VSK sklep I Cp 343/2016

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju: sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) zahtevala, da se ugotovi, da je tožnik lastnik jugovzhodnega dela nepremičnine parcele št. 1101/1 k.o. Z., v izmeri 56.691 m², ki v naravi predstavlja gozd, vse kot v kopiji katastrskega načrta z dne 12.1.2001 označeno z rdečo črto, kar bo v tem postopku odmeril geometer in parceli določil novo parcelno številko (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki (v nadaljevanju: toženki) pravdne stroške v znesku 1.652,55 EUR v roku 15 dni od prejema odločbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od dneva poteka paricijskega roka do plačila.

2Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil pritožbo, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz sodbe ni mogoče razbrati, ali sodišče šteje, da je imel tožnik po svojih pravnih prednikih sporni del nepremičnine v posesti, in če ga je imel, od kdaj do kdaj. Sodišče v 18. točki obrazložitve sicer navaja posamezne dele izpovedb prič, vendar v zvezi s tem ne poda zaključka. Sodba v tem delu ni jasna. Dokazna ocena ni izdelana v smislu 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Tožnik je zatrjeval in izkazoval, da je imel po svojih pravnih prednikih sporni del parcele v nemoteni in dobroverni posesti. To izhaja iz pisnih izjav I.Š. (rojen 1914) in I.R. (rojen 1925) in M.Š. (rojen 1923), iz katerih izhaja, da se je pri odkazovanju (lesa za sečnjo) vedelo, da ta del zemljišča ni državno zemljišče (M.Š. in I.R. sta bila zaposlena pri Gozdnem gospodarstvu) in se je zato odkazovalo v korist pravnih prednikov tožnika. O pridobitnem načinu pa navedeni niso zapisali ničesar, ker jim to ni bilo znano. Sicer pa glede na pravna pravila, ki so urejala priposestvovanje v spornem obdobju, pridobitni način tudi ni najbolj relevantna okoliščina. So pa navedeni potrdili dobroverno lastniško posest. Iz navedenih pisnih izjav je tudi razvidno, da je bilo dejansko stanje takšno, da se je že za časa Italije (torej iz začetka štiridesetih let prejšnjega stoletja) štelo, da imajo pravni predniki tožnika tedaj že dolgoletno in ustaljeno posest, ki so jo upoštevale tudi državne institucije. Tudi ne drži, da pravni predniki tožnika ne bi imeli pridobitnega načina, saj so nepremičnino pridobili na podlagi ustnega dogovora, ki se je izvršil in se je dolga leta nemoteno izvrševal. Neutemeljen je zaključek, da naj bi sporna nepremičnina prešla v trajno uporabo Kmetijske zadruga I.. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je bila pravica uporabe vezana na dejansko uporabo, sporno zemljišče pa je bilo v dejanski uporabi pravnih prednikov tožnika. Dobrovernost se domneva, toženka pa ni predložila nobenih dokazov, ki bi kazali na nedobrovernost tožnika oz. njegovih pravnih prednikov. Sodišče je bilo v konkretnem primeru prestrogo in ni upoštevalo takratnih razmer, ko so se zemljišča prenašala izvenknjižno in je bila dejanska uporaba bistvenega pomena. To velja tudi za zaključek, da bi pravni predniki tožnika morali vedeti, da bi morali za pridobitev lastninske pravice le-to vknjižiti v zemljiško knjigo, kar bi pomenilo, da izvenknjižno priposestvovanje sploh ne bi bilo mogoče. Do leta 1997 jim (tožniku in njegovim pravnim prednikom) uporabe te parcele ni nihče osporaval. Sodišče je kršilo razpravno načelo, saj nobena od strank ni navajala, da sporna parcela ni bila predmet zapuščinskega postopka in da je ta nepremičnina oddaljena od tožnikove kmetje približno 10 km. Res je, da so pogoji za priposestvovanje po sedanji ureditvi in praksi zaostreni, vendar pa ni mogoče z enakimi merili presojati starih in zatečenih pravnih razmerji. Sodišče ni navedlo, kateri del izpovedi prič A.I. in J.I. šteje za neprepričljiv, zato obrazložitve ni mogoče preizkusit. Napačna je tudi odločitev glede stroškov postopka. Sodišče je toženki neutemeljeno priznalo 255,30 EUR potnih stroškov. navedeno ni v skladu z usklajeno sodno prakso, ki stoji na stališču, da se kot potrebni stroški priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča (VSK Cpg 221/2015, VSL I Cpg 1142/2012, I Cpg 162/2012, I Cp 428/2001, II Cp 483/2010, II Cp 746/2015).

3Toženka je na pritožbo odgovorila. Prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Glede na povzete tožbene trditve je tožnik v obravnavani zadevi zatrjeval, da je sporni del parcele št. 1101/1 k.o. Z. imenovan „J. laz“ njegova last, saj so ta del parcele priposestvovali že njegovi pravni predniki. Njegov ded je ta del parcele pridobil v last že okoli leta 1910, in sicer na podlagi dogovora o dosmrtnem preživljanju osebe po imenu G., ki ga je tožnikov stari oče na podlagi medsebojnega dogovora oskrboval do smrti, v zameno pa pridobil v last sporno zemljišče. Od leta 1910 dalje so tožnikovi predniki oz. tožnik v dobri veri uživali sporno zemljišče, čemur ni nihče nasprotoval. Nihče jim ni oporekal niti posesti niti lastninske pravice. Tudi iz krajevnega imena tega zemljišča izhaja, da je tožnikova last, saj se po domače tožnikovi družine in njegovim prednikom reče J..

6V času začetka teka priposestvovalne dobe so veljala pravna pravila Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ), saj je to ozemlje spadalo pod Habsburško cesarstvo. Po razpadu habsburškega cesarstva, pa je avstrijski ODZ ostal v veljavi v jugoslovanskem delu Slovenije. Na Primorskem, ki je bila priključena Kraljevini Italiji, pa je bil ODZ nadomeščen z italijanskim pravom, to je Codice civile iz leta 1865 (v nadaljevanju: CC). Torej je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka potrebno uporabiti določbe CC in ne ODZ, kot je to storilo sodišče.

7CC pa v 2106. členu določa, da se premoženje pridobi zaradi zastaranja (priposestvovanjem), ga je treba imeti v zakoniti posesti. Po določbi 686. člena CC pa je posest zakonita, če traja brez prekinitev, je miroljubna, navzven vidna, nedvoumna in posestnik s premoženjem ravna kot da bi bilo njegovo. 2135. člen pa določa, da vsi stvarni in osebni pravni posli po preteku tridesetih let zastarajo in temu se ne more več oporekati ne zaradi napake v naslovu, ne zaradi dobre vere.

8Ker izpodbijana sodba, zaradi napačne uporabe materialnega prava, nima razlogov o odločilnih dejstvih, je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo popolno ugotoviti dejansko stanje in podati razloge za svojo odločitev upoštevaje določbe CC, saj se je v času veljavnosti CC, glede na trditveno podlago lahko iztekla predpisana priposestvovalna doba (1). Ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz navedenega razloga, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na ostale pritožbene navedbe.

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

----------------------------------------

op. št. 1: primerjaj odločba VS RS II Ips 154/2013 z dne 28.5.2015