VSL Sklep I Cp 1993/2019

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka II in III izreka) razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka odločilo, da se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 11438/2018 z dne 20. 2. 2018 razveljavi v prvem odstavku izreka za 24.898,80 EUR in se v tem delu postopek ustavi. V presežku (za znesek 105.969,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2018 naprej do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 24.898,80 EUR od 19. 2. 2018 do prenehanja obveznosti in v celoti v tretjem odstavku izreka) je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 3.093,98 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2Tožeča stranka vlaga pritožbo. Sodbo izpodbija v točkah II in III izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹ . Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povračilo pravdnih stroškov.

Po pritožbenem mnenju je neprepričljiva, nepravilna in neobrazložena ocena sodišča prve stopnje o ničnosti bianco menice, češ da ni bila izpolnjena skladno z meničnim pooblastilom, ter da dolg ob dospelosti menice ni več obstajal, ker je dolžnik zaradi stečaja prenehal. Dolžnik na dan vnovčitve menice res ni več obstajal. Vendar njegov dolg s tem ni prenehal. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS, sprejetem na Občni seji 21. 6. 2013², obveznosti kapitalske gospodarske družbe, nad katero je bil opravljen postopek stečaja, z izbrisom iz registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka ne prenehajo. Četudi od glavnega dolžnika obveznosti ni več mogoče izterjati, ker je prenehal zaradi stečaja, ni razloga, da bi upniki z zaključkom stečajnega postopka nad glavnim dolžnikom izgubili pravico zahtevati izpolnitev obveznosti do poroka. Namen zavarovanja je ravno v tem, da se upnik poplača od tretjih oseb v primeru, ko glavni dolžnik svojega dolga iz kakršnega koli razloga ne plača. Insolventnost je eden od razlogov, zakaj se zavarovanje sploh ustanovi. Toženi stranki sta s podpisom menice prevzeli menično obveznost. Meničnemu upravičencu odgovarjata samostojno, neposredno in solidarno z drugimi podpisniki menice. Samostojna menična obveznost je temeljno načelo meničnega prava. Po 31. členu ZM³ avalist odgovarja tudi, če je honoratova obveznost nična. Menično poroštvo ni enak institut kot poroštvo po OZ⁴. Gre za posebno obliko poroštva za plačilo menice, ki ustvarja abstraktno menično obveznost in je od glavne menične obveznosti neodvisna. Dolžnikov dolg je v času vnovčitve menice obstajal. Zaradi navedbe dolga na menici tožnica ni prekoračila vsebine meničnega pooblastila. V postopku je ustrezno izkazala višino dolga, ki ga je vnovčila z menico (s pravnomočnimi in izvršilnimi naslovi in dodatnimi izračuni). Tožena stranka tega ni prerekala.

Tožnica izpodbija še odločitev o stroških zaradi napačne uporabe 155. člena ZPP. Tožena stranka je vložila tri vloge s skoraj identičnim besedilom. Stroški za sestavo najmanj ene ali dveh vlog niso bili potrebni in so neutemeljeno naloženi v plačilo tožeči stranki.

3Toženca sta odgovorila na pritožbo. Predlagata njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške pritožbenega postopka. Vztrajata, da je obravnavana bianco menica nična, ker ni izpolnjena skladno z meničnim pooblastilom. Sodna praksa, na katero se opira pritožnica, za obravnavano zadevo ni upoštevna. Toženca nista odgovorna za dolgove glavnega dolžnika iz najemnih pogodb med glavnim dolžnikom in tožnico. Prvi toženec kot trasat (pravilno: trasant) in druga toženka kot avalist sta se zavezala le za plačilo dolga, ki bi ga tožnica lahko zahtevala na podlagi menice, če bi jo pravilno izpolnila. Pooblastilo za izpolnitev menice je bilo dano za dolg, ki bi obstajal na dan dospelosti menice. Na ta dan pa je dolg do glavnega dolžnika že prenehal. V nadaljevanju toženca vztrajata pri ugovoru po višini (češ da je dolg na obravnavani menici nepravilno obračunan, očitno previsok, nekonkretiziran in nesubstanciran), pri ugovoru, da je tožnica z navedbo napačnega zneska na bianco menici ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ter pri ugovoru zastaranja, češ da je od izdaje meničnega pooblastila minilo več kot šest let in je pravica do izpolnitve bianco menice zastarala.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za menični spor. Tožnica na podlagi izpolnjene bianco menice od tožencev (trasant in avalistka) zahteva plačilo neplačanega dolga iz naslova najemnih pogodb družbe M., d.o.o. (glavni dolžnik). V okviru trditvene in dokazne podlage strank ter na podlagi nespornih dejstev je sodišče prve stopnje ugotovilo:

– da je prvi toženec kot trasant dne 14. 10. 2011 izdal in podpisal bianco menico, ki jo je kot trasat akceptirala družba M., d.o.o. in kot aval podpisala druga toženka;

– da je ob izdaji bianco menice bilo dano menično pooblastilo z dne 14. 10. 2011, s katerim so podpisniki pooblastili tožečo stranko za izpolnitev bianco menice z meničnim zneskom, ki vsebuje dolg, ki bo obstajal ob dospelosti menice in ki bo nastal na podlagi najemne pogodbe, njenih podaljšanj in drugih sprememb njenih pogojev in določil, ter na podlagi računov in vseh drugih listin, iz katerih je razviden nastanek obveznosti do tožeče stranke; obresti od glavnice po zakoniti obrestni meri; 3 % provizijo od celotnega dolga (glavnice in obresti); pavšalne stroške, ki nastanejo pri vnovčenju menice (priloga A 13);

– da je bila dospelost menice določena: "na vpogled", pri čemer jo je tožnica izpolnila oziroma izdala v skladu s tem pooblastilom dne 27. 9. 2017 in (neuspešno) predložila banki dne 18. 10. 2017;

– da je družba M. d.o.o. zaradi stečaja prenehala pred predložitvijo menice v vnovčenje – 1. 9. 2016.

6Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožba ne izpodbija, je sodišče prve stopnje sledilo ugovoru tožene stranke in v preostalem delu (razen glede zneska, za katerega je tožnica tožbo umaknila in je v tem delu izdalo sklep o ustavitvi postopka), tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je, da je terjatev tožnice do glavnega dolžnika prenehala zaradi zaključka stečajnega postopka pred vnovčitvijo menice. Razsodilo je, da toženca kot trasant in avalistka glede na menično pooblastilo odgovarjata le za dolg, ki bo obstajal ob dospelosti menice, ne pa za neobstoječi dolg.

7Pritožbi je treba pritrditi, da je naziranje sodišča prve stopnje o neobstoječem dolgu glavnega dolžnika zmotno in v neskladju z Načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na Občni seji VSS dne 21. 6. 2013. Drži, da je bilo sprejeto v zvezi z vprašanjem prenehanja obveznosti kapitalske gospodarske družbe, nad katero je bil opravljen postopek stečaja, kadar je izpolnitev njene obveznosti zavarovana s kakšno akcesorno stransko pravico (poroštvo, zastava, druge stranske pravice), ki na podlagi drugega odstavka 270. člena OZ ugasnejo s prenehanjem glavne obveznosti. Ne glede na to, da je predmet presoje v tem postopku menična obveznost, ki se presoja po pravilih meničnega prava, pa je po presoji pritožbenega sodišča, ko je bila po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje bianco menica izdana kot sredstvo zavarovanja, pravno upoštevno tudi v tej zadevi. VSRS je v navedenem Načelnem pravnem mnenju zavzelo stališče, da obveznosti kapitalske gospodarske družbe, nad katero je bil opravljen postopek stečaja, z izbrisom iz registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka ne prenehajo. Pojasnilo je, da čeprav od glavnega dolžnika obveznosti ni mogoče več izterjati, ker je prenehal zaradi stečaja, ni razlogov, da bi s končanjem stečajnega postopka upniki izgubili pravico zahtevati obveznosti gospodarske družbe od porokov ali zastavnih dolžnikov. Navedeni obliki odgovornosti za izpolnitev (tujih) obveznosti utrjujeta obveznost, povečujeta upnikovo varnost in ga varujeta pred tveganji, ko dolžnik svoje obveznosti ne bo hotel ali mogel izpolniti – med drugim tudi zato, ker bo izginil iz pravnega prometa. Čeprav sta poroštvo in zastava akcesorna in je obstoj porokove oziroma zastaviteljeve obveznosti odvisen od obstoja obveznosti glavnega oziroma osebnega dolžnika, bi bila v nasprotju z logiko teh institutov kot instrumentov zavarovanja razlaga, da s prenehanjem pravne osebe njene obveznosti prenehajo in da posledično (za)varovanje ne krije tveganja, ki ga pomeni nemožnost osebne izpolnitve zaradi smrti oziroma prenehanja obstoja dolžnika.

8V nasprotju s porokovo in zastaviteljevo obveznostjo je menična obveznost abstraktna. Zanjo dolžnik odgovarja na podlagi podpisa na menici. Za obveznosti iz menice je odgovoren sam trasant kot posebne vrste porok. Odgovarja le v regresnem postopku za sprejem menice in za njeno plačilo (prvi odstavek 9. člena ZM). Njegova odgovornost velja do plačila menice ali do zastaranja regresnih zahtevkov oziroma opustitve pravočasnega protesta. Če iz kakršnikoli razlogov preneha odgovornost glavnega dolžnika (akceptanta), še ne pomeni, da s tem vedno preneha jamstvo trasanta. Vsebina odgovornosti trasanta je obveznost plačila regresnega zahtevka.⁵

9Obseg in vrsto avalistove odgovornosti pa določa 31. člena ZM. Avalist odgovarja za obveznosti dolžnika prav tako, kakor tisti, za katerega je porok (honorat). Odgovarja celo, če je honoratova obveznost nična. Menično poroštvo ustvarja abstraktno menično obveznost in je kot tako od glavne menične obveznosti neodvisno. Odvisnost in povezanost poroštva s temeljnim dolgom akceptanta oziroma trasanta in drugih zavezancev je samo zunanja: odseva le v dejstvu, da mora obstajati poleg poroštva določen dolg.

10Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da takega dolga, za katerega je bila izdana bianco menica kot sredstvo zavarovanja, zaradi stečajnega postopka nad glavnim dolžnikom ni več oziroma da je terjatev tožnice do glavnega dolžnika prenehala zaradi zaključenega stečajnega postopka nad njim. Upoštevaje navedeno Načelno pravno mnenje terjatev do glavnega dolžnika zaradi stečaja ni prenehala.

11Ker je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, se sodišče do drugih ugovorov tožene stranke ni opredelilo niti ni ugotavljalo dejanskega stanja. Sporno, a neugotovljeno je bilo glede temelja (ugovor nepoštenega ravnanja tožnice pri izpolnitvi menice, ravnanje v nasprotju z vestnostjo in poštenjem) in višine dolgovanega zneska. Sodba o teh odločilnih dejstvih tudi nima razlogov (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Gre za procesno kršitev, ki je zaradi njene narave ne more odpraviti pritožbeno sodišče samo. Tudi za izvajanje dokaznega postopka na drugi stopnji se pritožbeno sodišče ni odločilo, saj je treba dodatno raziskati dejansko stanje tako o temelju kot o višini zahtevka. Tako obsežnega sklopa dejanskega stanja po prepričanju pritožbenega sodišča prvič ni mogoče ugotavljati šele na drugi stopnji, ker bi bilo na ta način preveč poseženo v pravico strank do pritožbe, ki je ustavno varovana. Ponovno sojenje o zadevi na prvi stopnji pa po prepričanju pritožbenega sodišča ne bo nesorazmerno poseglo v pravico strank do sojenja v razumnem roku, saj postopka ne bo bistveno podaljšalo. Ob tehtanju obeh ustavno varovanih pravic strank v postopku tako pritožbeno sodišče ni opravilo novega sojenja samo, pač pa je v izpodbijanih delih razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 354. in prvi odstavek 355. člena ZPP).

12V njem bo moralo po celovito izvedenem dokaznem postopku popolno ugotoviti dejansko stanje o temelju in višini vtoževane obveznosti. Odgovoriti bo moralo na vse ugovore tožene stranke vključno z ugovori, pri katerih toženca vztrajata še v odgovoru na pritožbo. O zadevi bo moralo ponovno odločiti in svojo odločitev pojasniti s pravilnimi in popolnimi razlogi.

13Sodišče prve stopnje bo glede na uspeh v pravdi ponovno odločalo tudi o stroških postopka, ki bo vključevalo tudi stroške tega pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP). Pri stroškovni odločitvi naj bo pozorno tudi na načelo potrebnosti (prvi odstavek 155. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

1Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

2Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

3O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Pravno mnenje VSRS 1/2013, stran 7, VSRS sodba II Ips 379/2011.
³ Zakon o menici, Uradni list FRLJ, št. 104/46 s spremembami.
⁴ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.
⁵ Zakon o menici s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2001, stran 103-104.