VSK sklep II Kp 53640/2011

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog izvršitelja F.S. za plačilo hrambe zaseženih predmetov (laboratorij za drogo), po računu št. 642/2014 z dne 10.3.2014 za znesek 114,88 EUR.

Proti takemu sklepu je vložil pritožbo izvršitelj F.S., smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izvršitelju prizna stroške hrambe zaseženih predmetov po računu št. 642/2014 z dne 10.3.2014 za znesek 114,88 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ima prav, da izvršitelj ne more vplivati na pravilnost ravnanja državnih organov pri predaji zadev oziroma ne more vedeti, ali državni organ ob predaji zadeve drugemu državnemu organu ravna skladno z določili 15. člena Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (v nadaljevanju: Uredba) ob smiselni uporabi 6. člena Uredbe, vendar to ne pomeni, da je v obravnavani zadevi sodišče tisto, ki je dolžno plačati njegove stroške upravljanja in hrambe predmetov po računu št. 642/2014 z dne 10.5.2014.

Podatki spisa potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da zaseženi predmeti (laboratorij za drogo) niso bili izročeni sodišču, o čemer je bil pritožnik tudi obveščen z dopisom opr. št. I K 53640/2011 z dne 25.2.2014. Kako se zaseženi predmeti izročajo, je urejeno v 6. členu Uredbe, v primeru posredne izročitve predmetov pa v četrtem odstavku 15. člena Uredbe. Tako je določeno, da zapisnik o prevzemu, v katerem se potrdi prevzem predmetov, lahko nadomesti pisno potrdilo o izročitvi predmetov, v katerem se navedejo bistveni podatki iz drugega odstavka 6. člena Uredbe, potrdilo pa podpišeta pooblaščeni osebi organov, med katerima se opravi izročitev. Ko so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 15. člena Uredbe, se šteje, da so bili predmeti izročeni in od tega dne dalje, če gre za izročitev predmetov sodišču, to tudi plača stroške upravljanja in hrambe zaseženih predmetov v skladu s prvim odstavkom 15. člena Uredbe.

Zapisnik s katerim se potrdi prejem predmetov (6. člen Uredbe) oziroma potrdilo o izročitvi predmetov (četrti odstavek 15. člena Uredbe) ni le („gola“) formalnost, ki bi ju ob njuni odsotnosti lahko nadomestila vloga, s katero postopek preide s policije na državno tožilstvo oziroma z državnega tožilstva na sodišče, ampak je treba hkrati z vlogo poskrbeti tudi za posredno ali neposredno izročitev predmetov, ki so bili zaseženi, na način kot to zahteva Uredba. Ko sodišče hkrati z vlogo, s katero postopek preide na sodišče, posredno ali neposredno prevzame zasežene predmete, prevzame tudi odgovornost, da z zaseženimi predmeti ravna kot dober gospodar oziroma v skladu z 9. členom Uredbe. Pri posredni izročitvi sodišče podatke pomembne za odločanje z zaseženimi predmeti (npr. ali so podani pogoji za prodajo, uničenje ali podaritev zaseženih predmetov), črpa iz zapisnika iz 6. člena Uredbe oziroma potrdila iz četrtega odstavka 15. člena Uredbe (to so npr. podatki o tem: kje se zaseženi predmeti nahajajo, ali so bili morda osebi kateri so bili predmeti zaseženi vrnjeni, o statusu blaga oz. predmetov, o vrsti in posebnih lastnostih ter označbi predmetov in količini, o stanju predmetov ter drugih podatkih, pomembnih za izvajanje hrambe, za upravljanje, vzdrževanje ali zavarovanje predmetov). V primeru, ko zaseženi predmeti sodišču niso izročeni v skladu z Uredbo, sodišče tudi ne more odrejati posameznih dejanj ali posredovati navodil za ravnanje s predmeti kot to določa četrti odstavek 6. člena Uredbe.

Nenazadnje se zaseženi predmeti, ki so izročeni sodišču v hrambo, pri sodišču vodijo v seznamu zaseženih predmetov (SZP) po določbah Sodnega reda. Tako je v 339. členu Sodnega reda določeno, da se v seznam zaseženih predmetov vpisujejo predmeti, ki jih je v kazenskem postopku zaseglo sodišče ali so bili izročeni sodišču kot zaseženi predmeti. Podobno ureditev ima Državnotožilski red, saj tudi državna tožilstva vodijo evidenco o zaseženih predmetih, še posebej pa je v Državnotožilskem redu od 182. do 184. člena določen postopek izročitve zaseženih predmetov, ko postopek preide z državnega tožilstva na sodišče (neposredna in posredna izročitev predmetov).

Spisovni podatki izkazujejo, da se je v obravnavani zadevi v seznamu zaseženih predmetov št. SZP 1 kot zaseženi predmet vodil le mobilni telefon, ki je bil tudi obsojencu vrnjen, predmeti, ki so predmet obravnavanega računa (laboratorij za drogo), pa v seznam zaseženih predmetov ni bil vpisan, kar dodatno potrjuje, da ti predmeti sodišču niso bili izročeni. Da so bili ti predmeti zaseženi in kje se hranijo, ni bilo navedeno niti v vlogah državnega tožilca (zahtevi za uvedbo preiskave, obtožnici), iz zapisnika predobravnavnega naroka z dne 22.2.2013 nadalje izhaja, da je državna tožilka predlagala, da sodišče zasežen mobilni telefon vrne obtožencu, o morebitnih drugih zaseženih predmetih pa ni bil podan noben predlog, zato je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 22.2.2013 odločilo le o tistih zaseženih predmetih, ki so bili izročeni sodišču (mobilni telefoni). Okoliščina, da so bili v nadaljevanju, po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje predmeti, ki so predmet obravnavnega računa pritožnika odvzeti, ker je po pravnomočnosti sodbe policija predlagala sodišču uničenje zaseženih predmetov, ne pomeni, da je sodišče te predmete tudi prevzelo, o čemer je sodišče prve stopnje tudi pritožnika obvestilo z dopisom z dne 25.2.2014. Ko je sodišče prve stopnje odločilo, da se ti predmeti obsojencu odvzamejo, je res bilo s tem tudi seznanjeno, da se zaseženi predmeti hranijo pri izvršitelju, kot pravilno navaja pritožnik, vendar to ne vpliva na obveznost plačila stroškov v skladu s 15. členom Uredbe, saj se predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem smejo vzeti oz. se vzamejo ne glede na to ali so bili (sploh) zaseženi in kje se nahajajo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku).