2. alineje prvega odstavka 72. člena ZPol, ki taksativno našteva primere, v katerih ima generalni direktor policije pravico, da z odločbo policistu odvzame pravico izvajati policijska pooblastila. Omenjeno pravico je mogoče policistu med drugim odvzeti, če je ugotovljeno, da policist ne ravna v skladu z določbo četrtega odstavka 30. člena ZPol, ki določa, da so policisti ob vsakem času dolžni preprečevati nezakonita dejanja ter ukrepati in uporabiti z zakonom določena pooblastila, če je zaradi nezakonitega dejanja ali zaradi splošne nevarnosti neposredno ogroženo življenje, osebna varnost ali premoženje ljudi.

Kot ugotavlja sodišče, je določba četrtega odstavka 30. člena ZPol umeščena v poglavje zakona z naslovom "Policijska pooblastila". Omenjeno poglavje, kot že naslov pove, opredeljuje pravice in dolžnosti policistov oz. pooblastila, ki jih imajo policisti pri opravljanju nalog policije (prvi odstavek 29. člena ZPol). Iz vsebine določbe četrtega odstavka 30. člena ZPol je razvidno, da zakon nalaga policistom dolžnost, da ob vsakem času (med delovnim časom pa tudi izven delovnega časa) uporabijo pooblastila, ki jih daje policistom zakon z namenom, da se prepreči poseg v življenje, osebno varnost ali premoženje ljudi, ki grozi. Zakon torej določa, kako naj ravnajo policisti v primeru, ko tretji z nezakonitimi dejanji posegajo v katero od pravno varovanih dobrin ter v primeru, ko so te dobrine ogrožene zaradi splošne nevarnosti. Če policisti opustijo dolžnost in ne uporabijo zakonskih pooblastil, ko grozi nevarnost, zakon predpisuje kot sankcijo možnost trajnega odvzema pravice izvajati policijska pooblastila.

Po stališču organa v izpodbijani odločbi je policistu mogoče omenjeno sankcijo izreči tudi v primeru, ko je ugotovljeno, da je policist sam z nezakonitim ravnanjem ogrozil življenje, osebno varnost ali premoženje drugih - torej tudi v primeru, ko se policistu ne očita, da je opustil dolžno ravnanje, ki mu ga nalagajo določbe ZPol v poglavju o policijskih pooblastilih. Tako široka razlaga zakonskega besedila pa po mnenju sodišča ni pravilna.

Iz jezikovne razlage zakonske določbe namreč jasno izhaja, da je odvzem policijskih pooblastil po prvem odstavku 72. člena ZPol dopusten le v primeru, ko je policistu mogoče očitati, da je uporabil policijska pooblastila v nasprotju s predpisi, ali da ni uporabil policijskih pooblastil, ki bi jih po zakonu moral uporabiti. Prav tako je odvzem mogoč, če policist opravlja dela, ki so policistom prepovedana, ali če policist tretjič ni opravil preizkusa usposobljenosti. Zaključka organa v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je mogoče omenjeno sankcijo izreči tudi policistu, ki je sam nezakonito ogrožal življenje, osebno varnost ali premoženje ljudi, jezikovna razlaga zakonskega besedila ne potrjuje. Takšnega zaključka ne dopušča niti uporaba teleološke oz. namenske razlage. Že iz umestitve določbe 72. člena ZPol v zakonu izhaja, da je bil namen zakonodajalca, da se z odvzemom policijskega pooblastila v prvi vrsti sankcionira tistega policista, ki ni ravnal v skladu s svojimi policijskimi pooblastili, ter policista, ki mu izvrševanje policijskih pooblastil preprečujejo druge okoliščine (neusposobljenost ali nezdružljivost dela). Zoper policista, ki je sam ravnal nezakonito, pa je mogoče v primerih, in pod pogoji, ki jih določa zakonodaja, sprožiti disciplinski postopek, v katerem ima kršitelj pravico do ustrezne obrambe.

Iz izreka izpodbijane odločbe je razvidno, da so bila policijska pooblastila v obravnavani zadevi tožniku odvzeta zaradi očitka, da je poškodoval osebni avtomobil bivše partnerice ter vrata njenega najemodajalca, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. V obrazložitvi (ne pa tudi v izreku) odločbe omenja organ na prvi stopnji tudi druga (nezakonita) dejanja tožnika, ki naj bi prav tako utemeljevala odvzem policijskih pooblastil. Očitana ravnanja tožnika, ki so bila storjena zunaj njegovega delovnega časa, pa glede na že obrazloženo po presoji sodišča ne predstavljajo opustitve policijskega pooblastila v smislu četrtega odstavka 30. člena ZPol, zaradi katere je policistu po 2. alineji prvega odstavka 72. člena ZPol mogoče izreči ukrep odvzema pravice izvajati policijska pooblastila.

Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, je izpodbijana odločba nezakonita. Zato jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženki, da opravi ponovni postopek. V ponovnem postopku bo organ moral pravilno uporabiti materialno pravo ter presoditi, ali so glede na dejanja, ki se očitajo tožniku, po sedaj veljavni zakonodaji podani pogoji za to, da se tožniku odvzame pravica izvajati policijska pooblastila ter ali morda ne gre zgolj za disciplinsko kršitev. Trajen in začasen odvzem pravice izvajati policijska pooblastila ureja po novem Zakon o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol) v 61. in 62. členu, pri čemer je razlog za odvzem pooblastila po določbi 2. alineje prvega odstavka 61. člena ZODPol vsebinsko zelo podoben določbi 2. alineje prvega odstavka pred tem veljavnega ZPol. Pri odločanju v ponovnem postopku bo moral organ tožniku tudi omogočiti, da odgovori na morebitne očitke.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženki.