UPRS sklep I U 407/2014

Tožba se zavrže.

Tožeča stranka je pri naslovnem sodišču vložila tožbo s katero zahteva, naj se sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 42918-24040/2012-8-08-3221-03 z dne 12. 12. 2013 iz razloga nezakonitosti odpravi. Meni tudi, da je vračanje v ponovni postopek organu prve stopnje nesmiselno iz razloga, ker je bil ta sklep že izdan v ponovljenem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže, saj meni, da je vložena preuranjeno. Pritožba tožeče stranke zoper izpodbijani sklep je bila toženi stranki odstopljena v reševanje 24. 2. 2014. V času prejema tožbe rok za odločitev o pritožbi, ki ga določa Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v 256. členu, še ni iztekel. Tožeča stranka pred vložitvijo tožbe tudi ni vložila zahtevo, naj se o pritožbi odloči v nadaljnjih 7 dneh, kot to izhaja iz drugega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožena stranka pri tem še navaja, da je bilo v zadevi medtem že odločeno z odločbo tožene stranke št. DT 499-29-251/2014-8 z dne 13. 3. 2014.

Tožeča stranka navedb iz odgovora na tožbo ni prerekala.

Tožbo je potrebno zavreči.

V skladu z drugim členom ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Za izpodbijanje v upravnem sporu torej velja, da mora biti upravni akt dokončen, kar pomeni, da zoper ta akt ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja kot je npr. pritožba v upravnem postopku. Pred predložitvijo tožbe v upravnem sporu je namreč vedno treba izkoristiti pritožbeno pot po upravnem postopku ali drugem postopku izdaje upravnega akta, saj instančni in sodni nadzor zoper upravne akte ne moreta potekati sočasno.

Kot izhaja iz podatkov v spisu, je tožnica sprožila upravni spor še preden je bilo o njeni pritožbi v upravnem postopku odločeno. Tožbo je torej vložila pred končanjem postopka izdaje dokončnega akta. Iz podatkov v spisu pa tudi ne izhaja, da bi bile podane okoliščine, ki jih določa drugi do četrti odstavek 28. člena ZUS-1, torej da so podani pogoji za tožbo zaradi molka organa. Gre za dejstva, ki jih tudi z uporabo inštituta iz 31. člena ZUS-1 ni mogoče popraviti.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot preuranjeno zavrglo.