VSRS sodba II Ips 134/2012

Revizija se zavrne.

1Toženka je tožniku prodala nepremičnino. Pogodbenika sta se sporazumela, da je kupnina plačana na dan sklenitve prodajne pogodbe 26. 11. 1986 s terjatvijo kupca do prodajalke v višini 15,000.000 DIN. V času sklenitve prodajne pogodbe prodajalka ni bila zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, ki je bila predmet prodajne pogodbe, po sklenitvi pogodbe pa je bila razdrta tudi darilna pogodba, s katero jo je pridobila. Ker na kupca ni mogla prenesti lastninske pravice (izdati veljavnega zemljiškoknjižnega dovolila), je ta 24. 3. 2009 od pogodbe odstopil in zahteval vrnitev kupnine, ki jo je glede na vmesne spremembe valute izračunal v znesku 62.593,89 EUR po formuli 15,000.000 DIN = 15,000.000 SIT = 62.593,89 EUR.

2Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo zahtevku ugodilo le glede zneska 6,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 1986 do 1. 1. 2002, v preostanku pa ga je zavrnilo. S tako odločitvijo je soglašalo tudi drugostopenjsko sodišče, ki je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo.

3Tožnik sodbo pritožbenega sodišča, s katero je potrjena zavrnilna sodba sodišča prve stopnje, izpodbija iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga primarno njeno spremembo z ugoditvijo zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da bi morali sodišči pri pretvorbi kupnine v sedanjo valuto upoštevati le predpise o pretvorbi valut, po katerih so se dinarji spremenili v tolarje v razmerju 1:1, tolarji v evre pa po tečaju 1 EUR = 239,64 SIT, ne bi pa smelo upoštevati predpisa o denominaciji dinarja. Dobljeni rezultat je absurden: tožnik je plačal stanovanje v B., za kupnino, ki ni bila zanemarljiva, pa bo po izpodbijani odločitvi prejel 6,26 EUR. V nasprotnem primeru pa bi moralo sodišče kupnino na dan sklenitve prodajne pogodbe preračunati v nemško marko (DEM), kar bi znašalo 69.731,80 DEM, ta znesek pa nato konvertirati v EUR po tečaju 1 EUR = 1,9558 DEM in zahtevku ugoditi vsaj v višini 35.653,85 EUR. Denominacije dinarja sodišči ne bi smeli upoštevati zato, ker ni mehanizem za konverzijo valute, pač pa pomeni razvrednotenje valute.

4Revizija je bila vročena toženi stranki. Ta odgovora nanjo ni podala.

5Revizija ni utemeljena.

6Sodišči prve in druge stopnje sta pojasnili, da sta po določbi prvega odstavka 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v primeru razdrtja pogodbe pogodbeni stranki prosti svojih pogodbenih obveznosti, da pa imata, če sta pogodbo v celoti ali delno izpolnili, po določbi drugega odstavka istega člena zakona pravico do vrnitve tistega, kar sta dali, pri čemer mora stranka, ki vrača denar, plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva, ko je prejela izplačilo (peti odstavek 132. člena ZOR).

7Določbe 132. člena ZOR so dispozitivne: pogodbeni stranki bi se lahko glede vračanja kupnine dogovorili tudi drugače,(1) a tega tožnik ne trdi. Torej za konkreten primer veljajo pravila vračanja iz navedene zakonske norme. Ker gre za čisto denarno terjatev, bi bila tožena stranka dolžna po načelu denarnega nominalizma iz 394. člena ZOR plačati enako število denarnih enot, kot jih je prejela. Prejela je 15,000.000 enot dinarjev, to je valute, ki v Republiki Sloveniji ni več veljavno plačilno sredstvo. Njeno obveznost je zato treba pretvoriti v zdaj veljavno plačilno sredstvo, v EUR. Revizija temu ne nasprotuje, nasprotuje pa metodi (načinu) pretvorbe.

8V sodbah sodišč prve in druge stopnje uporabljen način je materialnopravno pravilen. Upoštevati je treba vse predpise, ki so bili sprejeti od plačila kupnine 26. 11. 1986 do izdaje sodbe, saj so vsi vplivali na vrsto in vrednost sedaj veljavnega plačilnega sredstva v državi. V nasprotju s stališčem revizije je torej treba upoštevati tudi Zakon o spremembi vrednosti dinarja,(2) ki je s 1. 1. 1990 uvedel t.i. konvertibilni dinar, pri čemer je vrednost do tedaj veljavnega dinarja denominiral na razmerje 10.000,00 DIN za en konvertibilni dinar – znesek 15,000.000 DIN se je torej pretvoril v 1.500 konvertibilnih dinarjev. Z Zakonom o uporabi denarne enote Republike Slovenije(3) je bila določena ekvivalenca (razmerje 1:1) med to (jugoslovansko) valuto in (slovenskim) tolarjem – 1.500 konvertibilnih dinarjev je bilo pretvorjenih v 1.500 tolarjev. Skladno z Zakonom o uvedbi eura(4) je uradno plačilno sredstvo v državi od 1. 1. 2007 EUR (vreden 239,64 tolarjev). V reviziji podredno ponujen način preračuna s pretvorbo kupnine na dan plačila v DEM in nato s pretvorbo DEM v EUR bi bil v nasprotju z materialnim pravom. Vezanost terjatve na (tedaj, ob plačilu kupnine) tujo denarno valuto je bila sicer dovoljena, vendar le, če je bila uporaba valutne klavzule dogovorjena.(5)

9Preračun tožnikove glavnične terjatve, kot izhaja iz pravnomočne sodbe, je torej materialnopravno pravilen, revizija pa neutemeljena in no je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj odločbo II Ips 312/94.

Op. št. (2): Uradni list SFRJ, št. 83/89.

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 17/91.

Op. št. (4): Uradni list RS, št. 114/2006.

Op. št. (5): Glej na primer odločbo II Ips 793/94. Da je način, za kakršnega se podredno zavzema tožnik, napačen, tudi odločba II Ips 1261/2008.