VSK sodba I Cp 683/2014

Pritožba tožeče stranke se zavrne in v odločitvi o glavni stvari potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se odločitev o pravdnih stroški spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 2.943,80 EUR pravdnih stroškov (namesto na prvi stopnji priznanega zneska 2.026,80 EUR).

Vloga tožeče stranke z dne 11.6.2014 se zavrže.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev, da naj bi bila lastnica parcele št. 288/7 k.o. S. (v naravi hiša, garaža in dvorišče) poleg vpisanega deleža 5/8 še do nadaljnjih 14/48-in. Glede na to, da tožnica v pravdi ni uspela, ji je naložilo, da je dolžna toženki povrniti 2.026,80 EUR pravdnih stroškov.

2Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki: tožnica proti odločitvi o glavni stvari, toženka pa proti odločitvi o pravdnih stroških.

3Tožnica v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da je v tožbi trdila, da je toženka brez pravnega naslova vknjižena na ¼ celotne nepremičnine in da je obstajal dogovor med njo in staršema, da tožnica s starši sama zgradi hišo na parceli št. 288/7 k.o. S. Toženka je dejstvo skupne gradnje hiše, ki so jo izvedli starši skupaj s tožnico, priznala, in navedla, da sama ni sodelovala pri gradnji, zato naj bi bil jasen in evidenten dogovor o skupni gradnji in večjem deležu tožnice na tej gradnji. Toženka je zaslišana kot stranka povedala, da sama ni sodelovala pri gradnji in da ji je bil denar od posojila, ki ga je spočetka dala za gradnjo, vrnjen. Dejansko je torej pridobila ¼ stavbe s tem, ko je bila vknjižena kot lastnica četrtine parcele, torej brez pravnega naslova. Svoj solastninski delež na stavbi sta starša prepustila tožnici prav zato, ker je sama več prispevala v skupno gradnjo, „torej najmanj na deležu do ¼, ki se je vknjižil na toženo stranko brez pravne podlage“. Iz dokaznih listin ter izpovedb prič nedvomno izhaja, da je tožnica v gradnjo stavbe vložila več, kot je dejansko vknjižena. Tega pa prvostopenjsko sodišče ni raziskalo zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da tožnica v zapuščinskem postopku ni uveljavljala razlogov za obnovo postopka. Tožnica meni, da je priznanje toženke glede dogovora o gradnji in dejstva, da sama pri tem ni sodelovala, jasen obnovitveni razlog, ki dopušča obravnavanje vprašanja višine tožničinega deleža na hiši v tej pravdi. Gre torej za vprašanje toženkinega deleža na stavbi, ki je ni gradila in vanjo ni vlagala in ne za vprašanje manjšega deleža staršev pravdnih strank. Tožnica ni navajala, kot to zmotno trdi izpodbijana sodba, da je bil njen prispevek upoštevan v oporoki staršev. Trdila je, da je to le dokaz, da je dejansko gradila hišo in to tudi v večjem deležu kot starša. Zmotno je stališče sodišča, da tožnica ne more zahtevati večjega deleža napram toženki glede na zapuščinski postopek. Tožnica zahteva delež na hiši, ki ga je pridobila toženka zaradi vknjižbe na ¼ parcele brez hiše in se je ta delež nato prenesel tudi na hišo, ki je toženka ni gradila niti sodelovala pri gradnji. Ne gre torej za uveljavljanje deleža, ki naj bi ga toženka podedovala od staršev, ampak za delež na hiši, ki je bil toženkin pred dedovanjem brez vsake podlage.

4Tožnica je podala „obrazložitev pritožbe“ še osebno, vendar te vloge pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati, saj je bila vložena šele 11.6.2014, kar je po izteku 15-dnevnega pritožbenega roka, ki je pričel teči po dne 23.5.2014 vročeni sodbi njenemu pooblaščencu. To vlogo je zato pritožbeno sodišče na podlagi 352. člena ZPP zavrglo.

5Tožena stranka se pritožuje proti odločitvi o pravdnih stroških. Navaja, da je sodišče s sodbo z dne 15.11.2012 (ki je bila zatem v pritožbenem postopku razveljavljena) naložilo tožeči stranki, naj toženki povrne 6.691,40 EUR pravdnih stroškov. V nadaljevanju postopka pa je imela toženka še nadaljnje pravdne stroške, in sicer v pritožbenem postopku stroške odgovora na pritožbo ter v ponovnem postopku nagrado za postopek in nagrado za narok ter sodne takse. Te nadaljnje pravdne stroške je toženka pravočasno priglasila na naroku. Poleg stroškov, priznanih že v prvi sodbi, ji gredo zato torej še nadaljnji stroški. Stališče prvostopenjskega sodišča, da ji gre povračilo stroškov samo za ponovljeni postopek, je nevzdržno. Predlaga, naj se sklep spremeni tako, da se ji v celoti prizna priglašene stroške.

6Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranka pa je delno utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke:

7Tožničin tožbeni zahtevek je stvarnopravni. Nakup parcele po navedbah strank sega v leto 1974, začetek gradnje pa v leto 1976, zato je za presojo njunih razmerij, nastalih z gradnjo, potrebno uporabiti tedaj veljavna pravna pravila Občega državljanskega zakonika (ODZ) in zatem Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR – Ur. l. SFRJ 6/80), ki je pričel veljati 1.9.1980. Tako ODZ kot ZTLR sta omogočala pridobitev lastninske pravice z gradnjo v primerih, urejenih v 24. do 26. čl. ZTLR oziroma v 417 do 419 paragrafu ODZ, vendar tožeča stranka jasnih in konsistentnih trditev v smislu navedenih določil ni podala. Njene navedbe v postopku so bile pomanjkljive in niti prvostopenjskemu niti pritožbenemu sodišču niso omogočile njihove subsumpcije v okvir navedenih določil. Če so bile navedbe v tožbi o deležu, ki naj bi tožnici šel zato, ker je vlagala v izgradnjo hiše, še deloma sklepčne (v delu, kolikor bi šlo smiselno za tožničino gradnjo na toženkinem svetu, ne pa tudi glede deleža, podedovanega po starših, in ne tudi glede tistega dela vlaganj v toženkin delež, kolikor so bila posledica tudi vlaganj staršev), tega za matematični izračun, ki ga je ponujala in za nadaljnje navedbe in pojasnila na naroku v ponovljenem postopku dne 28.3.2014, predvsem pa v obravnavani pritožbi, ni mogoče reči.

8Da za vpis toženkinega deleža na nepremičnini do 1/4 ni pravne podlage, ne drži. Sama tožnica je namreč pojasnila, da je ob nakupu parcele oče kot stranki v pogodbo vnesel tudi obe hčerki, tožnico in toženko. Na podlagi dejstva, da je M.Š. ob nakupu parcele četrtinski delež namenil vsaki od hčera, je prvostopenjsko sodišče izpeljalo ugotovitev, da je šlo za darilo vsaki od njiju in tega ugotovljenega dejstva pritožba ne izpodbija. Kolikor pa pritožba s trditvijo, da ni podlage za vpis toženkinega ¼ deleža na nepremičnini, misli (le) na hišo, tudi nima prav, saj ni materialnopravne podlage za ločeno obravnavanje lastninske pravice na hiši od zemljišča.

9Toženka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je v gradnjo hiše vlagala tudi ona in da to izkazuje dnevnik izdatkov, ki ga je ob gradnji vodil oče. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da to drži in da je finančni prispevek staršev h gradnji znašal 76,9 %, prispevek tožničine družine 21,6 % in prispevek toženkine družine 2,4 % in da je nekaj h gradnji s svojim delom prispeval tudi toženkin mož (večinoma pa mož tožnice). Tudi teh ugotovitev pritožba ne izpodbija, razen kolikor je v tej smeri mogoče razumeti pritožbeno navedbo, da je „toženka dejstvo skupne gradnje, ki so jo izvedli starši skupaj s tožnico priznala“ ter da je zaslišana povedala, da „sama ni sodelovala pri gradnji in da ji je bil denar od posojila, ki ga je spočetka dala za gradnjo, vrnjen“, kar pa je preohlapna trditev, da bi jo bilo mogoče razlagati kot izpodbijanje ugotovitve o toženkinem 2,4 % finančnem prispevku, saj pritožba ne trdi, da gre za ista sredstva, ki so bila toženki vrnjena. Iz zapisnika o toženkinem zaslišanju sicer izhaja, da je res povedala, da je po nakupu parcele najela stanovanjski kredit, vendar da se je potem odločila, da bo ostala v stanovanju in da ji je znesek najetega kredita oče vrnil, vendar je povedala tudi, da njen prispevek h gradnji izkazuje očetova evidenca ter da je dala (še) nekaj denarja in da je fizično pri gradnji nekaj pomagal tudi njen mož. Obstoja pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče ne preverja po uradni dolžnosti, temveč le v okviru konkretnih pritožbenih trditev, ki vzbudijo dvom v dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Takih trditev v obravnavanem primeru pritožba ne ponuja.

10Tožnica večkrat izpostavlja obstoj družinskega dogovora o skupni gradnji, za katerega trdi, da naj bi bil sklenjen med njo in staršema, smiselno pa še, da naj bi dogovor zajemal tudi voljo toženke. Po ustaljeni in enotni sodni praksi ima tak dogovor stvarnopravne učinke le v primeru, če vsebuje tudi soglasje, da bo gradnja podlaga za pridobitev drugačnih solastninskih deležev od tistih, ki obstajajo v trenutku sklenitve dogovora (1), tožnica pa obstoja takšnega dogovora ni zatrjevala, še posebej ne glede „usode“ toženkinega deleža na zemljišču.

11Večkrat ponovljene navedbe o obogatitvi toženke na tožničin račun pomenijo zatrjevanje obligacijskega razmerja, tožnica pa je v tej pravdi postavila stvarnopravni zahtevek, zato so omenjene trditve nesklepčne.

12V pritožbi tožnica trdi, da iz izvedenih dokazov izhaja „nedvomno, da je tožnica v gradnjo stavbe vložila več kot je dejansko vknjižena na lastništvu hiše“, da pa sodišče tega ni raziskovalo. Po eni strani gre ponovno za neutemeljeno ločevanje objekta od zemljišča, po drugi strani pa, kot je bilo zgoraj obrazloženo, večji prispevek h gradnji nima avtomatično za posledico večjega stvarnopravnega deleža na nepremičnini.

13V nadaljevanju pritožba navaja, da je „priznanje toženke glede dejstva dogovora o gradnji in dejstva, da sama ni sodelovala pri gradnji, jasen obnovitveni razlog, ki dopušča obravnavanje vprašanja višine deleža tožnice na hiši v tej pravdi“. V zvezi z deležem staršev je tožnica v tožbi trdila, da je hišo gradila skupaj z njimi, da pa je ona prispevala h gradnji 65 %, starši 35 %, toženka pa ničesar ter da je toženka od staršev po njihovi smrti prejela 2/16 od celote, kar pa naj bi bil dejansko del, ki je bil zaradi gradnje last tožnice. Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da tožnica v zapuščinskem postopku po starših, kjer je bila predmet dedovanja ½ nepremičnine, ni nasprotovala obsegu zapuščine in upoštevanju oporočnega dedovanja oziroma ni uveljavlja (izločala) svojega deleža, zato jo sklep o dedovanju v tem smislu veže. V posledici tega so tudi neutemeljene njene trditve, da je toženka po starših podedovala tisto, kar je na podlagi gradnje v resnici last tožnice.

14Ponovljena trditev, da „toženka ni pridobila četrtinskega deleža na nepremičnini s stavbo, ampak samo na parceli in zato ne more imeti lastništva tudi na stavbi“ je neutemeljena iz razlogov, ki so bili navedeni že zgoraj: lastništva na stavbi in zemljišču ni mogoče ločevati, tožnica pa ni izkazala niti pravnoposlovne niti stvarnopravne podlage za spremembo deležev na celotni nepremičnini.

15Tožnica z navedbo v pritožbi, da „ni navajala, kot to zmotno trdi pobijana sodba, da je bil njen prispevek upoštevan v oporoki staršev“ prihaja sama s seboj v nasprotje. Nekaj stavkov pred tem je namreč v pritožbi zapisano, da so stavbo „gradili tožnica in njena starša, ki sta svoj solastni delež prepustila tožnici ravno zato, ker je sama več prispevala v skupno gradnjo“, na naroku dne 6.1.2011 pa je prav tako zatrjevala, da je bil namen staršev, da dobi v celoti njun delež, ker je z možem vložila znatna sredstva in delo v izgradnjo hiše (kar je bilo realizirano z oporoko, po kateri je dedovala ¾ zapuščine, toženka pa ¼, ki je ustrezala njenemu nujnemu deležu).

16Na koncu pritožba ponavlja, da „ne gre za uveljavljanje deleža, ki naj bi ga toženka podedovala od staršev, ampak za delež na hiši, ki je bil že toženkin pred dedovanjem brez vsake podlage“, s čimer prihaja v nasprotje s svojimi predhodnimi trditvami, da je toženka podedovala (tudi) delež, ki je bil zaradi večjega prispevka h gradnji tožničin in ponovno ločuje toženkin delež na hiši od zemljišča, za katerega naj toženka ne bi imela podlage.

17Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

18Pravdne stroške je prvostopenjsko sodišče, kot je obrazložilo, odmerilo „po priloženem stroškovniku, v skladu z odvetniško tarifo“. toženka je na zadnjem naroku (v ponovljenem postopku) zahtevala povrnitev stroškov, „kot so že priglašeni“ in še nagrado za narok 971,00 EUR in materialne stroške v višini 20,00 EUR. Dejstvo, da je sodišče ob prvem sojenju stroške odmerilo na 6.691,40 EUR, samo zase ne pove ničesar, saj ta odločitev ni bila predmet pritožbenega preizkusa, je pa bila avtomatično razveljavljena z razveljavitvijo sodbe. Iz stroškovnika na l. št. 100/2 spisa pa izhaja, da je od zahtevanih stroškov sodišče ocenilo kot utemeljeno nastale (le) v višini 2.026,80 EUR. Stroški prejšnjega pritožbenega postopka toženki ne gredo, saj se je pritožila tožnica, odgovor na pritožbo pa po svoji vsebini ni bil tak, da bi pripomogel k izidu pritožbenega postopka. Gre pa toženi stranki strošek, nastal zaradi zastopanja na novem naroku v ponovljenem postopku v višini 917,00 EUR (količnik, 1,2 po tarif. št. 3102 v zvezi z 19.členom Zakona o odvetniški tarifi in 20% DDV), zato je pritožbeno sodišče odločitev o stroških prvostopenjskega postopka ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

-----------------------------------------------

op. št. 1: II Ips 188/2010, II Ips 282/2004