VSRS Sodba I Up 255/2014

Pritožbi se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 836/2014-6 z dne 18. 6. 2014 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-21/2014/12 (1312-15) z dne 25. 4. 2014, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, in sicer v obliki statusa begunca zato, ker razlogi, ki jih navaja, nimajo lastnosti preganjanje v smislu 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), v obliki subsidiarne zaščite pa zato, ker ni izkazal, da bi mu v izvorni državi, če bo vanjo vrnjen, grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ.

2Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca, ker v tem primeru očetovo nasilje ni posledica nobenega od razlogov za preganjanje, ki jih določa ZMZ (rasa, vera, narodnostna pripadnost, pripadnost določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju). Pojasnilo je, da se v sodni praksi (niti Sodišča Evropske unije) ni uveljavilo enotno stališče, da bi bili otroci - žrtve družinskega nasilja - lahko pripadniki posebne družbene skupine v smislu predpisov o mednarodni zaščiti, temveč se je tako stališče v nekaterih primerih uveljavilo za ženske. Tožbi pa je ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v delu, ki se nanaša na priznanje mednarodne zaščite v obliki subsidiarne zaščite, ker da je v tem delu tožena stranka zmotno uporabila določbo druge alineje 28. člena ZMZ, in da je kršila pravila postopka. Zadevo je vrnilo toženi stranki v nov postopek z napotkom, naj ugotovi, ali je intenzivnost družinskega nasilja, kot ga zatrjuje tožnik, takšna, da bi se lahko tako družinsko nasilje štelo za resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ.

3Tožena stranka izpodbija prvostopenjsko sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Ni zagrešila očitanih kršitev pravil postopka, saj so bile formalno in dejansko upoštevana vsa pravila postopka z mladoletnim prosilcem za mednarodno zaščito, ki jih določa ZMZ. Med upravnim postopkom je bil tožnik starejši mladoletnik, še pred izdajo izpodbijane odločbe pa postal polnoleten, kar je pri svojem odločanju upoštevala. Iz izpodbijane sodbe ni jasno, v čem je glede subsidiarne zaščite zmotno uporabila materialno pravo, prav tako ni jasno, zakaj bi morala ob tem, da je odločila na podlagi dejanskega stanja, ki ga je v odločbi navedla, po napotkih prvostopenjskega sodišča ugotavljati intenzivnost maltretiranja ter raziskati možnosti ustrezne zaščite na Kosovu. Glede tega je vse pojasnila v delu svoje odločbe, v katerem je skupaj pojasnjevala razloge za zavrnitev statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite, na katere se sklicuje in meni, da zato ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozilo očetovo nasilje. Meni, da je njena odločba pravilna in zakonita, zato predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo odpravi (pravilno razveljavi) ter tožbo zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne upravnemu sodišču v novo sojenje.

4Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in se sklicuje na svoje izjave v postopku in navedbe v tožbi. Poudarja, da je bil v času vodenja postopka mladoleten in da v tem pogledu ni bilo poskrbljeno za ustrezno varstvo njegovih postopkovnih pravic. Meni, da glede na okoliščine na Kosovu tudi otroci predstavljajo posebno družbeno skupino, nad katero se izvaja nasilje, zlasti družinsko nasilje, kar izhaja tudi iz poročil, ki jih je predložil v postopku. Ne strinja se niti s sklepom sodišča prve stopnje, da ni izkazal, da bo v bodoče lahko izpostavljen nevarnosti trgovine z ljudmi, saj takšno stališče sodišča sploh ni obrazloženo. Nepopolno ugotovljeno je ostalo tudi, ali mu lahko izvorna država nudi ustrezno zaščito, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je zadevo vrnilo toženi stranki zato, da razčisti ta vprašanja. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi opredelila le do trgovanja z ljudmi, ne pa tudi do družinskega nasilja. Da socialne službe na Kosovu ne delujejo, izhaja iz poročil, ki jih je v upravnem postopku predložil, vendar jih tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala. Zato je neutemeljeno tudi očitanje, da si ni poiskal pomoči pri policiji in centru za socialno delo. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

5Pritožba je utemeljena.

6V tem primeru ni sporno, da je bil tožnik, ki je bil rojen ... v kraju Cifllak na Kosovu (kar izhaja iz osebne izkaznice, ki jo je v postopku predložil), ob vložitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite dne 7. 2. 2014 in ob osebnem razgovoru 13. 3. 2014, še mladoleten (starejši mladoletnik tik pred polnoletnostjo), da pa je bil ob izdaji izpodbijane odločbe 25. 4. 2014 že polnoleten. Prav tega dejstva pa prvostopenjsko sodišče pri svojem odločanju ni ustrezno upoštevalo. Ocenilo je namreč, da je za odločanje v tem primeru pomembno, da je bil tožnik med upravnim postopkom mladoleten, in da mu po presoji sodišča prve stopnje niso bile ustrezno zagotovljene posebne pravice v postopku, ki gredo mladoletnikom, in da tudi njegove izjave niso bile presojane glede na njegovo mladoletnost, in da so bila s tem kršena pravila postopka v upravnem postopku (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Poleg tega pa je ocenilo tudi, da je izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita, ker je v njej zmotno uporabljeno materialno pravo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), in sicer druga alineja 28. člena ZMZ, ker bi se družinsko nasilje, ki naj bi ga po tožnikovih navedbah nad njim kot mladoletnikom v izvorni državi, preden se je odselil od doma (to pa je bilo približno 6 mesecev preden je po lastnih navedbah 21. 1. 2014 zapustil izvorno državo), izvajal njegov oče, lahko ob njegovi vrnitvi v izvorno državo nadaljevalo in bi se lahko štelo za mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, če bi dosegalo visoko stopnjo intenzitete, česar pa tožena stranka ni ugotovila. Zato je njeno odločbo odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek, v katerem naj odpravi procesne pomanjkljivosti in ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovi, ali tožnik zaradi zatrjevanega očetovega nasilja izpolnjuje predpisane pogoje za priznanje mednarodne zaščite v obliki subsidiarne zaščite. Vse to pa je sporno v tem pritožbenem postopku.

7Po presoji Vrhovnega sodišča je pri presoji zakonitosti izpodbijane sodbe in odločbe tožene stranke v tej zadevi treba upoštevati, da je bil tožnik med postopkom starejši mladoletnik, da pa je pred izdajo izpodbijane odločbe postal polnoleten, kar je tožena stranka v postopku in v izpodbijani odločbi upoštevala in (zlasti slednje) ustrezno tudi obrazložila. ZMZ in Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v postopkih v zvezi z mednarodno zaščito uporablja subsidiarno (30. člen ZMZ) sicer nimata posebnih določb glede postopkovnih pravic in obveznosti prosilce, ki so starejši mladoletniki. To pa ne pomeni, da se njihov odnos do postopka, izpolnjevanja procesnih obveznosti in zavedanja posledic njihovih izjav oziroma ravnanj presoja enako kot pri mlajših mladoletniki. Od starejših mladoletnikov (v tem primeru gre za prosilca, ki je bil med upravnim postopkom starejši mladoletnik tik pred polnoletnostjo), ki so poslovno sposobni (čeprav omejeno) se utemeljeno pričakuje, da razumejo svoje pravice in obveznosti (tudi v postopku mednarodne zaščite, v katerem so nanje še posebej opozorjeni) in se zavedajo posledic, če pravic ne bodo izkoristili oziroma obveznosti ne izpolnili.

8Kot edini razlog za zapustitev izvorne države je tožnik navedel družinsko nasilje (o tem ni predložil nobenega dokaza), ki ga je nad njim kot otrokom s pretepanjem, psihičnim nasiljem in drugačnim maltretiranjem več let izvajal njegov oče, ki ima po tožnikovih izjavah psihične težave zaradi udeležbe v vojni. Navedel je, da tega nasilja ni prijavil pristojnim organom na Kosovu; da mu ti itak ne bi nudili zaščite; da se je približno 6 mesecev pred zapustitvijo izvorne države (torej še mladoleten) odselil od doma, in da ga takrat oče ni iskal in je zato nasilje prenehalo; da je nato preko interneta spoznal ljudi, ki so organizirali njegov odhod iz izvorne države in ilegalni prihod v Slovenijo; da so ga imeli ti ljudje približno en mesec pred odhodom iz izvorne države nastanjenega pod nadzorom v nekem lokalu, ki ga ni smel zapuščati oziroma ga je lahko zapuščal le za kratek čas in pod nadzorom; da je med potovanjem v Slovenijo posumil, da ga hočeta polnoletna moška, s katerima je potoval, prodati.

9Z okoliščinami, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal, da bi ob izdaji izpodbijane odločbe, ko je bil že polnoleten, izpolnjeval z ZMZ predpisane pogoje za mednarodno zaščito. Po 2. členu ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite.

10Status begunca se po drugem odstavku 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo.

11Vrhovno sodišče enako kot tožena stranka in sodišče prve stopnje meni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca. Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljene tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na zavrnitev priznanja mednarodne zaščite v obliki statusa begunca.

12V zvezi s statusom begunca (enako velja tudi za status subsidiarne zaščite) za odločitev v tem primeru ni pomembno, ali je tožena stranka pravilno ugotovila njegovo splošno verodostojnost oziroma neverodostojnost, kako je upoštevala izpolnjevanje drugih pogojev, predpisanih v tretjem odstavku 21. člena ZMZ, koliko telefonskih klicev je opravil, ali je izjavil da se želi vrniti na Kosovo, ali je za mednarodno zaščito zaprosil v razumnem času, ali so bile njegove izjave konsistentne, ali so bile spoštovane določbe ZMZ o postopku z mladoletnim prosilcem, saj na tem odločitev tožene stranke niti ne temelji. Presojala je namreč okoliščine, ki jih je zatrjeval: da je žrtev očetovega nasilja, da je zato zapustil izvorno državo, da je bil med potjo potencialna žrtev trgovine z ljudi, in druge za odločitev pomembne okoliščine, in sicer z vidika izpolnjevanja predpisanih pogojev za priznanje mednarodne zaščite, torej statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite.

13Niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje za družinsko nasilje - nasilje očeta nad mladoletnim otrokom - nista navedla, da ga v nobenem primeru ni mogoče šteti za preganjanje v smislu ZMZ, zato je tožbeni očitek, da je v tem delu zmotno uporabljeno materialno pravo, neutemeljen.

14Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta glede izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca pravilno presodila, da tožnik ni izkazal, da bi šlo v njegovem primeru za lastnosti preganjanja v smislu 26. člena ZMZ in v smislu določbe 1 A člena Ženevske konvencije (ta določba je v bistvu enaka določbi drugega odstavka 2. člena ZMZ), že zato ne, ker ni bil preganjan zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Tožnik kot polnoleten moški namreč tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča ne more biti pripadnik določene družbene skupine v smislu ZMZ, ki bi bila že zaradi svojih (subjektivnih) specifičnih lastnosti in okoliščin (objektivnih) v določeni državi, v tem primeru Kosovu, lahko objekt preganjanja v obliki očetovega nasilja. Poleg tega pa, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, preganjanje, ki ga zatrjuje tožnik, ne more biti preganjanje v smislu ZMZ, ker ga preganja nedržavni subjekt (24. člen ZMZ), ni pa izkazano da mu subjekti zaščite v izvorni državi ne morejo nuditi ustrezne zaščite (25. člen ZMZ), saj tožnik zanjo ni zaprosil, izkazano je celo, da je za prenehanje nasilja tožnik poskrbel sam, s tem, ko se je odselil od doma.

15Tožnik se je po lastnih navedbah že približno 6 mesecev pred zapustitvijo izvorne države (ko je bil še mladoleten) odselil od doma in da ga takrat oče ni iskal in je očetovo nasilje prenehalo. Torej se je že kot mladoleten znal izogniti in preprečiti nadaljevanje nasilja, kar bo toliko lažje storil kot polnoleten, kar pa je bil že ob izdaji izpodbijane odločbe. Nad njim kot polnoletno osebo oče več ne izvršuje roditeljske pravice. Kot polnoletna oseba sam odloča, ali bo živel doma in trpel morebitno očetovo nasilje, ali pa se bo od doma odselil in živel v miru pred očetovim nasiljem, niti sam pa ne zatrjuje, da bi mu bila ta izbira na Kosovu onemogočena. Kot polnoletna oseba je tudi dolžan poskrbeti zase, tudi za svojo varnost pred očetom, ne glede na to, ali živi na očetovem domu ali pa drugje. Nasilju se lahko izogne oziroma ustrezno upre, vsako očetovo nasilje prijavi ustreznim organom, ki lahko poskrbijo za njegovo varnost pred očetovim nasiljem (25. člen ZMZ). Da takih organov na Kosovu ni oziroma da ni vzpostavljen sistem pomoči oziroma varovanja mladoletnih oziroma polnoletnih žrtev očetovega nasilja oziroma da tožnik ne bi imel dostopa do takih organov, pa ni izkazano. Tožnik je namreč sam povedal, da pri takih organih pomoči oziroma zaščite ni iskal, niti takrat, ko ni več živel doma. Zato tudi informacije, na katere se sklicuje, in iz katerih posplošeno izhaja, da na Kosovu pristojni organi, ki so ustanovljeni oziroma organizirani in imajo svoje naloge predpisane z zakoni, žrtvam družinskega nasilja ne nudijo ustreznega varstva oziroma pomoči, na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Če pa bo zaradi samostojnega življenja tožnik živel v slabših ekonomskih razmerah kot bi živel pri starših, pa to ni razlog za priznanje mednarodne zaščite.

16Tožnikove trditve, da je bil med svojim potovanjem iz izvorne države (takrat je bil še mladoleten) potencialna žrtev trgovine z ljudmi, na odločitev v tej zadevi ne more vplivati. Strah pred tem, da bi bil predmet trgovine z ljudi, ni bil razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, temveč je postal potencialna žrtev trgovine z ljudmi prav zato, ker se je odločil zapustiti izvorno državo na tak način in se ilegalno naseliti izven nje s pomočjo neznancev, ki so se nato po njegovem pripovedovanju izkazali kot potencialni trgovci z ljudmi. Tudi sicer pa je ta zatrjevana nevarnost prenehala, saj tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito uživa varstvo slovenskih organov. Ponovitev take nevarnosti pa se lahko izogne tako, da se vanjo več ne spravi, če pa se mu kaj takega kljub temu zgodi, se bo moral kot polnoletna oseba temu zoperstaviti in poiskati pomoč pristojnih organov v državi, kjer bi se mu to zgodilo. Presoja, ali je strah pred tem, da je bil med potovanjem do Slovenije potencialna žrtev trgovine z ljudmi, utemeljen v smislu priznanja mednarodne zaščite, torej ni predmet tega postopka. Zato so tudi tožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

17Glede tožnikove mednarodne zaščite v obliki statusa subsidiarne zaščite pa Vrhovno sodišče meni, da sodišče prve stopnje neutemeljeno očita toženi stranki, da je zmotno uporabila materialno pravo, pri čemer izrecno niti ne navede, v čem naj bi bila ta kršitev, in da je kršila pravila postopka v upravnem sporu.

18Status subsidiarne oblike zaščite se po tretjem odstavku 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Po 28. členu ZMZ resna škoda zajema: - smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); - mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja); - resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja).

19Navedene zakonske določbe (poleg določb drugega odstavka 2. člena ZMZ, ki predpisujejo pogoje za mednarodno zaščito v obliki statusa begunca) je v izpodbijani odločbi navedla tudi tožena stranka. Nato pa je na 17. strani obrazložitve izpodbijane odločbe ocenjevala, ali je izpolnjen pogoj po kateri od alinej 28. člena ZMZ, torej, ali bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda. V drugem odstavku je ocenjevala, ali so izpolnjeni pogoji po drugi alineji 28. člena ZMZ. Ocenila je, da ti pogoji niso izpolnjeni, da je prosilec kot razlog za zapustitev izvorne države navajal družinsko nasilje ter sum, da je žrtev trgovine z ljudmi (slednje po presoji Vrhovnega sodišča ne drži, ker tega ni navajal kot razlog za zapustitev izvorne države, temveč kot potencialno nasilje, ki se mu je zgodilo med potjo), da je te pogoje presojala že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca. Ker drugih razlogov ni navedel, je ocenila, „da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi druge alineje 28. člena ZMZ“. Pogoje za resno škodo v zvezi z zatrjevanim družinskim nasiljem in trgovino z ljudmi pa je tožena stranka, kot je navedla na 17. strani obrazložitve izpodbijane odločbe, dejansko presojala že hkrati s presojo pogojev za status begunca, in sicer na 9. - 11- strani, kjer je ocenjevala, ali in kako je tožnik izpolnil zahteve iz 21. člena ZMZ (utemeljevanje prošnje - subjektivni element) in izrecno v zadnjem odstavku na 13. strani, ki se nadaljuje na 14. strani izpodbijane odločbe. V tem delu je ocenila da nasilje, kot ga je zatrjeval tožnik, ne more pomeniti resne škode v smislu 28. člena ZMZ, ker gre za nasilje nedržavnega subjekta (24. člen ZMZ), tožnik pa je sam izjavil, da zoper to nasilje ni iskal zašite pri pristojnih organih v matični državi - subjektih zaščite, kar pa je za odločanje o mednarodni zaščiti pomemben pogoj, določen s 25. členom ZMZ, na katerega vsebino se tožena stranka na navedenem mestu sklicuje.

20S to presojo tožene stranke se Vrhovno sodišče strinja. Tudi če bi se očetovo nasilje, kot ga zatrjuje tožnik, ki ga je nad njim, tedaj še mladoletnikom, do njegove odselitve od doma izvajal njegov oče, lahko štelo za mučenje oziroma nečloveško ali poniževalno ravnanje (če bi dosegalo določeno stopnjo intenzivnosti), pa morajo biti za izpolnitev pogojev za priznanje subsidiarne oblike mednarodne zaščite iz tega razloga izpolnjeni še drugi pogoji, namreč subjekti resne škode - 24. člen ZMZ in subjekti zaščite - 25. člen ZMZ, ki v tem primeru po presoji Vrhovnega sodišča niso. Razlogi za tako stališče Vrhovnega sodišča so že navedeni v 14 (delno) in 15. točke te obrazložitve in se Vrhovno sodišče nanje sklicuje tudi v zvezi s presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve tožene stranke glede tožnikove mednarodne zaščite v obliki subsidiarne zaščite.

21Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je bilo glede tožnikove subsidiarne zaščite napačno uporabljeno materialno pravo, in da bi morala tožena stranka razčistiti oziroma ugotoviti intenzivnost očetovega maltretiranja tožnika ter raziskati, kakšne so realne možnosti, da bi bil tožnik na Kosovu deležen ustrezne zaščite. Pritožba je torej tudi v tem delu utemeljena, tožba pa neutemeljena.

22Postopkovne kršitve, ki jih toženi stranki v obravnavanem primeru očita sodišče prve stopnje, po presoji Vrhovnega sodišča niso bile storjene niti v formalnem niti v dejanskem pogledu.

23Tožnik je podal prošnjo za mednarodno zaščito na predpisan obrazec kot starejši mladoletnik dne 7. 2. 2014 (tedaj sta mu do polnoletnosti manjkala dobra dva meseca); postavljen mu je bil zakoniti zastopnik (16. člen ZMZ), poleg tega je imel pooblaščenca - svetovalca za begunce (13. člen ZMZ), oba sta se udeležila sprejemanja prošnje na predpisan obrazec (42.. in 43. člen ZMZ) in tudi osebnega razgovora (45. in 47. člen ZMZ), ki je bil 13. 3. 2014 (to je slab mesec pred tožnikovo polnoletnostjo), in sta lahko skrbela za varstvo njegovih pavic; zagotovljen je bil tolmač za albanski jezik (10. člen ZMZ); uradna oseba tožene stranke je tožnika pred podajanjem prošnje in na osebnem razgovoru opozorila na njegove pravice v postopku (8. člen ZMZ) in njegove obveznosti, da dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem oziroma resno škodo, čim bolj podrobno in celovito navede sam (21. člen ZMZ), ter na morebitne posledice če tega ne bo storil. Zakoniti zastopnik in pooblaščenec sta tožniku ob podajanju prošnje in na osebnem razgovoru lahko postavljala dodatna vprašanja za razjasnitev vseh za odločitev pomembnih okoliščin, kontradiktornosti v svojih izjavah je lahko tožnik pojasnil na osebnem razgovoru, na katerem bi lahko tudi dopolnil svoje predhodne izjave. Tožnik je ob vsem tem izpovedal, kar je razvidno iz prošnje in zapisnika o osebnem razgovoru. Niti v tožbi ni navedel, česa vsega v upravnem postopku ni oziroma ni mogel predstaviti oziroma pojasniti, pa bi bilo za odločanje pravno pomembno, temveč se je skliceval na deljeno dokazno breme in navedel, da tožena stranka svojega dela dokaznega bremena ni prevzela in da je premalo upoštevala, da je bil v upravnem postopku še mladoleten.

24Glede na to, da je Vrhovno sodišče presodilo, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno uporabila materialno pravo, da je pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, ki je pomembno za odločanje v obravnavani zadevi, ter da ni kršila pravil postopka v upravnem postopku, so v obravnavnem primeru izpolnjeni pogoji iz 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1, da je Vrhovno sodišče s to sodbo iz razlogov, ki so v njej navedeni, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrnilo.