VSK sodba I Cp 438/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (ugodilni del pod točko I izreka in odločba o stroških).

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika ter toženi stranki naložilo, da mu plača 6.050,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.8.2005 dalje do plačila ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 517,09 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z obrestmi. V razlogih sodbe je med drugim navedlo, da je bila tožba vložena tako zoper toženca kot zoper pravno osebo G. d.o.o., ker je tekom postopka prišlo do prenehanja pravne osebe, je postopek sodišče po prekinitvi nadaljevalo s sklepom o nadaljevanju le zoper toženca, tudi kot njenega pravnega naslednika. Ocenilo je, da je ugovor zastaranja delno utemeljen, nastopilo je zastaranje za vse terjatve do 9.8.2000. Upoštevalo je splošni petletni zastaralni rok ter pojasnilo, da ne more veljati triletni zastaralni rok, za kar se zavzema tožena stranka, saj ta velja za terjatve med gospodarskimi subjekti (prvi odstavek 349. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Pojasnilo je tudi, da sedaj tožnik zahteva plačilo skupno 22.921,04 EUR, z obrestmi, kar predstavlja plačilo za odvetniške storitve, ki jih je za toženca in družbo G. d.o.o., katere pravni naslednik je toženec, opravil tožnik. Zaključilo je, da je bilo vzpostavljeno mandatno razmerje ter ima odvetnik kot prevzemnik naročila pravico do plačila za opravljeno delo (tretji odstavek 749. in tretji odstavek 766. člena OZ). Ocenilo je tudi navedbe strank o tem, da naj bi obstajal dogovor s tožencem, da opravi določena gradbena dela tožniku in se s tem tožnik poplača, vendar je ugotovilo, da ta dogovor ni bil realiziran, tudi ne s kompenzacijo s stanovanjem. Glede določenih zatrjevanih storitev sodišče zahtevku ni ugodilo, ker so bila določena dejstva navedena prepozno, šele v vlogi z dne 24.12.2008. Zatem je opredelilo posamezna dejanja v posameznih zadevah, ki jih je tožnik opravil kot pooblaščenec, ter ugotovilo, da skupna vrednost le-teh znaša 6.050,65 EUR in priznalo od vložitve tožbe dalje tudi zakonske zamudne obresti.

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki izpodbija ugodilni del sodbe in odločitev o stroških, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Sodišče sicer pravilno odločitev temelji na mandatni pogodbi, vendar pa je zahtevek neutemeljen že zato, ker je tožnik sam zatrjeval dogovor, da bo toženec namesto plačila opravil gradbena dela in jih je tudi opravil. Res je sicer tožnik pojasnil, da je izplačal 28.000 DEM, s čimer naj bi izplačal vsa dela, kar je navedel v pripravljalni vlogi dne 29.12.2008, vendar ni mogel enostransko spreminjati dogovorov. Imel je možnost toženčeve prošnje za denar, ki naj bi izhajale iz toženčeve finančne stiske, odkloniti. Ne more pa vštevati tega plačila, tudi ne plačila toženčevim delavcem. Trdil je tudi, da je bila dogovorjena zamenjava stanovanja v Kopru. Očitno med strankama za storitve po mandatni pogodbi ni bilo dogovorjeno plačilo. Neutemeljeno je tudi le delno zavrnjen ugovor zastaranja, sodišče bi moralo upoštevati krajši, triletni zastaralni rok iz gospodarskih pogodb, saj tožnik kot odvetnik svojo dejavnost opravlja na trgu z namenom pridobivanja dobička. Po razširitvi tožbe, ki je obravnavana v tej zadevi, je tožena stranka opozarjala, da storitve niso specificirane. Kljub večkratnim opozorilom je tožnik specifikacijo podal po zaključku prve glavne obravnave, ki je bila izvedena 13.2.2008. Specifikacijo je podal šele 29.12.2008, to pa je prepozno. Zato je tudi vprašljivo, ali je mogoče tek zastaranja vezati na datum vložitve tožbe 10.8.2005, ker niso specificirane storitve. Prvostopenjsko sodišče pred razpredelnico navede, da je posamezne postavke presojalo po specifikaciji, ki jo je tožnik navedel v vlogi po odvetnici, ki pa ne more predstavljati navedb tožnika v tem postopku. Razmejiti bi bilo treba tudi storitve opravljene za toženca osebno in za družbo, pravni in dejanski temelj je različen, vprašanje dopustnosti odgovornosti družbenika za dolgove družbe pa je trenutno še v presoji pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Zatem opozarja na določene postavke, priznane za zastopanje v določenih zadevah, splošno meni, da bi bilo treba upoštevati vrednost točke 0,36 EUR skladno s Sklepom o uskladitvi vrednosti točke, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 62/1998 z dne 11.9.1998. Priznani zneski bi bili zato nižji in to določno opredeli. Prav tako meni, da v določenih zadevah ni priznana nagrada v pravilnem številu točk, tako gre na primer za dopolnitev odgovora na tožbo le 50 in ne 918 priznanih točk v zadevi pod P 60/99 Okrožnega sodišča v Kopru, oziroma 100 točk za odgovor na tožbo glede na vrednost 611,75 EUR v zadevi Pd 28/98 Delovnega sodišča v Kopru ter v zadevi Ig 00/00145 Okrajnega sodišča v Piranu, kjer je vrednost spora 474,81 EUR, bi število točk za narok znašalo 100 in ne 200, kot priznano. Prav tako je v nekaterih zadevah tudi glede na stališče sodišča nastopilo zastaranje, glede na datume zadnjih vlog. Meni tudi, da je stroškovna odločba nepravilna, stroškovniki pritožniku niso vročeni, po drugi strani pa je tožeča stranka odvetnik, ki si je kot odvetnik sam žigosal svoje vloge. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v delu, ki se izpodbija, v obsegu razlogov pritožbe ter pri tem opravilo uradni preizkus glede pravilne uporabe materialnega prava ter morebitnih kršitev določb postopka, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

5Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, do zneska 6.050,65 EUR, kar je bistveno manj od v tožbi uveljavljanega zneska, poleg tega je tudi pojasnilo, da je tožeča stranka v vlogi z dne 29.12.2008 (predhodno je bil tožnik v okviru materialnega procesnega vodstva na naroku dne 10.12.2008 pozvan, da popravi nesklepčen tožbeni zahtevek in predloži predlagane dokaze v okviru že podanih navedb, ker je v danem roku storil s to vlogo) navedla tudi nova dejstva in predlagala tudi nove dokaze, ki pa jih zaradi prekluzije ni upoštevalo, in se tako izkažejo trditve pritožbe o tem, da seštevek zneskov, specificiranih v tej vlogi, presega znesek, ki se je uveljavljal s tožbo, za neutemeljene, saj v tem obsegu ni izdana ugodila sodba. Sodišče prve stopnje je v razpredelnici tudi navedlo, da navedbe o dejanjih, glede katerih je zahtevku ugodeno, v vlogi z dne 29.12.2008, predstavljajo le dopolnitev predhodnih navedb in je torej iz sodbe jasno razbrati, da so upoštevane le tiste trditve iz te vloge, ki predstavljajo dopolnitev predhodnih pravočasnih navedb (podanih npr. v vlogi, naslovljeni kot razširitev tožbe z dne 2.8.2005 – npr. l. št. 10). Tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da navedb v tej vlogi ni mogoče upoštevati, ker jih je zadela prekluzija, pravilno so upoštevane tudi tiste navedbe, ki so po pozivu sodišča na predhodnem naroku 10.12.2008 v okviru materialnopravnega vodstva podane v naloženem 15-dnevnem roku predstavljale le konkretizacijo in dopolnitev pravočasno podanih navedb (specifikacija storitev predstavlja dodatno pojasnilo v okviru že podanih nejasnih navedb, kar mora sodišče v okviru materialno procesnega vodstva odpraviti).

6Tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožnik kot odvetnik ni upravičen do plačila za opravljene storitve, zaradi dogovorjene kompenzacije. Tožnik je tekom postopka res navajal, da se je s tožencem dogovarjal o poplačilu uslug z gradbenimi deli, vendar je tožnik za dela plačal, s čimer se očitno strinja tudi toženec, ki je, kot sama pritožba izpostavi, denar prejel, da bi bila zamenjava stanovanja v K. realizirana, pa ni ugotovljeno in tega ne trdi niti pritožnik. Ravnanja, ko je tožnik storitev (gradbena dela) sprejel, vendar ob plačilu zanjo, ni mogoče šteti npr. kot realni kontrakt nadomestne izpolnitve. Tako se izkaže, da obstoji osnovna dolžnost toženca, ki mu je tožnik odvetniške usluge nudil, da zanje plača, kot je pravno pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče.

7Prav tako pritožba ni utemeljena v delu, ko nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je treba pri presoji zastaranja upoštevati splošni, petletni zastaralni rok. Na navedbe tožene stranke glede uporabe krajšega, triletnega zastaralnega roka je pravno pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje in ne gre za gospodarsko pogodbo iz 13. člena OZ. Ker je šlo v pripravljalni vlogi z dne 29.12.2008 za konkretizacijo predhodno pravočasno podanih navedb (v okviru ugoditve zahtevku), je neutemeljen očitek pritožbe, da teka zastaranja ni pretrgala že vložitev tožbe 10.8.2005.

8Tekom postopka je bil sprejet sklep o prevzemu pravde, prekinjeni postopek zaradi prenehanja prve toženke se je nadaljeval s tožencem kot njenim pravnim naslednikom (tedaj prvim tožencem). Toženec je kot aktivni družbenik izbrisane družbe odgovoren za izpolnitev njenih obveznosti (442. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju), to izhaja tudi iz razlogov sklepa o nadaljevanju postopka, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v razlogih sodbe in ne drži, da potrebnih razlogov sodba nima.

9Pritožba tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni uporabilo nižje vrednosti točke, ko se zavzema za vrednost točke, ki je veljala od 12.9.1998 dalje. Tedaj veljavna Odvetniška tarifa, objavljena v Uradnem listu RS 7/1995 s spremembami, je namreč v 3. členu nalagala stranki dolžnost, da plača odvetniku storitve po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, s tem da se upošteva vrednost točke, veljavne v času plačila ter pritožba odločitve sodišča, ki upošteva vrednost točke v letu 2003, ob dejstvu, da plačilo še ni izvršeno, ne more spremeniti v svojo korist z neobrazloženo navedbo, da bi bilo treba upoštevati vrednost točke, veljavne od 12.9.1998 dalje, torej nižjo vrednost. Neutemeljeno pritožnik očita tudi, da je sodišče za dopolnitev odgovora na tožbo priznalo previsoko število točk, ko se zavzema v zadevi pod P 60/99 Okrožnega sodišča v Kopru, za uporabo 4. točke tarifne št. 19 (ta tarifna številka se nanaša na nepravdne postopke). Iz razlogov sodbe izhaja, da je priznana nagrada za prvo pripravljalno vlogo v smislu 1. točke tarifne št. 14, ta se prizna v isti višini kot za odgovor na tožbo. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na zastaranje glede opravil v tej zadevi, z opozarjanjem na opravo dejanj že leta 1999, saj je ugotovljeno, da je storitve odvetnik opravljal še kasneje (npr. pristop na narok v letu 2002), enako v zadevi pod Ig 00/78 Okrajnega sodišča v Piranu, ko pritožnik opozarja na datum vložitve ugovora 3.3.2000, a je v isti zadevi bil na primer še v letu 2002 opravljen narok ter v zadevi Delovnega sodišča v Kopru Pd 28/98, ko je bil npr. opravljen narok 9.8.2000. Že sodišče prve stopnje je v zvezi s tem povzelo vsebino drugega odstavka 3. člena Odvetniške tarife, ko se šteje, da je odvetniška storitev opravljena najkasneje, ko odvetnik v celoti izvrši vsa opravila in pojasnilo, da pred tem zastaranje ni začelo teči. Pravilno je v zadnje navedeni zadevi izračunana tudi nagrada za odgovor na tožbo, ki se obračuna v istem znesku kot za tožbo, v višini 200 točk, vrednost spora je preračunano v SIT znašala 146.599,00 SIT, ob vrednosti točke v letu 1998 87,40 SIT je vrednost spora znašala 1.677 točk in nagrada 200 točk. Vrednost spora v zadevi Okrajnega sodišča v Piranu Ig 00/00145, preračunano v SIT (113.698,00) in upoštevaje vrednost točke, znaša več kot 750 točk in nagrada za narok 200 točk, kot je tudi odmerjena. Ni utemeljena niti graja stroškovne odločbe, stroškovnik je v spisu, odmero je mogoče preveriti (listovna št. 219). Navedbe o tem, da je pooblaščenec sam žigosal svoje vloge in sam pristopil na narok, pa so posplošene, na zadnji narok za glavno obravnavo je na primer pristopila odvetniška kandidatka za odvetniško družbo.

10Pritožbeno sodišče je, saj pritožbeni razlogi niso podani, in tudi samo ni ugotovilo kršitev, ki jih upošteva po uradni dolžnosti ter je glede na dejanske ugotovitve materialno pravo pravilo uporabljeno, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).